Porezen

Lahko bi vedel, da je izlet z Markotom vedno bolj podoben avanturi, kakor navadnemu izletu.

Ker gremo s Krti na zimski pohod in izbrali smo si Porezen, sva pač šla pogledat kakšne so kaj razmere, poti in gostilne v njegovi okolici. Že zastavila sva kar smelo, greva iz Hudejužne na vrh in potem na Petrovo brdo dol. Potem bova pa štopala ali kaj podobnega, bo že...

S kavo vred na Podbrdu sva rabila skoraj dve uri da sva se končno spravila na pot v sami Hudajužni. Cesta je res... saj ne vem, kaj bi rekel. Le čudno se mi zdi, kaj vse zna človek naredit, ceste pa ne zrihtat in ne. Čudno.

Že samo ime Baška grapa pove, da je vse grapasto. In povsem res je - to sva to soboto oba presneto dobro spoznala. Grapa pri grapi, vse štrli in nikjer ni nič položnega. Že takoj naju je pot zapeljala v manjšo grapo, kjer sva se v prvih desetih minutah izgubila.

Super. Dobro sva začela, sem si mislil.

Pa sva se raje obrnila in šla malce nazaj, zato pa sva - sreča - pot z malo višjega položaja in z druge strani sploh videla. Bo pa potlej bolje, sva si rekla, nič se nisva pustila zmesti. Le vsake tri minute sva rekla: markacija? in sva jih imela kar naprej na očeh, ker poti in kolovozov je bilo kolikor si hotel!

Dokler nisva prišla do prve tablice GM4O.

Ja, do Durnika pravzaprav strmina kaj dosti ne popušča in ko misliš, da huje ne more bit, se vse skupaj še bolj postavi pokonci. Dolgo časa sem se upiral, da bi imel palice, a sem hitro podlegel. Je bila strmina res prehuda. Snega šele na vrhu nekaj, a lepo pomrznjen, le toliko se je udiral, da je bilo varno hoditi.

Sva bila pa kar zadihana, ni čudno, da temu delu poti rečejo "ura resnice"... Vendar pa nama potem greben ni bil ravno najbolj povšeči. Bilo je kar nekaj snega in čeprav je bil kar dober za hodit, sva porabila kar celo uro do razpotja pod Poreznom. Vreme se je začelo kisati in postajalo je vedno bolj vetrovno. Se je bilo treba kar počasi oblačiti, najprej jakno, potem kapo, pa rokavice...

Škoda za razglede, v kakšnem lepem vremenu mora biti tukajle prav enkratno! Seveda sva pa tudi midva uživala, kaj pa bo malo vetrčka!

Na razpotju sva se čudila in čudila, nikjer žive duše, nikjer nobene človeške sledi. Že cel čas so naju spremljale edino tačke, za katere si nisva bila edina, čigave so. Za lisico kar prevelike, ampak, da bi bil volk? Čeprav... po teh grapah ne bi bilo prav nič čudnega!

Skratka, neobljudeno do konca. Sva kar naprej delala neke primerjave z našimi, Kamniškimi, kjer so pozimi prave avtoceste ljudi prav povsod. Saj ni kota ali skale, kjer ne bi še v tako slabih razmerah koga srečal. Na, tukaj pa niti sledi ne!

Na primer - pot proti Jesenici je bila ena sama velika opast. Hm, tu pa res že dolgo nihče ni hodil... 

Po drugi strani je bilo pa potem tako fino spihano, da so tudi najine stopinje prav hitro izginile in se bo naslednji pohodnik zopet čudil.

Tukaj se je potem začela najin del avanture. Do sem sva zdržala brez derez, na njih nisva niti pomislila, tu pa je bilo videti, da bodo prišle prav. Marko ima tiste "prave" dereze in cepin, jaz pa le malo boljše žabice. Še sreča, da sem vzel ta boljše! Sicer pa, saj nisem hotel it kam plezat v kakšen poledenel sneg...

Od spodaj še ni hudo zgledalo, čeprav se že od začetka nisem strinjal, da bi šla kar naravnost gor po grebenu, kakor gre tudi pot. S svojimi derezami ne morem kar naravnost, zgleda prestrmo. Dajva vsaj malo zavit poševno, proti koči!

No, to je bila napaka.

Kar naenkrat sva se namreč znašla sredi pobočja. Prekleto strmega pobočja! "Ti", sem rekel Markotu, "a se ti ne zdi, da je tole malce strmo?" Ja, tudi njemu se je zdelo in takoj sem dobil cepin v roke, malce napotkov in zaskrbljen pogled.

Skratka, tisto pobočje se je potem vleklo v nedogled, strahu sem imel zvrhano mero, adrenalin je šibal, noge so trpele kot strela, saj s takšnimi derezami v strmem pobočju ravno nimaš najboljšega oprijema. Zdrs pa vsekakor ni bil prav nobena opcija! Presneto daleč je bilo do gozdne meje in presneto strmo.

Škoda, ker nimam nobene slike, a na slikanje seveda tudi pomislil nisem! Strah me je bilo ko zajca in pravo čudo je, da sem se sploh prebil tam čez! Ker takšna zimska pobočja, zdrsi in podobne stvari so moja nočna mora! In prav neke lepe sobote, nekje sredi skoraj pozabljenih hribov, se moram zdaj jaz kar naenkrat soočat s to svojo nočno moro! Pa saj to ni res...

In ko začnem potem, ko me že fino bolijo noge, malce bolj zabijat stopinje, mi Marko reče: "dej, a lahko to bolj nalahko?" Najprej sem ga malce čudno gledal, potem sem skomignil z rameni, ko mi je pa zaštekalo, da misli na plazove... Hja, pobočje je res strmo... O, pa še to!!! Sem moral potem na "lahno" hodit in se ukvarjat z zdrsi IN s plazovi. Ja, res Super!

Precej grdih besed sem potem izrekel do konca, a zdrsnila nisva in tudi plaz naju ni odnesel.

Naju je pa potem skoraj odneslo pri koči.

Ker pihalo je res noro. Zato sva kar pozabila na vrh, komu pa se je dalo tja gor še it po vsem tem pobočju!? Saj nisi mogel niti hodit...

Še tako sem se tresel, kako bova sploh dol prišla in kakšna neki je pot do Petrovega brda? Da ne bo še huje kot tu?!

Pa ni bilo. Sreča. Tako, da sva se lahko zahvaljevala opremi, da naju je varno spravila čez. Če je ne bi imela, hm... kaj bi potem naredila? Bi poskusila ob gozdni meji prečit pobočje? It kar naravnost navzgor? To bi bila najbrž še najbolj pametna možnost.

Pot navzdol je potem hitro minila, navdušenju pa ni hotelo biti konca. Pobočje sva premlevala podolgem in počez v vseh možnih variantah. Sreča, da je bil Marko dobro opremljen. Sicer pa - če ne bi bil, bi se najbrž kar lepo vrnila nazaj na primorsko stran, brez cepina ne bi prišel tam čez.

Na tej poti sva potem vsaj srečala par ljudi, eni dol, drugi gor. Sneg je bil dober in sva jo lahko kar dobro mahala počez, tako da sva bila kar hitro na koncu!

Cepin, tis moj najbolš prjatu! Sem bil kar malo žalosten, ko sem ga dajal nazaj Markotu. Na stvari, ki ti rešujejo življenje, se hitro navežeš!

Po cesti sva se potem presneto obirala še kakih dvajset minut, tako da sva do planinskega doma na Petrovem brdu potrebovala kar slabe štiri ure in pol vsega skupaj.

Tam sva spila čajček, hotela kaj pojest, pa niso imeli, kar je malce čudno, zraven pa sva razmišljala, kako priti do avta.

"Ti, kaj pa če bi... šla... no, tko... kr peš? Mal tekla? Si ogledala Grapo, Podbrdo in tko? A, kaj mislš? Sej je sam deset kilometrov..."

Čez dve minuti sva že ropotala kar po cesti proti avtu. Meni sicer ni bilo hudega, Marko pa si vedno naloži še kakih dvajset kil v nahrbtnik, da lahko sploh drži korak z mano... Te kile pa potem na asfaltu niso prav nič prijazne.

Ampak res je, Grapo sva si potem dodobra ogledala. Mehanične spretnosti nekaterih:

veliko ovinkov, strmih cest, naselij:

zdaj točno veva, kje je Podbrdo 22 in 22a!, mimo naju je šla ženska voda (sva jo vseeno poskusila!):

konec in začetek bohinjskega predora:

zapuščene tovarne, gozd, snežne plohe, mala naselja, samotne hišice, želežniške postaje, zanimivi lovilci kamenja (že povsem polni!):

vmes pa sva fotkala, se zabavala in razglabljala o najinem izletu. Razmišljava, ali bi poslala račun na drsc, saj sva prav pridno in lepo spucala deset kilometrov državne ceste. Za nama ni bilo nobenega kamenja več na cesti! Pa ga je bilo prej kar veliko, toliko, da sva ponekod kar nezavedno precej hitreje stopila, pogled pa držala na tistih strmih, nezavarovanih pobočjih, s katerih letijo skale.

Po uri in tričetrt (kaj, hudirja sva pa počela toliko časa, saj sva stopala kar dobro?!) pa sva le zagledala avto! Veselja, da ni kaj!

6:14, 23,28km, 1580 vm. Pravzaprav povsem zadovoljen. Preden bom šel lahko na kak GM4O bo seveda preteklo še par let in bom moral imet takle izletek le za kratek trening, ampak zaenkrat sem zadovoljen. Z majhnimi koraki bo tudi šlo, počasi, se ni za bat!

Doma sva planila na pico, ki so jo pripravili naši otroci in razglabljala o izletu. Pravzaprav ni bilo nič hujšega, opremljena sva bila kar dobro, vreme je bilo za plazove neugodno, dosti pod ničlo, nevarnost majhna. Bolj se je bilo bati neizkušenosti, a sem se kar dobro držal, strah mi ni zameglil uma, pravilno sem uporabljal cepin in pravilno sem prečil. Tako vse skupaj le ni bila neka neumnost in da sva jo le po sreči dobro odnesla, temveč spoprijemanje z nastalimi težavami na poti. Res pa je, da če mi Marko ne bi dal cepina, bi pa bila slika najbrž obrnjena in bi bilo vse skupaj res ena velika neumnost! Zato pa sem Marku tudi neznansko hvalažen in upam, da to dobro ve.

Heh, ko si enkrat potem doma in razmišljaš in obnavljaš spomin, si pa presneto ponosen na tak izlet. Ja, res...