Danes sem šel zadnjič sprobat formo pred Kraškim polmaratonom.
Pogledat malo kako se teče v vetru in kako se obleči. Pogledat, kako bo sploh šlo. Če bo sploh šlo. Kakšen tempo ubrat? Kakšno taktiko? In tako naprej.
No, pa vse skupaj ni šlo prav dobro. Pa ne časovno, ampak bolj sem gledal kako bo kaj glava reagirala in delovala.
Dve uri in pol je namreč veliko časa za premišljevanje... in v tem času me lahko prime marsikaj, od tega, da bi šel na 6min/km, do tega da kar odidem s proge. V obeh primerih to ne bi bil dober konec, anede?!
Vse me je nekaj bolelo, goleni, meča, sklepi, gleženj, kolena. Ojej, že po petih kilometrih sem imel vsega dovolj, a sem sreča šel v eno stran, tako da mi ni preostalo drugega, kot da odtečem še nazaj. Pa mi tudi nazaj ni šlo, celo noge nekako čudno postavljam - kar sem seveda prvič opazil... in tako naprej, skratka, cel kup težav!
Nekje vmes me je prešinilo, kaj nekaj mi je, ko takole nepripravljen hodim na take teke? Dvajset, trideset kilometrov teka sem imel v mečih v zadnjih treh mesecih in jaz sem hotel zadnjič pretečt 33km kar tako? Ja? No, zdaj imam petdeset kilometrov (celih!) več kot prej, ampak tale polovička je tekmovalna in sigurno ne bom dolgo zdržal na 7min/km, vsaj kolikor se poznam, ne. Količina teka ni ravno sorazmerna mojim željam...
Upam, res zeeeeelo upam, da ne pogorim (spet) na celi črti.
Me je pa v drugem delu teka, ko sem odklopil in mi je bilo vseeno, obšlo par stvari, ki so malce nasprotne prejšnje povedanim.
Prvo je sigurno to, da še nikoli nisem bil tako dobro fizično pripravljen, kot sedaj. Morda res ne za tek, a zadnjič me PST resnično ni prav nič dosti namatrala. Danes sem tudi - pravzaprav niti ne težko - pretekel tisti presneti klanec do Gradiškega in nazaj. Mislim, da prvič brez hoje. Kar vse kaže, da sem veliko močnejši in veliko vztrajnejši in da napredujem. Ja, napredujem. Seveda pa ni za pričakovati, da bom zdaj letel in da bom imel čase 4min/km, ne, seveda da ne!
Lansko leto je bilo z rekreativnega stališča zame preposto enkratno! Vse zadane želje in cilje sem izpolnil, celo presegel. Skoraj nikjer se ni zalomilo in nobenega poraza ni bilo, vsaj večjega ne. Uspehov pa polna malha!
Najbrž je neresno pričakovati, da bo vedno tako. Da bi vsako leto lahko vse izboljševal, da bi bil kar naprej boljši. Ne bo šlo... na žalost, a vendar je vedno tako. S porazi se bo potrebno sprijazniti in jih vzeti za svoje ali pa jih sploh predefinirati v nekaj drugega, ne v poraz. Orientirati se bo treba v stvari, katere počnem z veseljem, najti čimveč zadovoljstva v trekingih, sam ravninski tek pa pač omejiti na najbolj potrebnega.
In se predvsem ne sekirati, ko kdaj ne bo šlo dobro. Saj za v hribe sem že čisto navajen, tam gre vsakič drugače, malo bolje, malo slabše, nikoli ni tako, da bi šlo le bolje in bolje. Pri teku bo tudi tako.
Seveda pa vedno ostane past, da si potem cilje zastavljaš tako nizko, da jih sigurno še zmoreš. Malo pa se je le treba potrudit, brez veze se je poditi naokoli in špilati turista. Res da je potem poraz mnogo bližje, ampak hej... če ne greš, ne veš!
Ja, še se bom udeleževal takih in drugačnih zadevščin, tudi takih, ki prav nič niso primerne zame, a mi je prav vseeno! Če mi bo všeč, če bo žur, če bo treba komu pomagat, če bo le dišalo po... ja, takoj bom letel tja! In včasih bom dobro opravil in skakal do neba in še malo dlje, in včasih bom pogrnil kakor sem dolg in širok.
A se bom upal. In se bom trudil. In se bom dajal v celoti. In se bom smejal.
Jebemti, za prvi resni tek v sezoni je devetindvajset kilometrov pravzaprav več, kot bi lahko od mene sploh kdajkoli pričakoval! Pridem pa v nedeljo peš v Sežano nazaj, briga me!
Vpiši se