Ja, lep izlet je bil. Škoda le za razglede, ampak vsega pa človek ne more imet.
Je bilo že to povsem dovolj.
Prvič sem šel hodit v tiste kraje, dolgo, dolgo nazaj sem se le vozil tam, od takrat mi je bilo pogorje vedno nekako skrivnostno. Zakaj, ne bi vedel.
Seveda je bil to spet preizkus poti za Krte. Evo, že drugi ta mesec! Tile Krti pa so od hudirja, kaj?
Dobili smo se na Otočcu, je bilo treba prepeljati avte, saj smo prečili kar lep del pogorja. Neradi hodimo gor in dol po isti poti! Na grad pa naju vežejo presneto lepi spomini zato je vedno lepo postopati okrog tistih krajev.
Na pot smo krenili za vasjo Mihovo. Kar lepo v gozd, pravzaprav po kolovozu, a nič markiranem. Laška pot, ji pravijo v tistih krajih.
Pot se vije po nekakšni sredinski rami, kjer hodiš malo gor, majčkeno pa tudi dol. A nič hujšega. Sem in tja te sreča kakšna sfinga ali vsaj kaj zelo podobnega:
Dopoldne je bilo še vse s soncem obsijano in v listju zakopano:
Prej bi pomislili na jesen, a je bilo zvončkov, laških zvončkov, trobentic in teloha na tone! Teloh je že skoraj odcvetel, a ga takih količin na kupu še nisem videl!
Prvo malico smo si privoščili šele, ko smo prisopihali na greben, torej po slabih dveh urah. Smo uporabili kar vse pripomočke, ki so jih za sabo pustili gozdarji. Si znajo kar fino urihtat "jedilni kot"!
Aja, jedli smo čisto ob meji. No, če bi se seveda zmenili, kje je meja. Tale meja je zanimiva stvar. Si jo moraš ogledat, par stvari namreč ni popolnoma jasnih...
Čez eno urico, ko že parkrat preidemo mejo, zagledamo končno vrh.
Vrh je sicer tak mali kuceljček z veliko betonsko zadevo, za katero pa nisem našel uporabne vrednosti.
Če že nismo zmenjeni za mejo, potem ne moremo biti niti za ime. Me pa čudi, da je vrh za obe strani enako visok.
Cel vrh, ki je pravzaprav kar nekakšna planota, je torej poln objektov: vojašnica, zaprta okrepčevalnica, betonski steber - vrh številka ena, oddajnik (ogromen), podrta cerkev na slovenski strani, obnovljena cerkev na hrvaški strani, radioamaterski kontejner in antene in zemljevid z razgledom - vrh številka dva.
Potem se pa znajdi. Najbolje, da obiščeš vse, si vse pogledaš in greš potem dol. Včasih so pota človekova preveč zamotana, da bi se trudil karkoli razumet.
Evo radioamaterjev:
Seveda na stebru ne manjka niti ws2300. Hm, a imam tole na geoStiku?
Čakala nas je le še pot navzdol, proti Gospodični! Do vrha smo porabili slabe tri ure, res pa je, da se nismo ravno trudili s hitro hojo!
V slabi uri smo bili spet pri gostilni, tokrat pa že malo lačni!
Izgled nam sprva ni bil prav nič všeč, vendar pa se je izkazalo, da je postrežba odlična, hrana pa še mnogo bolj! Kakor smo bili v začetku skeptični, smo bili na koncu več kot zadovoljni! Lepo je videti gostilničarje, ki se trudijo s ponudbo! Enkratno! Ni čudno, da je bilo vse polno...
Še pogled proti našim hribom:
Kako vpliva studenec Gospodična na pomlajevanje pa ne vem. Si nisem upal poskusit. Kam bi pa prišli, da bi kar naenkrat postal mlajši!
Še tričetrt ure in smo dol. V Gabrju, kjer nas je čakal avto, ki smo ga prej pustili tu. Pravzaprav je bila kar dolga!
A smo le uspeli, pa še fino smo se imeli!
12,57km, 4:39:48, 993kCal, 125/168, 1020 vm. 2:58:28 gor, 1:41:00 dol, približno. Trdinov vrh - Gospodična 56minut, do Gabrja navzdol pa še 45 minut.
Res smo šli počasi, a izlet ni bil namenjen treningu in tekanju po hribih. Malo pa lahko tudi uživamo!
Je pa res, da me, kljub vsej počasnosti, danes vseeno bolijo meča. Kako je pa TO možno???
Vpiši se