No, na Doliču se torej nisva tako dobro počutila, da bi ostala, zato sva jo mahnila kar naprej.
Meni se tudi ni zdelo, da bi bil ne vem kako zmatran, pa še zaradi vremena sem bil bolj vesel.
Seveda, čisto lahko bi šla čez Kanjavec, pravzaprav res... zakaj že nisva? Me je spet kaj skrbelo? Kakšen sneg, kaj? Ali pa je bila že dolga, pred nama pa še kar nekaj, čeprav... saj bi bilo čez Kanjavec pravzaprav enako... Hm, no, to bo treba torej ponovit!
Skratka, na koncu je bilo tako, da sva šla naokrog. Pogledala sva še tja, od koder sva prišla:
in se zapodila proti Hribaricam:
No, vsa tista pokrajina prej in potem mi ni bila prav nič pri srcu. Vse razbito, vse razsuto, ledeniška groblja. In še kar nekaj snega.
Ljudi sicer okoli Triglava kolikor hočeš, vendar pa se v vseh teh širjavah kar porazgubijo. In zato ti uspe sem in tja vsaj kakšnega domačina srečat. Se pozdravit z njim in si zaželet Srečno! So čisto prijazni, če le niso nekje direktno nad tabo, takrat postanejo malce objestni...
Za ovinkom so se potem že začela kazat prva triglavska jezera, tole je najbrž Zeleno:
midva pa sva šla mimo večjega, Rjave mlake:
Jej, kako je to pasalo v tisti vročini! Ojej, ojej, ojej. V tisto bistro vodo sem se skoraj pognal, pa sva bila sredi Parka, kjer kopanje na žalost ni dovoljeno. Je pa tako vabilo... take bistre, hladne, super vode že dolgo nisem videl!
Kar nekaj časa sva se tamle hladila, vročina je nabijala, nama se pa nikamor ni mudilo.
Sva sklenila, da bova v Zasavski koči na Prehodavcih najprej nekaj pojedla potem nekaj popila in se šele nato odločila, kako in kaj.
Razgledi pa za... za prste oblizat! Škoda le, ker ni bilo spucano, poletno vreme naredi meglico, skozi katero se ne vidi dobro... drugače bi bila Jalovec in Mangrt čisto na dlani! Sicer se je pa čisto dobro videlo steno Goličice, katero imam še vedno v spominu...
Še posebno pa je izstopal Razor, ki se s te strani šopiri kot največji med največjimi!
Kako od Luknje vse strmo pada direktno v dolino Zadnjice! Kakšno mora to bit ob kaki hudi uri!
Še najbolj od vsega pa je bilo videti od kje hudirja sva danes prišla. Saj je bilo čisto na nasprotni strani doline, ura pa niti štiri popoldan ni! Človeku se vedno vse tako daleč zdi, pa na koncu hodi in hodi in hodi in prehodi kar precejšnje razdalje.
Potem se je vreme nekaj kisalo, nama pa se nikamor ni dalo. Bi šla naprej, po dolini Sedmerih jezer? In kaj potem, na Komno, na Bogatin in Krnsko jezero? Ojej, komu se pa to da!? Na tisti strani nisva videla prav nič zanimivega. Po drugi strani pa... če greva zdajle v dolino, bova najbrž s hribi kar zaključila, se pobrala domov in vsega lepega bo konec. Ponoči, zjutraj je namreč napovedana nevihta in... ojej, koliko nekih odločitev!
Medtem, ko se torej nisva odločila za nobeno od teh smeri:
je postajala ura vse bolj pozna in tako se je na koncu čas odločil namesto naju. "Zjutraj greva dol in to je to!", sva rekla, "Danes pa ostaneva še gor!"
In spiva v temle:
Najbrž je bilo samo mene strah, da se vse skupaj lahko prevrne, kajne? Eh...
V Koči v vsem tistem zapravljanju časa in uživanju samih gorá spoznava še polno dobrih in zanimivih ljudi, pravzaprav same punce, ker - kakor se izkaže - punce hodijo naokoli, fantje pa veliko raje sedijo kje v kaki gostilni. Sva pa seveda kekca in si ne izmenjamo niti elektronskih pošt in nama ostale le: morda pa se srečamo še kje drugje!
Ker je zimska soba povsem polna, gre Marko probat prespat zunaj. Do sredine noči mu gre, potem pa ga prežene noter nevihta in veliko bliskanje. Celo noč čakamo na tisto veliko nevihto, pa je vse skupaj bolj ubogo, zgleda se vse prestavlja na nedeljo dopoldan, kar pa ni nikomur všeč. Še najmanj skupini 28-ih zagrebčanov, ki najbrž ta vikend (spet) niso videli Triglava...
Zbudimo pa se le, čeprav nas je kar štirinajst v tisti mali sobici!
Zbudimo se precej pozno, skoraj sedem je že. Midva lepo počasi na zajtrk, na čaj, na ostanek klobase, kruha in paštete. Prav lepo počasi se pripravljava, pavzaprav še nikoli bolj počasi.
Ko kreneva proti dolini sem že kar malo živčen,
kajti šele zdaj sem dobro zagledal vso tisto črnino, ki se je kar hitro valila direktno proti nam!
Pa tista črnina niti ni bila glavno, tisto glavno je tisti mali sivi oblaček za robom hriba... o, tisti je potem kar naenkrat prerasel v sprednje čelo nevihte, ki je začela prav hudičevo dobro treskat.
Midva pa sredi hribov! Aj! O, ja, tudi tekla sva!
A čeprav sva bežala, sva spet občudovala prečudovito mulatjero, ki naju je varno in precej naokoli - kakor je pač navada mulatjer -, odpeljala do prelaza Čez Dol. Tam sva jo zapustila, saj sva jo raje mahnila direktno v Zadnjico.
Vsakič, ko se je zabliskalo, sva stisnila glavo med ramena, čeprav to ne bi prav veliko pomagalo... tako naju je ravno na Čez Dol ujel dež, ki sicer ni nikoli prerasel v kakšen naliv, padalo pa je vseeno kar v redu. V tisti uri, ki sva jo porabila do dol, sva bila več kot mokra. Še par ljudi sva srečala videla visoko v votlinah, se skušala sporazumeti, če je vse v redu, a je bilo vse predaleč. Zgleda so vsi le vedrili.
Saj ko si enkrat moker potem dež ni več tako zoprna stvar. Strele pa na žalost so in to precej zoprne. Sva jo kar dobro mahala, čisto nič počivala!
Spodaj le slika mostu, ki sva si ga ogledovala že včeraj od zgoraj:
pa slika od koder sva pribrzela dol - Zadnjiški dol:
Se ne vidi, a tu je še kar dobro deževalo! Pa naju ni prav nič motilo.
Najin nasmeh je bil na koncu prav tako navdušen kot na samem začetku! Pa sonce, dež ali strele gor ali dol!
In potem sva bila kar naenkrat že pri avtu. In tja je - kot v pravljici - prišla tudi Helena! Ki je nisem videl celih dvanajst dni!
O, ja veselo snidenje je bilo to! Veselo!
Fantovski vikend se je torej končal, Marku še roko in mu zaželimo srečno pot naprej (no, pa na kavo gremo še skupaj in si skušamo vse povedat v pol ure...):
midva pa jo mahneva naprej proti sončnem zahodu.
Približno. Zelo približno, ker dežuje. Zato greva najprej na ribe v Bovec, kar se izkaže za super pogruntavščino. Sicer drago, ampak v redu.
Nato pa naprej! Kam? Nekam v Istro, na Morje! Na Morje!
Niti ni tako pozno, ko se že kopava, šotor je postavljen na super placu, nekje v bližini Poreča:
razpete alpinistične vrvi pa so polne mokre pohodniške opreme. Ljudje čudno gledajo, a so najbrž vajeni še česa hujšega...
Vsaj en dan morava zdržat pri miru, si rečeva! Pa sva?
Vpiši se