Če manj pišem o svojih kucljih, še ne pomeni, da se ne podim po njih. Le na vrsto še niso prišli.
Tokratni kucelj je bila Limbarska gora, družbo mi je delal Janez, gor pa sva jo mahnila kar iz Trnjave.
Malo previdno sem jo vzel, nikoli ne veš, kakšna je pot, Janez ima pa itak petkrat več kondicije od mene. Zato jaz ponavadi bremzam, da se slučajno ne zgodi, da bi kar naenkrat sredi vsega obstal in ne hotel/mogel naprej.
Ob petih je že bolj pozno, teme pa še ni. Sončni zahod dela svoje, obarvana (še zimska) polja pa dobijo neko svojo čarobnost.
In niso več tako žalostna kot prej, meni zgledajo, kot da bodo kar naenkrat vzklila. Kar seveda bodo, kar tudi pomeni, da so tudi občutki zelo odvisni od konteksta. Taki gozdovi bi bili nekje v jeseni lepi, a vseeno žalostni, ker bi bili ravno pred koncem, tokrat pa žarijo z nekim notranjim veseljem! Pa je slika skoraj popolnoma enaka, kot bi bila v jeseni.
12,24km, 2:02:20, 989kCal, 164/179, 628vm, 1:09:50 gor, 0:52:30 dol. Pot je zanimiva, mestoma strma ko hudir - še posebej na začetku! Parkrat greš kar fino dol in potem seveda spet gor. Z mosta v Trnjavi zgleda Limbarska tako daleč, se ti zdi, da boš hodil vsaj sedem ur. Pa je na koncu kar super! Dol sva kar večino tekla. Počasi, seveda. V temi mi ni šlo najbolje...
Sem se pa moral na vrhu slikat. Mar bi Janeza slikal, ne pa sebe... Eh. Spet ena taka, za v KdoSiUpa. Brez pačenja.
Skoraj sem jo pozabil, še sled poti do tja in nazaj.
Vpiši se