Letos niso tako prijazni časi kot lansko leto, zato je bilo naše prvomajsko morje malce bolj okleščeno.
Se pravi skrajšano. Le tri dni smo si ga privoščili, pa še to bližje kot ponavadi. In še tega si najbrž ne bi, če ne bi imeli študentke in njene sobice na morju, ki nam je lahko sem in tja na razpolago.
Portorož torej. Sem sklenil, da bom potrpel in zdržal. In res, na koncu (mi) ni bilo hudega.
Šli smo v nedeljo, dan po najini drugi ultri. Dan po štiriinpetdesetih kilometrih. Dan po pridobitvi mnogih velikih žuljev... Super. Bolj počasi smo pakirali, vozili in hodili, ampak na koncu je kar šlo, nogice so se malce raztegnile, žulji pa so postali nekako bolj znosni, čeprav nisi nič manj motili.
Malo sva jih namakala, kar sicer po mojem ni prav nič pomagalo, je pa vsaj bilo luštno.
Tudi otroci so se namakali, veliko volje in truda je bilo potrebno, da nama nista zbezljala do vratu v vodo. Ampak ne, za prvega maja pa še ne! Vsakokrat, ko smo kaj takega naredili, je bila potem pljučnica pri hiši. Brez veze.
Sicer pa je Tamaučku uspelo spet pasti na zašito koleno (jasno, ne?) in smo morali zaviti še v ZD Lucija, ki ga že kar dobro poznamo. Po svoje sreča, da je bil praznik, ker ni bilo nikjer nikogar, Tamauček pa je dobil novo obvezo in še en nasvet, da mora biti pri miru. Hja! Šestletniku reči, da *mora* biti pri miru!? Drugič zahtevam gips, ni drugega načina.
Večino časa smo se sprehajali, iskali kraje, kjer še nismo bili, kot na primer Forma Viva:
Soline smo si ogledali po dolgem in počez. Od spredaj in od zadaj.
Kar se je sicer malce poznalo na utrujenosti
saj je tista spodnja pot res kar dolga, še posebej če nisi pripravljen nanjo. In jaz nikakor nisem bil in mi je šlo na koncu že tako pošteno vse na živce, da tudi v muzej nisem hotel it. Tole imajo res malce čudno urejeno in obljubil sem si, da me tele soline ne vidijo več. Ne tiste "zasebne", ne tiste "državne". Vse skupaj je bolj ubogo in pri vseh reklamnih kampanjah in ne vem čemu še, bi pričakoval kaj več...
Je pa lepo, to je treba priznat. A sem zaradi napačne obutve dobil še dva dodatna preklemanska žulja, kar je zagrenilo potem vse ostalo.
Seveda smo morali zaviti tudi med hribe, tam se najde mnogo več miru kot ob obali. Pokopališča so enkratna, malo zapuščena, a tako zelena, mirna...
Smo se kar razkomotili in imeli kosilo. Razgled je vsekakor bil enkraten.
Slikali otroke, majhne,
malo večje,
in največje
Lovljenje alg
igranje minigolfa
skakanje na trampolinu
pa pri takih izletih seveda paše zraven.
Kratko ampak luštno. S seboj sem vzel knjigo in prebral strani: 12! Vsak večer sem padel spat ko ubit, tretji dan sem bil že tako utrujen in siten, da sem spal deset ur. Madonca pa dopust...
Vpiši se