Sva, seveda sva zdržala.
En dan, kakor sva rekla, nič več.
Naslednji dan pa že budilka sredi noči in ven, tečt!
Jah, na morju je pa res zjutraj še najbolj fino tečt. Edini problem je zgodnje vstajanje, a, hej, tudi to nekako še gre... Veliko bolje, kot če bi se moral potem gužvati nekje ob desetih. Ne, ne, ni šans, raje vstanem sredi noči!
Nikjer nikogar, jutranji hlad, brez ure, ki bi štela čas in prištevala kilometre, nič... Le midva, obala in morje. O, ja, to pa je luštno! Še bolj pa je bilo luštno, ko sva na koncu skočila v morje! O, kako pa je to pasalo! In to natanko ob prvem jutranjem sončnem žarku!
Če pa res povem vse po pravici, potem moram pa še dodat, da je bilo še skoraj najlepše potem še malo zadremat...
Popoldan naju je pa že odneslo do Poreča, kjer sva malo pohajkovala, slikala mačke
rimske najdbe:
in prelepe Vile - Vila Polesini:
a sva se potem kar hitro umaknila vsej nepregledni množici, ki je le jedla in nakupovala. Pravzaprav mi je postalo kar zoprno, tako kot mi pač vedno, ko se znajdem sredi množice, ki je zvedena na nivo zadovoljevanja osnovnih potreb.
Letos sem na morju tudi ugotovil, da ima zahodna civilizacija presneto preveč denarja in da so vse stvari mnogo preveč dostopne... Česa vsega ljudje ne nosijo na dopust, saj kar ne moreš verjet! Koliko je to ene robe... neverjetne količine potrebnih, še bolj pa nepotrebnih reči! Nek starejši par je imel urejen cel vrt z vsaj stotimi vrtnimi palčki. Sredi kampa, na morju! Buuuaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaa! Enkrat moram prav poslikat vse te stvari, ki jih ljudje znosimo na dopust. Zna biti presneto zanimivo.
Toliko sva torej zdržala na morju. Več ni šlo. Greva nazaj, ne med hribe, greva med hribčke!
Pa sva šla, najprej čez Učko. Kdo bo pa hodil skozi tunel, gremo čez! Kar je storilo tudi nekaj šparovnih Hrvatov in Nizozemci, kaj več pa ne.
Na žalost je pot do vrha zaprta za promet, nekateri se znakov pač držimo. Nizozemci se jih niso in so kar švignili naprej. Midva pa itak nisva imela namena se dlje zadržat, zato sva le poslikala Dom in to je bilo od Učke pravzaprav to.
Čez mejo sva se potem namenila pri Petrini, se tam razgovorila s črpalkarjem in jo krenila v dolinico, kjer še nikoli nisva bila. Mahneva jo proti Osilnici!
Zanimiva dolinica, ni kaj! Znani kipi so tudi tu:
in seveda splezava na prvi hribček, ki je v bližini, na Sv. Ano:
raziščeva še zanimivo pokopališče, za katerega nimava pojma komu pripada,
se zazreva v vršace in razmišljava ali bi šla kam proti vrhovom ali ne?
Izkaže se, da je dolina prelepa, a ostane pri tem. Ponuja prav nič kaj dosti, Osilnica je ob štirih popoldan kot Day After. Nikjer nikogar, niti psa, niti mačke. Banko so - po dolgih letih vztrajanja "poslovalnica pri vsaki lipi" zaprli, Šola sameva, sosed in Pošta pa sta le dopoldanski zadevi.
Čisto na koncu se pa le pokaže nek podjetni (g)os(t)ilničar, Hotel in še športni center in še marsikaj, pri Kovaču. O njem ne bi pisal, če ne bi bila oba super navdušena. Privoščila sva si namreč kosilo, ker je tako ali tako zgledalo, da nikjer ne bo nič, trgovine zaprte, gostiln ni, ničesar. Zato sva kar zavila k njim. Odšla pa sva tako zadovoljna, kot že dolgo ne. Helena z ribo, jaz pa z domačimi njoki, o, mljask, mljask! Ob ceni, ki je bila še enkrat manjša kot v Bovcu, sva potem še malce razširila nasmeh. Jasno. Da ne govorim o šefu in kuharju, ki sta vse opravila sama, pa je bila postrežba boljša in prijaznejša kot kje, kjer nate preži sto natakarjev. Če moraš počakat na račun, ker je šel šef po raftarje, pač počakaš... Torej, če bova šla še kdaj v tiste kraje, se tam sigurno še ustaviva!
Vendar pa nama dolinica ne pokaže nobenega primernega prostora, kjer bi se za dlje časa ustavila, zato jo mahava kar naprej. Do mejnega prehoda, ker gre potem cesta le še po hrvaški strani. Tam kupiš maloobmejno prepustnico za manj kot en evro (1€) in se odpelješ čez. Preprosto.
Mimo Čabra in mimo Prezida in čez mejni prehod prideva na Babno polje. Zanimivo, tudi tu še nikoli nisva bila. Na 750+ metrih sva in res vse skupaj zgleda kot veliko polje!
Kam pa sedaj? V Starem Trgu si privoščiva kavo in si izbereva naslednji cilj - Sviščaki? Greva pogledat!
Ok, na Snežniškem gradu sva že bila, ko smo šli s Krti na Snežnik, naprej pa niti ne. Cesta je čisto v redu, a gre počasi in se vleče in vleče. Leskova dolina je za nama, ko kar naenkrat pred nama:
Kamberce? Kje hudiča pa je to? S seboj imava le petrolovo zanič karto 1:270.000, kjer se vidi le Lož in Ilirska bistrica in to, da je vmes pa je res nekaj. A kaj več pa že ne... No, skoraj. A presnetnih Kamberc seveda ni nikjer.
Kje je torej to? A pred Sviščaki? Za Sviščaki? Bova prišla do tja? Zakaj ni to pisalo spodaj, ne pa po dvajsetih kilometrih makadama? Se tu vozijo le lokalci in nikoli in nikdar niti en turist? Seveda, vsi vemo kje so presnete Kamberce!
Kaj nama torej preostane, kot to, da greva naprej. In upava.
Pa se izkaže, da je upanje prazno, kar naenkrat so pred nama Kambrce (brez e-ja vmes!), znak prepovedi pa je še večji!
Tule moram priznat, da mi je šla prepoved že strašansko na živce, saj so se mi porajala le vprašanja, a dobil nisem nobenih odgovorov. To, da je nekdo pač predvideval, da cel svet ve, kje so Kambrce, pač zame ni dovolj.
Da ne bom napisal, da sva delala prekršek - pogledat sva šla cesto in res je na par mestih malo manjka, a niti ni hudega. Heleno je bilo tokrat bolj strah kot mene, kar je zelo čudno, a zgleda sem bil še vedno bolj jezen kot pa me je bilo strah. Skratka, prekrška seveda nisva delala, na Sviščake pa sva le prišla.
Tam pa je Planinski dom zgledal takole:
pisalo pa je tole:
Seveda, danes je torek. Planinski dom pa je zaprt. Ker v torkih ne hodimo v hribe, planine in naokrog. V torek se spi in počiva. Le midva cepca hodiva v takih časih naokrog. Hja...
Potem imam jaz idejo, da, hej, kaj pa... na Snežniku je tudi koča, kaj pa če greva tja gor prespat? Ideja je dobra, ampak meni nekaj smrdi... Kambrce, zaprt planinski dom, greva midva raje še čisto malce naprej, ven od tega milijona vikendov na Sviščakih, saj tu itak ničesar ni.
In - zdaj nama je to že povsem jasno:
Zaprto, seveda! Zakaj neki pa bi bilo odprto? Za vikend že mogoče in mogoče tudi v avgustu, ampak v juliju pa ne. Zna biti še sneg...
Ne, čisto nič se nisva sekirala, vse skupaj je bila le voda na moj mlin, ki rad spim v avtu. Sredi vseh medvedov, kaj lepšega!
Tule bi se lahko razgovoril o milijonih zapravljenih priložnosti od Petrine pa do Ilirske Bistrice, pa najbrž nima nobenega smisla. Pravzaprav je dobro pogledati na svetlo stran - možnosti izboljšanja je torej še ogromno! In meni osebno so te zapravljene priložnosti pri srcu, ker pomenijo, da ni gneče, ker pomenijo, da ni turistov, ker pomenijo, da je vse skupaj mnogo bolj naravno, domače, pa čeprav včasih malce zanikrno. Je pa zato lepo in pristno! In zato meni, nama tudi veliko bolj všeč. Nekoč, ko bo nekdo izpeljal in uresničil vse te priložnosti... takrat bo ostalo le še bore malo.
Zato sva si našla svoj prostor pod soncem, oziroma bolj temo, ura je bila že kar pozna...
Sence so se daljšale, za vsako pa je stal vsaj po en medved in prežal na naju!
Ah, kaj, spal sem prav super! Že dolgo ne tako!
In tista urica in pol do vrha Snežnika ni bila prav nič naporna. V jutranjem hladu, ko je bilo vse vlažno, je bila poživljajoča.
Kot da sva na vrhu sveta! Sama in edina! Razgledi pa kot sredi zime - megla, megla, megla!
O, ja, uživala sva kot že dolgo ne!
Uživale pa so tudi rožice, se nastavljale prvemu sončku - Planik več kot v visokogorju!
Sama sva bila gor še kar nekaj časa, prav enkratno! Na poti dol pa sva srečala še kar nekaj pohodnikov, pravzaprav toliko, da mislim, da bi se splačalo imeti odprto kočo. Ali pa raje ne. Naj ljudje hodijo na Snežnik avgusta. Ali pa za vikend.
V Grdi dragi, dolini-planini-dragi, ki je še daleč najlepša od vseh, sva si privoščila za zaključek najinega dopusta še malico:
potem pa je bilo konec najinega dopusta. Preveč sva se že približala. Helena ni bila doma že štirinajst dni, jo je že kar vleklo proti domu.
Moj dopust pa se je tudi končal približno s tistim, s čimer se je začel - vsaj graditelji so bili isti!
Tako sem zaključil krog in prišel spet od Sebe Nazaj.
Vpiši se