Najin izlet z Markotom so tokrat zaznamovale mulatjere.
Kar nekaj sva jih dala v teh treh dneh skozi in prav vse so se pokazale za prava čuda! Za čudo, kako so sploh zgrajene, da še sto let+ držijo in za čudo, kako najdejo prehode v še tako težkih terenih. A za vojsko in inženirje ni bilo ovir.
V petek popoldan sva se odpravila iz naših krajev in jo mahnila proti Vršiču in nato Zadnjici. Plan sva že imela, nahrbtnike kolikor toliko polne za tri dni, ostalo pa... kakor bo šlo! Plan je bil super in je omogočal polno umikov oziroma nadaljevanj poti, pa naj bo umik zaradi slabega vremena ali pa zaradi utrujenosti/ne ljubi se mi več sindroma/česa podobnega. Na vsakem razpotju sva tako lahko postala in se odločila ali greva naprej ali imava dovolj. Plan bi bil lahko sicer malo bolj zahteven, a jaz sem veliki previdnež in raje začenjam počasi. Letos je pač to prva bolj zahtevna tura in kolikor se mi tresejo hlače zaradi globin, ni za mislit, da bi ubrala kako bolj zahtevno pot. Že tole je bilo povsem dovolj...
Začela sva torej v Zadnjici, okrog šestih popoldan, na presneto soparen dan. Rukzake gor in gremo, bova morala kar pohitet, tema prihaja, do Pogačnika pa ni tako zelo blizu!
Nič nisva vzela, nama je pa bila gesta prav super!
Potem pa je bilo kar treba vzeti pot pod noge. V prvih treh minutah je že lilo od naju, taka sopara je bila. Potem pa po ovinkih in serpentinah in ovinkih mulatjere nekam proti vrhu.
Mulatjera je enkratna. Speljana drzno, včasih si sploh ne misliš, da bo prišla kje skozi, pa ji uspe mimogrede. Sicer je res milijon ovinkov, zato napreduješ morda malce bolj počasi, a prav hudo strma nikjer ni. Na nekaterih koncih jo je že odneslo, v nekaterih primerih pa se drži, da kar ne moreš verjet! Sto let in še več, pa še kar drži! Pravzaprav so takele poti res čudo inženirstva in zgodovine teh krajev, zato bi si morda zaslužile malce več vzdrževanja. Verjamem, da ni lahko, a hej: je tisto, kar je lahko, sploh vredno?
Še po kaki uri sva še vedno vsa nasmejana.
Ena kapelica vmes naju je pa prav presenetila.
No, po dveh urah in tričetrt pa le stopiva pred Pogačnikov dom na Kriških podih.
Dom vodijo sami mladi in moram priznat, da nama je bilo to blizu. Zdi se, da je prisotna mnogo večja prilagodljivost in raznovrstni problemi kar naenkrat niso več problemi. Verjamem, da je s pohodniki težka, saj najbrž vsak hoče nekaj po svoje, nekaj drugače. Mladi morda to malce bolje prenašajo.
Kakorkoli že, koča sicer ni bila povsem polna, a ljudi je bilo kar nekaj. Vreme se je povsem skisalo in na nekih 2100, 2200m je nastala oblačna pokrovka, ki je težila k tlom. Huh, kakšno pa bo vreme jutri???
Pomalicala sva, se domenila za skupna ležišča, spila malce vitamina B, navila uro za ob pol petih in hop pod odejo!
Ker je moral Marko lulat že ob štirih, sva seveda potem oba še pol ure gledala v luft, a čim je budilka zazvonila, naju je oba izstrelilo iz postelje. Spanje je ilo čisto ok, a spat nisva prišla v hribe. Gremo gledat, kakšno bo vreme!
Pa se ni še nič videlo... še prezgodaj. Sva zato navalila na zajtrk in vmes gledala kako napreduje vremenska situacija. Ki pa je v začetku kazala zelo slabo, saj so se čez Dovška vratca začele valit presnete megle in vse skupaj je zgledalo, kot da bo zdaj zdaj vse zabito, midva pa v dolini...
Pa sva rekla, dejva, pejva vsaj do Vratc, bova potem videla!
Ob 5:23 sva krenila, malo še v mraku, a sva hitro zagledala Spodnje Kriško jezero:
takoj srečala domačina, ki se za naju pravzaprav ni veliko brigal:
na Vratcih pa je sicer bila megla, a vse je zgledalo, da bo vreme kar v redu! Vsaj Razor je bil čisto ok.
Zato sva jo mahnila kar naprej, proti Bovškem Gamsovcu.
Malce poplezavanja, ena - zaradi mene - zgrešena polica, ki mi je dala vetra, saj sva prišla na *res* ozko polico in potem je bilo treba še obrnit... Ah, vse samo zato, ker sem tako presneto gledal pod noge in nisem opazil metrske markacije. Čuk. V uri in deset sva tako že stala na vrhu in se slikala kot dva gradbenika. Čudno, noben od naju ni hotel biti Vegradov...
Seveda me je potem skrbelo, kako bo dol, pot je strma in sem in tja izpostavljena. Sem zato stiskal zobe. Je pa tam, kjer je jeklenica pravzaprav še najlaže. Bolj so mi dale vetra v hlače tiste strme trave, tam mi je bilo bolj hudo...
Na tej strani pa so bili sami starejši domačini. Ti pa so za naju zmenili še mnogo manj kot tisti prejšnji, mlajši. Samo travo so videli in svoj zajtrk.
Tako, da sva občudovala vse povprek. Živalstvo, strmine, Steno:
sem in tja kakega svizca za katere pa si moral imeti malo boljše oči ali pa vsaj malce domišljije. Seveda si z domišljijo lažje in hitreje določil njegov položaj:
občudovati pa sva morala tudi ostanke, ki so jih pustili ljudje, najbrž največkrat slikan detalj s te poti čez Bovški Gamsovec:
Gojzarji in očala. Človek kar malo v grozi gleda naokrog, da ne bi našel še kakih kosti...
Potem pa sva bila v uri in pol na Luknji. Hja. Tu nama je postalo tudi vroče in ker se ponoči stvari niso posušile niti za pikico (presneta vlaga), sva morala to nadomestiti ob prvem sončku.
Klobasa, sir in kruh. Na to je seveda mislil Marko, jaz sem s sabo vlekel samo ploščice... Priznam, pasalo je ko strela!
Zdaj... če bi bil jaz bolj pogumen... potem bi seveda šla čez Plemenice. Ampak nisem in nisva šla. Sva zavila dol, na naslednjo mulatjero, od Luknje proti Zadnjici. Prav nič ne zaostaja za tisto prejšnjo... Sva se pa morala v pol ure spustit na 1462m, od koder sva se potem spet začela vzpenjati proti Doliču. Po tretji mulatjeri.
Oh, ta mulatjera je pa sploh nekaj posebnega! Drzno, drzno, drzno. Se takoj vidi po moji drži - kje stojim?
Se vidi, da se držim povsem notranjega roba... jej, jej, pa široko dva metra, tri! Z džipom bi šel lahko gor!
Tokrat sva vso to drznost res občudovala in občudovala, zavijala do posameznih kasarn in se v vse vtikala. Sicer pa ni čudno, pot je enkratno speljana in vrezana v skalo, če ne gre drugače!
Nama se pa ni nič mudilo. Sva gledala za opuščenimi potmi do Luknje na pobočjih Pihavca (in jo seveda našla!):
opazovala Kanjavčeve police in se slinila ko sva opazovala pot Skozi Rižo. No, Marko je bil ves navdušen, jaz pa ves prestrašen. Še gledat si nisem upal, kaj šele, da bi šel...
V teh treh dneh sem res imel divje borbe s strahovi. Še dobro, da sem sploh šel... pri vseh strahovih, ki jih imam, bi bilo namreč mnoooogo lažje ostati doma. Pa sem čuk pa moram it in se borit. Eh, kdo bi se razumel...
Potem pa itak... od občudovanja, pogovarjanja in slikanja sploh nisva opazila, da sva v dveh urah od križišča že tule:
Dolič. Že pošlihtan, malce še vedno premaknjen, a les na novo pozidan. Drago kot pes, a dobiš za jest in pit. In za spat imajo najbrž tudi. Sicer žaga še vedno poje, a vse zgleda v polnem obratovanju. Bega pa naju, da nek fant skupaj zlaga, žaga in tehta ostanke lesa, da jih bo - kakor se vse zdi - odpeljal helikopter. A les ne gori v hribih? Hm, najbrž midva nisva dovolj pametna...
Marku koča ni všeč, jaz pa ne grem niti noter.
Ljudi je polno, spijeva čaj, pojeva ploščico in se odločiva, da...
... greva naprej!
Vpiši se