Spremembe so edina stalnica v tem ponesrečenem svetu.
Če je to rekel že kak milijon ljudi, pa lahko tudi jaz.
V torek nisem več zdržal. Nič ne tečem, nikamor ne hodim (se mi zdi), nič ne delam. Samo jem, jem in jem. Zato sem moral nekaj naredit.
Kako me je držalo, še največ pove podatek, da sem vstal ob 4:30! Ravno s tanajstarejšim sva si podala kljuko kopalnice - on spat, jaz pa vstat. 4:30, si moraš mislit?! Res je težko, prvi dve minuti, potem me je pa že držalo: gremo, gremo, gremo!
Kakšen teden nazaj me je prešinila misel, da zdaj pa res že dolgo nisem bil na Planini. Presneto dolgo. (Sem šel prav pogledat - sredi maja sem bil nazadnje!) Tako, da sem si prav hudo želel it pogledat gor. Videt zelenilo, videt razgled, videt... kaj jaz vem kaj! Najbrž je dovolj le, da sem hotel iti.
Pa sem šel.
Brez rekorda danes. Brez matrarije, ok? Japajade. Takoj, ko si kaj takega rečem, že vem, kam bo to pripeljalo... V pehanje, sopihanje in matrarijo. Ampak vseeno, vodo je treba v celoti zamenjat in lepot se veliko bolj zaveš, če se malo pomatraš.
Že prej sem seveda vedel, kaj se je zgodilo s potjo od Calcita do Male Planine in me je bilo kar malo strah, kako bo. Nazadnje ni bilo hudega, pot se je od posega že malce obrasla in ne zgleda več tako grozno. Naštimanih je precej ograj, dodane so table za Svetovno prvenstvo, tabla in klopi pri Mojčini bajti, skratka, pot zgleda urejena. A tu je najbrž tudi past - pot je bila tudi prej urejena. In tudi prej je bila povsem ok, vsaj meni, najbrž pa kravam še bolj. Težko razumem, da bi krave potrebovale ograjo, ponavadi je ne. Zdaj pa je pot široka, oh, manjšega džipa bi spravil gor oz. zdaj lahko gorski tekači vštric tečejo po trije...
Čemu sprememba, torej res ne razumem, le par krav gre tukaj gor, ljudje pa - vedno eni in isti. Večina si izbira krajše pristope. A, hej, nekdo si je nekaj spomnil, si zamislil, projektiral in zadevo prignal celo do izvedbe. Zapravil veliko časa in veliko denarja, zraven pa še zanetil ogromno slabe volje, ker se z nikomer ni posvetoval. Malce ponesrečeno, bi rekel...
Res je, zdaj pot zgleda čisto ok, narava pa bo tudi hitro poskrbela, da bo zgledala še bolje. V ne-strokovnost izvedbe se seveda ne bom spuščal, saj nimam pojma, verjamem pa, da se bo le-ta pokazala kar sama. V vzdrževanju seveda. Bolj kot je bila strokovno izvedena, manj bo vzdrževanja... To bomo pa videli, najslabše od vsega bi bilo, da se bo pot zdaj zapustila, da se ograje - ki jih bodo seveda odnesli spomladanski plazovi - ne bodo več obnavljale, da se bo pot začela podirat, da bo šlo celotno delo v nič.
A za to se bo treba kaj pomenit, domenit, zgladit kak spor, podati kako opravičilo in podobno.
Saj tudi narava sama kar naprej nekaj spreminja - razgledi so že ena taka stvar, vedno so drugačni, vedno! Saj bi kar stal in gledal in gledal in gledal:
In potem sem v uri in tričetrt že na Jarškem, zdaj mogoče že verjamem tistim zgodbam o uri in pol... Tega, da tekači rabijo le dobro uro (za še daljši kos poti) pa sploh ne štejem - brez veze, ti so itak z drugega planeta.
Ura še pol osmih ni, pred mano pa dehti svež, svež kruh:
iz koče pa tako božansko diši po ričetu, da se mi cedijo sline. Grrrr, še pol osmih ni, jaz pa že lačen kot volk!!!
Se pa spremembe dogajajo tudi Jarškem domu - gradi se na veliko:
dom postaja premajhen, obiskovalcev nas je zgleda preveč. Nekdo pač izkorišča eno od zamujenih priložnosti, oziroma vsaj delček Velike zamujene priložnosti, ki se ji reče Velika planina.
Ampak meni so spremembe pravzaprav všeč. Res so stalnica in to ne samo v človeškem svetu, kje pa! Narava se spreminja tako hitro in tako pogosto, da to kar radi pozabljamo. Pa se ne spreminja le zaradi nas, večinoma se spreminja kar sama zaradi sebe. Zaradi same drugačnosti, iskanja. In zakaj bi bile potem spremembe nekaj slabega, nedobrodošlega? In nenazadnje je tudi človek del narave.
Skoraj gotovo je, da bo za časa mojega življenja še ostalo zelenilo, kot sem ga vajen. Če ne na Planini:
pa kje drugje, prelepih kotičkov je v tej mali deželi polno. Ga bom že poiskal, ker mi je blizu, ker ga rad iščem in ker rad uživam v njem.
Morda bodo pa enkrat prišle generacije, ki jim to zelenilo prav nič ne pove. Ki jim gore prav nič ne povejo. Ki jim razgledi prav nič ne pomenijo. In zakaj bi jih torej imeli?
Vpiši se