Zakaj sem mislil, da se Srečanje začne ob 11h še danes ne vem.
Zato pa sem zamudil. Arghhh!
In zamudil sem celo in vse tekmovanje, ki so ga fantje tako srčno pripravili in tudi izpeljali na smučišču Trotovnik pod Kumom. Ja, tudi jaz nisem imel pojma, kje to je...
Snega je ravno bilo za eno tekmo. Ki sem jo seveda zamudil. Sem prišel, ko je bilo že vse prazno, skoraj zapuščeno in sem že mislil, da sploh nobenega ni ali pa da sem vse skupaj zgrešil. Pa le zagledam dim v bifeju in neke palice in smuči ob strani, sigurno so tam!
Skratka, potem sem se moral na dolgo in široko opravičevat, ampak še vedno ne vem, zakaj sem zamudil in od kje meni enajsta ura. Pa še doma sem pravzaprav celo uro v luft gledal in čakal, da bo ura deset, da bom končno lahko šel. Jej, jej, jej.
Tokrat nas ni bilo ravno veliko, zgleda so se vsi ustrašili smučarske tekme, smo pa bili zato zelo dobro postreženi! Kaj dobro, odlično! Še celo torto smo imeli in to ne kar kako navadno, ampak čisto ZEVSovo!
Da bi naprintal torto še nisem videl, ampak papir in barve so jedilne in pravzaprav sploh niso slabe. Torto pa preprosto naprintaš... Meni se zdi super ideja in sem bil navdušen.
Še bolj smo bili navdušeni, ko smo torto razrezali, vsi smo komaj čakali, da probamo to čudo!
In bila je celo v dveh okusih - čokoladno/sadna. Seveda se nisem mogel upirat in sem spet preveč pojedel. Ampak se je splačalo!
Ker fantov nisem videl kako smučajo, so se morali potem malo nastaviti. Da preverim ali res sploh znajo kaj. Kdo pa ve, če so sploh res imeli tekmo?
Pa so nekaj znali, vsaj do avtov ni nihče padel! Je pa bila mešana ekipa - tako alpsko kot tudi telemark!
Potem smo pa rekli, da gremo na Kum pogledat kako kaj tale jugozahodnik vleče. Ko so že govorili o 100km/h in podobno. In smo šli, kar z avti, me je sicer srce bolelo, saj bi morali peš, ampak ko sem videl vse tisto blato... no, ja. Včasih gremo pa tudi z avtom lahko.
Najprej smo pofotkali vremensko postajo na vrhu. Tega si vremenarji preprosto ne moremo vzet! Pihalo je res kar dobro, ampak stotka pa še zdaleč ni bila, le vetrnica se je dobro vrtela, komunikacijski stolp pa je veselo brnel in žvižgal v vetru.
Gor je bilo kljub slabemu vremenu, kar nekaj pohodnikov. Sicer pa res, zakaj bi se človek sekiral zaradi vremena, saj je vreme le informacija kako se obleči...
Kdaj sem bil nazadnje na Kumu? Huh, a takrat? No, takrat sem bil tudi prvič, torej danes drugič. Pa še tega ne bom štel, z avtom pa res ne šteje...
Povsem na vrhu smo imeli v bučanju vetra še čisto pravo podelitev čisto pravih diplom! Torej podelitev povsem vremenarju dostojna!
Dokumentirati je treba še temperaturo Srečanja, ki ga je jugozahodnik kar dobro ogrel:
Še čajček in je bilo treba it dol.
Avto usračkan ko strela, doma ne bodo ravno najbolj srečni, jaz pa sem le upal, da ga dobim iz blata brez kakšnega porivanja.
Tokrat sem krenil po drugi poti proti domu. Do Trbovelj sem prišel čez Moravče, Izlake in Zagorje in se mi je vleklo in vleklo. Zato sem rekel, da grem domov ob Savi, sigurno bom prej.
Ampak ko sem videl Miklavža, si nisem mogel kaj, da ne bi zavil v Ribčah čez, na Moravče. Cesta je povsem ok, le tega ne vem, kaj dela vmes 47 metrov makadama. In to niti ne na meji med občinami ampak kar nekje čisto vmes. Čemu?
Limbarska je bila tam kot na dlani, le vreme mi ni bilo naklonjeno preveč.
Sem kar veliko pofotkal, saj potrebujem za potrebe Moravške poti... in mogoče kdaj kakega trekinga. Sem pa potem kar malo pretiraval in s ta velikim objektivom vse pofotkal in si slike spravljal, da bom potem doma iskal izgubljene poti po Ciclju. Ojej.
X. Srečanje je torej povsem uspelo. Edina škoda je, ker nas ni bilo več, a kaj hujšega to tudi ni. Kolikor vem, smo se vsi, ki smo se Srečanja udeleležili imeli še več kot super! In edino to šteje!
jkocki in Dejan hvala vama za odlično organizacijo! Prav z veseljem bi se še kdaj odzval vajinemu vabilu, vaši kraji so presneto lepi in presneto malo raziskani z moje strani!
Vpiši se