Kakor sem kar naprej pravil, a bolj malo naredil: letos je treba s tekom prej začet.
Pa sem, saj mi drugega ni preostalo. Tako ali tako se je dogodkov že toliko nabralo, da jih lahko samo še premeščam, razvrščam, nikakor pa ne več uvrščam v koledar. Pa je bil tale MKM že dolgo časa notri, v koledarju.
Zato so bile zadnje priprave pravzaprav toliko pomembne zame. In zato sem se toliko sekiral in se nato pomirjal.
Tole je bila tudi moja druga polovička, kar je seveda spet pomenilo kar nekaj vznemirjenja. Toliko vznemirjenja, da sem kar nekaj stvari pozabil doma in podobno. Eh, buča, sva morala potem v Postojni po mercatorju iskati magnezij, ker se je brihton šele tam spomnil, da ga bo najbrž kaj špiknilo v meča.
Kakšne večje zmede pa k sreči ni bilo. Še oba tamaučka sva vzela s sabo, E-kipa Srčnih je bila tako ali tako prisotna in tudi naši Krti. Kot doma, torej!
2008-ega sem tukaj prvič tekel, na osemki, lani potem nismo šli, letos pa že 21-ka!
Še pred startom smo se seveda srečali,
nato pa smo se vsak po svoje razpršili, eni leteli na wc, drugi tja, tretji sem. Jaz sem moral seveda do avta, ker sem tam pozabil vse. Pijačo, cuker, hrano, uro, vse. Ja... še dobro, da nisem zamudil.
Helena je uspela potem najti in zbrati Krte,
jaz sem pa tudi potem vse skupaj našel. Jasno! No, malo sreče v tisti gneči pa tudi lahko človek ima, anede!? In takoj je padla še avtofotka.
Potem je bil pa čas za tek. Tek. Helena je svojih osem in pol kilometrov naredila suvereno, povsem neobremenjeno in - meni se zdi, več pa naj sama pove! - lahkotno in mimogrede. Vsaj če gledam po tem, da je pa zdaj ona slikala in si dala opraviti z vsem ostalim.
No, moja polovička je bila drugačna. Pravzaprav ni bilo nič narobe z njo, bila je celo super. Morda bi lahko rekel še več kot super, enkratna celo! Ja, še danes sem navdušen, če mi je pa šlo tako dobro...
Vendar pa to, da mi je šlo dobro, ni čisto moja zasluga. Naneslo je tako, da je Marko... ah, že vemo kako je šlo, anede? No, Marko ni veliko vadil in je rekel, da ne bo delal svojih 1:30 ampak da bo raje meni pomagal. POMAGAL!!!
Kar je potem pomenilo, da je skakal naprej in nazaj okrog mene, kvasil take, da sem umiral od smeha, vtaknila sva se pa itak v vsakega, še čudno da naju karabinjerji niso kam odpeljali. Na srečo/žalost je tekel vedno toliko stran od mene, da ga nisem in nisem mogel ujet, da bi ga pahnil kam v graben...
In tako se je v vsakem klancu spomnil, da bi pa midva - ko gre ravno dol - mogoče izboljšala tempo za pet sekund. Pet sekundic samo, no! Seveda, on klancev še opazil ni, jaz sem pa že sopihal kot lokomotiva.
Če vse skupaj skrajšam... namatral sem se kar dobro, a sem ga - za moje pojme seveda - tudi dobro žgal. Tile kraški klanci so pač klanci in meni se hitro pozna na utripu in dihanju. Še sama sreča, da nisem vzel merilca pulza s seboj, ker sem bil sigurno kar naprej na 190... In če bi to vedel, bi moral zmanjšat. Zdaj pa jasno, da nisem, zgodilo se je celo, da sva 11-ti, 15-ti in 16-ti kilometer pretekla pod 6min/km! Ne se smejat, to je zame cel dosežek, tempo za znoret!
Pri sedemnajstem kilometru sem potem utihnil, tisti Orleški klanec mi ni dal dihat, sreča je bila tam blizu postojanka. Čaj sem zlil vase, pa me je že priganjal in je bilo treba it naprej. Natanko na dvajset in eno majčkeno pa se je oglasil moj strah, kar naenkrat je zašpikalo v desni mečni mišici. Ja, super, sem pomislil, samo še tega mi je treba, kilometer pred ciljem! Tako sem potem držal strah v sebi do konca, ki je k sreči prišel kar naenkrat:
Veselje je bilo seveda neizmerno, za 8 minut izboljšave svojega pb je pa človek res lahko vesel!
Veselje je bilo pa še večje, ker sta tudi Rajko in Rado še čakala v ciljnem prostoru in smo se lahko še slikali skupaj! Saj sta vsega tega onadva kriva.
Tamaučka sta se medtem, ko sva midva tekla, zabavala čisto po svoje. Sploh nista hotela z nikomer nikamor it, sta hotela bit kar po svoje. In sta poslikala en milijon slik, še najbolj so jima bile všeč (sodeč po količini slik) mažoretke... Ali sta pa pokala face.
Tako smo se imeli vsi čisto super, nato smo šli pa še k Noni in dan je bil izpolnjen. Le jaz sem bil iz trenutka v trenutek bolj lačen. Doma sem si potem naredil pol kile makaronov in skoraj vse tudi pojedel. Ha!
21.098m (21.23km po uri), 2:13:41. Rezultat iz 14. LM je torej dodobra izboljšan in to na precej težji progi, kar najbrž pomeni, da napredujem. Se pa poraja vprašanje o maratonu! Še enkrat več? In to celo na LMju, kjer je tale čas nujno potreben, da sploh grem v drugi krog! Ne, zdajle sigurno ni šans, niti fizično, kaj šele psihično! Resno se sprašujem, če bom uspel letos obljubo držat. Zdajle bi rekel seveda ne, bomo pa še videli, leto je še dolgo, treningov, tekmovanj in prijetnih zadev pa kolikor hočeš!
Ja, luštno je bilo, izredno luštno!
Vpiši se