Desetdnevni premor!
Sem skoraj iz kože skočil. Grem stavit, da je bila to povsem običajna abstinenčna kriza. Ravno toliko, da se nisem še trest začel.
Zato sem jo moral včeraj mahnit nekam. Primož se približuje, jaz pa deset dni nič počel? Kaj sem nor? Sicer res, da je bil prejšnji mesec kilometersko zame precej zahteven, vendar pa bi moral tudi vmes kaj delat. Potem pa geslo "počitek je del treninga" jemljem preveč resno.
Tudi če dežuje, briga me, nekam gor me vleče. In me je zvleklo. Proti Jarškemu, to mi je še najbližje.
In me je vleklo in vleklo, zdelo se mi je, da letim, da šibam in da bom - jasno - naredil rekord, vsaj do Primoža. Zadihal sem se ko stara parna lokomotiva, hitreje pravzaprav ni šlo, le noge so hotele kar tekat, pljuča jim pa nikakor ne pustijo. Vmes sem se seveda kar naprej opozarjal, da ne delam rekorda in da naj grem počasi, počasi, počasi.
Ampak to prav nič ne pomaga pri vsej trmi.
Pomagalo je potem edino to, da rekorda seveda nisem naredil. Osemintrideset minut je vseeno ene tri minute preslabo, čeprav mi ni jasno, kako sem sploh kdaj lahko bil tako hiter... ker tokrat je res letelo! Čudne so tele percepcije hitrosti, zmogljivosti in pripravljenosti, še dolgo se ne bom - dobro - poznal. Zato pa merim vse te minutke, meni povejo veliko glede na moje počutje, utrujenost, zmogljivost in podobno. Kako si lahko včasih hiter pa tega niti čutiš ne in kako si lahko včasih povsem počasen pa misliš, da letiš.
Sem se pa kar dodobra že namatral do Primoža, ali če temu rečemo lepše, ogrel sem se dobro. Moja buča je seveda mislila, da bo potem še kar naprej letela, ampak potem se vse skupaj še malo bolj pokonci postavi in jaz pač ne morem mimo svojih lastnih omejitev. Pljuča ne dajo in ne dajo. Zato sem le šel malce bolj počasi, na robu parne mašine, da se me kdo ne ustraši.
Ja, kljub dežju je gor rinilo kar nekaj ljudi.
Vmes sta še Markuša pribrzela mimo mene, v lahnem drncu. Sem jih lahko samo gledal pa še to ne dolgo, sta odbrzela naprej kot raketi. Če zdaj pomislim, tisti lahen drnec niti ni bil tako lahen...
Vreme je pa nagajalo. Že kmalu po Primožu je začelo rositi, nekaj pred pasjimi pečinami je pa že kar fino deževalo. Ker je mojster pozabil stvari za preobleč ne bi bilo ravno dobro, da sem moker, zato marelo ven. In sem potem z marelo hodil. Ne, ne, ne, ni dobro. Marela in hoja nikakor ne gresta skupaj. Nekaj takega kot pelerina in hoja, bljak.
Tako, da sem šel po poti Modrega moža do vrha, nad pasje pečine in tam izgubil vso voljo za nadaljevanje. Sem pa moral nabrat precej obširno zbirko izgovorov, da sem se lahko sploh obrnil. Ne zaradi drugih, predvsem zaradi sebe. Da ne bi niti gor prišel? Nezaslišano? Ojej! Groza! In tako naprej...
Sem sklamfal skupaj da nimam za preobleč, marelo, dež, veter, ki se je slišal na planini, dež, službeni čas, 900 višincev je čisto dovolj za "umirjeni trening", drsenje, dež, mnogo večjo možnost poškodbe in še par malenkosti, da je končno prevagalo pred tem, da bom pred samim seboj izpadel kot pussy, če ne pridem do vrha. Mislim... zakaj se mora človek toliko ukvarjat s samim sabo? Kot da ne bi bil sam svoj lastnik, presneto!
Kot običaji velevajo pa sem vseeno na razgledni točki slikal razgled. Na žalost ga ni bilo, zato sem seveda bil pameten in slikal sebe. Z marelo. Sem se pa tokrat hotel naštimat malo drugače, da bom gledal stran od kamere in da se ne bom več mrščil v stilu "hudiča, a boš že škljocnu, al ne?" in da se bom skušal celo nasmehniti. No, rezultat ni bil prav nič obetaven, pravzaprav še bolj grozen kot ponavadi.
Ojej.
Dodaten problem je, da se seveda potem na telefonu ne vidiš dobro in pojma nimaš kako bo slika ratala. Potem le doma tuliš od groze, ko daješ fotke dol...
Nekaj tej grozi pa sem zgleda začutil in sem se slikal raje še enkrat. Na običajen način - skupaj z mrščenjem seveda. To sem se potem upal poslat naokrog. Pa še vidi se, kje sem bil, ha!
Nekje sto višincev bolj spodaj je potem nehalo deževat. Jebela cesta! Ampak nazaj se mi pa ni dalo. Ne, ne.
Tako ali tako bi moral vse skupaj biti zelo umirjen trening, v petek me namreč čaka velika preizkušnja, zato ne bi smel pretiravat. Ampak po desetih dnevih spustit starega kozla s štrika... ne gre, zbezlja, saj ne gre drugače! Še dobro, da si nisem kaj naredil v vsej tisti mokroti ali pa vsaj padel na rit.
Me pa danes bolijo stegna, ne moreš verjet. Malo sem seveda dol tekel, malo no... Pa jih kar lepo čutim, kar se mi še danes zdi čudno. Toliko prehojenega ampak še vedno se ta muskelfiber noče in noče pregnat!
Ravno prav, do petka do 17h ko začnemo s 24 ur hoje k Sv. Primožu, bo vse ok. Priprave so bile dolge in upam, da uspešne zato upam, da bom boljši kot lansko leto. Seveda pa bo težka, ultra preizkušnja je pač ultra. Lahko je desetkrat ok, enajstič pa razpadem. Nikoli ne veš, kaj vse gre lahko narobe... Bistvo je - kot vedno - le v tem, da se bom potrudil. Vsekakor pa mi bo kljub naporu presneto luštno, to vem že sedaj!