Wega ima dobro idejo. O naslovu tegale posta, ki bi baje moral biti »deseto praštevilo«.
Morda ima prav, ampak mene še vedno malce stisne pri srcu.
Ker se počutim kot da bi bil glavni akter nekih posebnih vicov: "ti, koliko pa imaš rekord na 33km?", "Ja, devetindvajset... kilometrov...".
No, pa sem izpljunil. JA, nisem pretekel PSTja, priznam! Nisem in nisem in nisem in nisem.
In mi je strašansko žal in me je strašansko sram in... Ah, kaj bi govoril, vsak sam dobro ve, kako je, ko doživiš takle boleč poraz, pri katerem sicer le zamahneš z roko, pa vendar te znotraj žre in žge in noče nikakor nehat.
O, pa koliko izgovorov imam! Koliko ti. dobrih strani tega sem našel! Koliko pohval in koliko uspeha!
Pa vendar...
Ne, brez veze. Nima pomena, da se matram in skušam opravičevat. Tudi poraze (te pravzaprav še bolj!) je treba znat ponotranjit in jih vzet za svoje. Le tako bo šlo naprej, le tako se bom morda kaj naučil, le tako bom dobil izkušnjo in se na njej tudi kaj naučil. Le tako...
Zdaj, ko sem si olajšal dušo in si - kar je najbolj pomembno - priznal poraz, grem lahko šele naprej! Zato lahko šele zdaj sploh opišem kako smo se imel na tem pravzaprav presneto dolgem preizkusu moči in pripravljenosti.
Povsem jasno je, da smo se imeli super! Kaj super, še celo bolje! Super je slaba beseda za takole druščino, ki se je zbrala, da odteče teh 33km okrog Ljubljane:
Začeli smo pri bajerju na Kosezah, sedem tekačev in ena kolesarka. Vsi pripravljeni v prav lepem sončnem vremenu smo začeli v CCW smeri, ki se nam je zdela bolj primerna.
Vsak je seveda imel svoj plan do kod, kako, kako hitro, zakaj, s čim, kje in podobno. Seveda smo morali vse te plane nekako združiti, zato smo se kar precej ustavljali, vmes pa niti ne tako počasi - glede na pričakovano razdaljo - tekli.
Moj plan je bil seveda odteči polovičko maratona za pripravo na Sežano, potem pa kakor bo že šlo. Skrit plan (ki ga vedno imam) je bil preteči cel krog, jasno, to najmanj. No, v skupini vsaj na kakšne čase ne moreš računat. Nikoli ne veš, kje, kako in za koliko časa se boš ustavljal.
Saj je kar šlo. Pravzaprav je šlo zelo v redu. Mogoče celo malo preveč v redu? Na Golovec sem šibal, dol z Golovca sem še bolj šibal, oba s Heleno sva uživala, ker naju je vleklo med drevje, v sneg, v brezpotje. Treking, kaj čva...
Po Golovcu smo bili še kar sv. trojica, nič zmatranosti še, kaj?:
Helena je super zdržala s tekom do polovičke, tam pa se je odločila za hojo naprej in tam sem jo tudi zapustil. Ni pa šlo brez fotke, na način, ki je pri nas v zadnjem času tako pomemben:
Tukaj se še vidi moj nasmešek, ki pa ni več dolgo zdržal. No, za polovičko smo potrebovali kar cele tri ure. Jebela cesta! Upam, da ne bo tako v Sežani, saj bodo prej že vsi odšli...
Potem je šlo še v redu, do Žal, kjer sem bil kar naenkrat žejen in dehidriran ko pesjan. Zakaj in čemu, nimam pojma. Je bilo sonce? Pa ne prej, ne kasneje ni bilo tako hudo, tam vmes pa... No, potem pa se je počasi začela moja kalvarija, ki se je potem v parih kilometrih kar končala. Najprej me je malce zagrabilo v levih mečih. Pa čez kak km še v desnih. In tako naprej, malce tu, malce tam. Rajko mi je dal magnezij, spil sem dovolj tekočine, na pumpi sem vzel celo še izotonik, pa vendar me je pri Leku prav prijetno zgrabilo kar v obe nogi.
Ker nisem noben junkie in prav nič ne uživam v bolečinah in si nočem naprtiti še kakšne poškodbe, sem se raje takoj ustavil in nadaljeval s hojo. Za vogalom me kliče še Helena, kje mora it in ker je le deset minut za menoj, jo počakam.
Od tam jo nato še tistih ubogih štiri, pet kilometrov kar je še ostalo, mahava s hitro hojo. Čim preneham s tekom, je z mojimi meči vse v redu in nobenega problema več nikjer. Zato seveda hodim kolikor hitro morem, Helena pa me komaj dohaja. Jaz pa ne čutim nobene utrujenosti in bi kar hodil in hodil in hodil...
Za kazen, ker sva hodila, sva si PST podaljšala še za par metrov in tako se je ura na koncu ustavila na 34,22km! 5:14, kar ni prav spodoben rezultat, ga pa vsaj ne bo težko kdaj izboljšat... Za prvič je kar v redu, morda bo še kdaj drugič in tretjič in... kdo bi vedel, kaj?
Ta pogled ni več tako prešeren kot prej, v njem se že skriva ostrina poraza, zasanjanost v daljavo pa zrcali določeno trpko izkušnjo, s katero se mora človek šele spoprijeti. Blablablablablablabla. Itd.
Sva pa vsaj prišla okrog. Ha.
Rado nas je počastil še s kremšnitami pa sem svojo tako hitro zmazal, da je tudi slikat nisem imel časa:
Škoda, da je bil dan tako presneto kratek, kar naenkrat smo morali že vsak na svoj konec in ko še k sebi nisem dobro prišel, je bilo že vsega konec... Ah, ta naša druženja, nikoli jih nimam dovolj in vedno so mi tako presneto kratka! Se pa vidimo spet v nedeljo, Sežana vabi! No, tam pa ne bomo turisti!
Sicer pa... po vsem tem nakladanju... ja, ja, seveda sem presneto ponosen! Pa devetindvajset, saj je vseeno, okrog sem pa le prišel ne da bi razpadel! Tralalala Ljubljana, obkrožil sem te!
Vpiši se