Po kolikem času? Od zadnjih Borških 10k?
Uffff.
Od takrat nisem tekel. Tako, da bi šel le tečt. Nisem.
Nisem pa pika.
Saj sem tekel, vendar le kot dodatek med hojo v hrib, ponavadi torej dol. Kar je malo lažje, kot tečt po ravnem. No, lažje... niti ni toliko lažje... Je pa drugače. To pa sigurno.
Tokrat sva šla kar s Heleno skupaj. Čeprav je deževalo, naju ni prav nič motilo. Ona mi da poguma, da stopim ven, jaz jo pa potem med tekom polnim z energijo, ko pokam vice naokrog in se ne pustim utrujenosti.
Ugotovila sva, da vsakič, ko se tekač prepusti hoji, ena tekaška vila v vzporednem svetu spusti svojo dušo! Zato le glejmo, da se ne zdredčijo preveč...
Bistvo vsega je bilo, da tečeva počasi. Zelo počasi, da se nama slučajno ne bi tek priskutil po tolikem času. In mislim, da nama je kar uspelo. Kar naprej sem nazaj vlekel in tako je bil na koncu čas povsem porazen. Midva pa čisto zadovoljna. Zadovoljna zato, ker je bilo super, ker se nisva matrala brezveze in ker sva uspela pretečt sedem km.
Se mi pa malce dozdeva, da ne bi mogel hitreje tečt tudi, če bi se trudil. Torej je vse skupaj prišlo ravno prav.
7,07km, 54:11, 7:40/km, 643kCal, 155/172, ma, ja, prav super, čeprav super nad-počasi. Končno enkrat tako, kot je prav!