Smo šli oddelat eno tako klasiko.
Da se spoznamo, raziščemo, razgledamo in imamo potem za nekaj časa dovolj.
Ker tule naokrog - kjer smo hodili - so vsi pristopi in vse poti presneto dolge. Se kar vleče in vleče in vleče. Zato je povsem dovolj le enkrat v življenju. Jaz sem Bohinj - Komarča - 7J - Komna - Bohinj oddelal sedemintrideset let nazaj, torej je bilo tokrat spet kakor prvič!
Začeli smo trije, jest, Helena in Tamauček. V soboto, dan po sneženju nad 2200m, na jutro, ko so se še vlekle megle, oblačnosti in podobno. Kar je bila super taktika, malo pred deveto zjutraj (zaspanci!!!) smo še vedno lahko parkirali 100m pred zapornico pred Planino Blato. Seveda pa sneg nekje daleč ni prevaral bohinjcev, da bi nam ne zaračunali 10€ za pometanje cest. Se nismo sekirali, naš turizem je pač - tako kot vedno - daleč za časom, a to nam ne bi smelo pokvariti dneva! Torej gojzarje na noge, rukzake na hrbet in gremo avanturi naproti!
V slabi uri smo že na Planini pri Jezeru. Iščem vrečke ocistimogore.si, pa jih ni. Oskrbnik tudi nima pojma, kaj to sploh je, morda pa se mu niti ne da ukvarjat z menoj, dela ima - ali pa vsaj zgleda, da ga ima - prek glave. Eh, toliko o akciji torej. Dobro zastavljeno, malce slabše izvedeno?
Tule moram priznat, da se mi ni dalo do jezera. Ni se mi dalo! Po eni uri hoje, se meni ni dalo... Ojej, še sreča, da je šlo potem na bolje in se mi je vedno več dalo in ne vedno manj...
Je pa bil Tamauček navdušen nad jezerom, še posebej, ker so notri ribe:
Od tu naprej jih je potem iskal po vsakem jezeru. Toliko časa, dokler jih pač ni našel!
Po tisti eni uri smo si tudi že privoščili prvo malico, pravzaprav je bil to zajtrk, saj doma niti nismo dobro jedli. Jaz pa sem seveda priganjal. Ker sem priganjač, ker me vedno kaj skrbi in ker... kar tako.
Namenili smo se do Sedmerih jezer in to prek Dednega polja, Planine Ovčarija in nato čez Štapce. Veliko možnosti ogledov, motivacijskih vložkov - če bodo potrebni, razbijanja monotonosti in podobnega. Pejmo!
Na Dednem polju smo se najbolj smejali napisu
pa vendar si kar predstavljam, kaj ljudje vse počnemo. Planina je majhna, polna koč in planšarij in prav prisrčna.
Sirarne na žalost že nekaj časa ni več, dobite pa lahko kislo mleko, štrudel(j) in še kaj.
Pot se je potem vila in vila, sem in tja in ravno bi bilo potrebno poseči po bolj radikalnih motivacijskih metodah navduševanja tamaučkov, ko se za ovinkom skoraj zaletimo v:
Spet so začeli s tovorjenjem robe na star način! Meni se to zdi super! Je pa tole najbrž cel šiht, sem pa pozabil fanta vprašat, koliko časa sploh porabi za pot, eh. Pa konja je pripeljal gor, pa potem spet dol, pa cestnina, pa... se kar nabere enih stroškov in enega časa. Konje, mule? bi moral imet kar nekje na Planini, da jih ne bi bilo treba vsakič prevažat sem in tja. Vprašal pa tudi nisem, koliko robe lahko sploh nese. Hm, kaj pa sem sploh vprašal?! Ah, zmeda!
Potem pa kar naenkrat Planina Ovčarija. Nikjer nobenega stanu, nič. Kot da je zapuščena. Smo hiške videli šele potem, z druge strani. Vsaj malce odprta planina, z nekaj razgleda.
Tu je tudi že odcep za Štapce. Prehod me je seveda skrbel, slike sem si dodobra ogledal pri tem pa je še Leandra zaskrbelo, kako bo s tisto lojtro, ki sem jo enkrat precej neprevidno omenil.
Potem nam je bilo malo žal, čisto lahko bi skočili še na Tičarico. Bi bili nad dvatisoč.
No, kar naenkrat je nato prišel rob in prehod do jezer. In na koncu se je izkazalo, prav tako kot vedno, da je strah votel, okrog ga pa nič ni.
Od daleč vse bolj grozno zgleda. Od blizu pa ni več tako hudo, sploh pa ni hudo, če imaš na voljo toliko varoval, kot jih je tukajle. Lepo počasi sva šla, pa je bilo!
Še tako sem najbrž preveč paničaril, ga držal za roko in ga skušal varovati. Eh, starši, včasih smo s tem zaščitniškim sranjem še preveč nadležni. Ko bi otroka pustil, da sam hodi... Po drugi strani pa previdnost tudi nikoli ni odveč. No, zdaj pa vedi, kako in kaj! Ga varujem zaradi njega ali sebe? Najbrž je resnica nekje vmes, kot vedno nedoločljiva, neulovljiva - "varujem" ga zaradi njega, "preveč varujem" pa ga zaradi sebe. Pa smo tam.
Helena - naša gorska vodnica v pripravništvu - pa je tačas pasla dolgčas, saj ni mogla nič pri mojem zaščitništvu, in poslikala vse naokrog.
Čisto blizu smo že!
Jezeri sta prekrasni, a nista tako bistri kot Rjava mlaka pri Prehodavcih, tisto je bilo mnogo bolj čisto. Ni pa niti tako hudo, kot je bilo kako leto nazaj, ko so se alge vlekle in vlekle in smo to gledali po TV.
Res je, Koča pri Sedmerih Jezerih je ena najbolj obleganih koč, čeprav jaz tega ne razumem čisto najbolje. Saj je lepo, ampak... ok, ok, bom dal mir.
A do tega presnetega Triglava je še tako presneto daleč! Pa vsi rinejo v tisto smer...
Mi smo do sem torej potrebovali vsega skupaj - s postanki in vsem - štiri ure. Kar ok, le kake pol ure več kot je markirano. Za sedemletnika super. Za tastarejša dva pa tudi.
Dobra malica, počitek in fant je bil čez urico kot nov!
Gremo naprej, proti Komni!
Vpiši se