S Sedmerih jezer smo torej krenili proti Komni nekje okrog štirinajstih.
Pisalo je dve uri in pol, se mi je pa že tam zdelo, da bomo za tole porabili najbrž kar nekaj več. Motivacijsko tudi najbrž bolj zahtevno.
Moja predvidevanja so se hitro izkazala za pravilna, saj smo v prve pol ure pridelali že pol ure zamude. Do odcepa do Pl. za Skalo je bila potrebna kar cela ura. Pa niti dobro ne vem zakaj.
Do Planine Kal se je potem še vleklo in vleklo, nikjer konca.
Sva se pa tu s Tamaučkom skoraj izgubila v vseh tistih rožicah. Še dobro, da ni bilo mokro ali pa kakšna rosa! Ojej, to bi bilo veselo!
Take in drugačne markacije, letne, zimske, včasih pa tudi začasne talne označbe - in celo te kažejo v pravilno smer!
O, znak, da je do Komne le še pol ure nas je končno zbudil iz otopelosti, malo smo se ustavili, spet pomalicali kajti pomanjkanje motivacije se lahko hitro spremeni v utrujenost:
Zraven znaka rastejo še borovnice in jagode, tako da smo se tamle okrog še kar nekaj časa pasli.
Potem pa za vogalom... končno:
ja, ja, pa - kakor je navada v hribih - Dom sploh še ni bil tako blizu... Smo morali še nekajkrat gor pa dol, pa gor pa dol, pa...
Okoli pol šeste popoldan smo prišli. Torej kar tri ure in pol, za celo uro smo podaljšali markirano pot. Pa se mi ne zdi, da smo se kaj preveč obirali, kar nekaj pohodnikov je prišlo v približno istem času - deset, petnajst minut - naokrog. Za markiran čas moraš torej kar dobro stopit!
Razgledi so enkratni, tako kot vedno!
Sam sem si pa po tistih treh urah in pol želel in želel točenega piva, za katerega sem vedel, da ga imajo na Komni. Zato sem kar direktno zakoračil za šank in zahteval točeno pivo!
Japajade. Sploh ga niso imeli! NEEEEEE!!!!
Ah, Spremembe že... ampak takšne? Ne, ne, to pa nikakor ni pravično! Razočaranje in pol!
In oskrbnica je rekla, da ga niso sploh nikoli imeli. Mogoče sedem let nazaj...
Eh, pa ja! Sem šel potem doma slike gledat - evo ga, TOČENO, leta 2007! Moj se sicer skriva za torbico, ampak tamle na mizi sta dva TOČENA:
He, he, tukajle sem imel še čik v rokah! Ah, dobri stari časi, kaj?!
Ha, na koncu sem pa sam tudi našel zadevšno, s katero dobiš točeno pivo - točno tisto, ki ga že sedem let sploh ni na Komni! - v naši sobi se je skrivala naprava:
Pa najbrž je še čisto ok, le če bi se dalo komu pivo točit... Pa se ne da nikomur več.
Mi smo potem šli še malo naokrog, saj ne moreš it ob osmih spat, bi vstal ob treh. Najprej je bil namen en krog čez Pl. Govnjač, a smo imeli planin za danes povsem dovolj, le do Koče pod Bogatinom se nam je dalo:
Ogledat si spomenik žrtvam prve svetovne vojne:
potem pa je bilo počasi treba it spat.
Kako nam je to šlo, je veliko bolje opisala Helena. Ja, kar nekaj težav je bilo, le da sem jaz vse skupaj prespal kot kakšen polh.
Naslednje jutro je bilo vreme še lepše!
Začne pa Dom z življenjem šele ob sedmih, kar je nenavadno pozno. Če bi bila midva sama, bi najbrž že pred šesto hodila okrog. Že tako smo bili vsi budni pred sedmo, čeprav se nam ni nikamor mudilo. Čudne navade, a bo že prav.
Zajtrk, še slika razgleda:
Čaki, čaki... kaj pa je tistole tam desno? Nekaj majhnega ali velikega? No, poglej ga, kako se skriva, se ga komaj vidi:
In potem je bilo treba it. Še dolga pot je pred nami, kdo ve, kako nam bo šlo drugi dan. Mogoče bodo bolele noge? Mogoče se nam ne bo dalo? A do avta moramo nekako priti!
Do Črnega jezera je pisalo uro in četrt, a je markiralo isto planinsko društvo Lj-Matica. Ah, sva si rekla, dve uri, torej! Tile so zgleda kar hitri.
Mi pa počasni, si je treba vse ogledat, vse prijet:
Pot direktno nad Bohinjem je prekrasna, lepa, pravzaprav spet mulatjera. Vije se direktno nad Savico, sem in tja tudi po kakšni bolj izpostavljeni polički, a nič bolj nevarnega. Seveda sem se jaz kar nekajkrat fino bal, sem in tja je kar dobro odrezano do dol.
A vroče nam ni bilo. V gozdu je bila celo taka tema, da smo morali slikat s flešem, ko pa se je gozd sem in tja umaknil, so bile pa vse slike prežgane. Ah, kontrasti!
Na koncu nas je čakal še strm in oster spust, kjer sem spet malo paničaril, a en, dva, tri, smo bili pri Črnem jezeru.
Še preden smo jezero uzrli, smo imeli nagradno igro: "Kakšne barve je Črno jezero?" In Tamauček je pravilno odgovoril: "Zeleno!"
In še kako prav je imel!
Uro in petdeset smo potrebovali do sem. Ravno pravi čas za malico in osvežitev! Ljudi pa kolikor hočeš - prek Komarče so kar naprej še prihajali, kar v gručah! Nek par z otrokom je v ozadju celo sušil polno perila... Le še kopico šotorov in kakšnega plavalca sem pogrešal.
Slabe tričetrt ure smo uživali v prelepem ambientu nato pa smo se le skobacali nazaj na noge in gremo!
Planina Viševnik, Planina pri Jezeru in Planina Blato so naše naslednje točke.
Vpiši se