Od včeraj smo spet spali kot topi.
Le potem je bilo malo frke in Helena je morala v lekarno po neke maže. Nič hudega, a začeli smo malce bolj pozno. Kar bi pa v vsakem primeru, saj je kar naprej hotelo nekaj rosit in sva z Leandrom komaj pospravila šotor.
Dež pa ni vedel, kaj naredit, sreča se je potem raje umaknil in nam prepustil suho pot. Lepo od njega.
Začeli smo torej mimo vojašnice, kjer so nas takoj prestrašili tanki!
Sem kar čakal, kdaj bo kdo skočil izza grmovja in nas legitimiral, ampak to je bilo v enih drugih časih, ne? Danes vojska skriva povsem druge reči...
Vedel sem, da bo danes navigacija še težka, pred nami je bil namreč precej zoprn kos poti, a nas je dobra pot in malo ceste od začetka kar malo zasanjalo. Brez kake velike pazljivosti smo jo mahnili v prvi klanec in gozd, se čudili nad velikimi primorskimi jurčki:
in ga potem stisnili v roke prvemu (in tudi edinemu) fantu na štirikolesniku, ki se je - bogve od kje - vzel tam sredi ničesar. Včasih se mi zdi, da nas obdajajo škratje. Pridejo na nemogočih mestih in tako kot nepričakovano pridejo, tudi kar naenkrat izginejo...
No, mi smo pa tudi izginili... in se kar naenkrat pojavili nekje drugje.
Le da mi nismo imeli pojma, kje sploh smo. Potem, po karti, je že hec gledat kje si hodil, v naravi pa sem bil sam precej siten, zoprn in glasen. Nekako mi ni všeč, če se izgubimo in nimamo niti najmanjšega pojma, kje smo... Ne, ni mi všeč. In takrat tudi kompas ne pomaga.
Precej bolj severno smo vzeli tole sotesko, kar je bila seveda napaka. Nekje vmes bi jo morali prečit, ker po soteski se ne da hodit, je le presneto prometna cesta, tam pa sigurno ne bom hodil!
Zato smo pa morali potem malo večkrat gor in dol in gor in dol. Prvi klanec je šel itak po brezpotju, kar je v primorskih koncih že malo težje, gozdov ni več, je pa ogromno grmovja. Skozi katerega se je pač težko prebijat...
Smo pa zato na takih norih brezpotjih včasih nagrajeni s kakšno prelepo jasico in kako prikupno hišico sredi ničesar!
Do tiste Ribnice smo se potem le privlekli, vmes so nas napadle še robide, a smo se jih končno le rešili... Smo pa že začeli videvati, kaj pomeni zaraščena primorska pot. Ni tako lahko prehodno kot na gorenjskem...
In potem pred nami... reka! Reka Reka! Pojma nisem imel, koliko je to sploh vode, bomo prišli lahko čez ali bomo morali iskati most? Seveda pa smo jo v svoji navdušenosti mahnili direktno na sredi med mostovoma. Da bi se ja potrudili in prišli čez brez mosta! Kam pa pridemo, če bomo kar naprej samo moste iskal, ne?!
Reka Reka potem ni bila ne vem kako visoka, a smo tudi s tem naredili veliko zabave!
In dobro avanturo!
Po mojem reka Reka nima ravno veliko kopalcev, no, takrat pa jih je imela in to kar tri! Uuuu, je bilo luštno!
Ampak po kopanju in kosilu je bilo pa spet potrebno zagristi v hrib! Direkt naravnost.
Seveda direkt naravnost ni šlo, je bilo preveč strmo, je Helena raje iskala srnine poti. In jih je tudi našla! Ne boste verjeli, koliko jih je! In to kar dobro uhojenih, sem, tja, počez, povsod! Le pozoren moraš bit.
Potem pa smo le prišli do ceste in naprej na Ostrožno brdo.
Tu smo se potem (predvsem zaradi neprehodnosti in slabo vrisanih poti) odločili raje za cesto.
Glavno, da smo mi na Brkinih, zadaj pa se še vedno vidi Veliki Javornik in Pivka za vogalom.
Tu smo potem odkrili tako imenovano Pivsko pot, ki teče od Prelož do Pregarij. Ob cesti je namreč v tistih parih kilometrih Leander naštel več kot 70 odvrženih pivskih pločevink. Nikjer drugje jih še nismo videli toliko!
Iz tega smo sklepali, da Pregarje nimajo gostilne, trgovino bodo pa najbrž imeli. Pač se Pregarčani vozijo do Prelož za vsako pivo enkrat, dvakrat, parkrat. Samo to jih ne razumem, zakaj si svinjajo dvorišče in svojo lastno zemljo? Lahko pa bi na podlagi tega zahtevali ekološka sredstva EU za odprtje gostilne... Naprimer.
Izkazalo se je, da smo imeli čisto prav. Pregarje imajo trgovino, nimajo pa gostilne. Le da se trgovina zapre čez 8 minut!!!!!! Laufej!
No, mestni otroci si predstavljajo trgovino kot... no, trgovino. Ah, to na vasi ni tako enostavno in če me ne bi usmerjali domačini, bi tista čisto nepomembna vrata nekje zadaj za neko hišo brez fasade, mimogrede zgrešil in nobenega piva ne bi bilo za nas!
Tako pa smo jo le našli (16:59!), si nakupili pijače in hrane in kot pravi turisti zavzeli domače - skrajno lepo urejeno - balinišče!
Medtem, ko nekateri počivajo, morajo drugi vaditi!
A danes smo se namenili čisto do Gradišča, pred nami pa še dolga pot!
Veliko asfalta a k sreči zelo malo prometa! Pokrajina pa prekrasna
prav vse, kar nam je prišlo pred noge, smo si ogledali!
Tudi sebe!
A saj smo se večkrat tudi ustavljali!
Do Obrova je šlo, potem pa glavna cesta... in ob njej ničesar, nobene poti. Jej, jej, kaj pa zdaj?
In smo se zapodili kar prek visokih in ostrih trav in upali, da ne stopimo ravno kaki kači na vrat! In trava je bila vedno višja in višja, na koncu sva že komaj videla Leandra... a nam je nekdo ravno v skrajnem času, preden smo obupali, zaklical z druge strani ceste!
Juhej, rešeni smo, Robert je prišel po nas! Bogve, če bi mi našli tisti kolovoz, še kako uro bi se prebijali čez trave in robide...
Če še kdaj niste bili v tistih koncih, le pojdite! Kar naprej je bilo povsod vroče, res vroče, ampak tam... v Gradišču smo se morali kar po hitrem postopku oblečt, na koncu je bilo zvečer le okoli 10 stopinj!
Gostitelja Leonora in Robert sta se izkazala, pa čeprav smo se jim kar brez napovedi narisali skoraj na dvorišču zato se jim lahko le najiskreneje zahvalim! Ena najlepša hvala v Gradišče!
Seveda nismo hoteli spat v hiši, kakor so nam ponujali, a smo se vseeno pustili dovolj razvajati. Nekaj toplega, topla hiša in mehka travica v zaščitenem dvorišču, je že mnogo več, kot bi imeli drugače, tam nekje za vasjo. Pa še tuš zjutraj, pa vroča kava, pa britje, pa... ah, smo bili res razvajani! Še enkrat hvala!
Madonca, še dobro, da so tile vremenarji povsod naokrog!
Tri mucke, ki so se igrale s šotorom in z nami, ki smo bili notri, smo slišali in zaznavali kake dve minuti.
Tretji dan smo naredili 30,7km, hodili smo 9:02h in naredili 1000m gor in 944 dol. Kdo bi si mislil, da so Brkini tako presneto visoko!
Jutri pa Slavnik in zagledali bomo morje! Jeeeeeaaaa!
Vpiši se