Spali smo res kot topi. Niti enkrat se ni nihče zbudil.
Meni niti lulat ni bilo treba, pa moram doma to počet vsako presneto noč...
Zmatrani? Ali pa le dobrodelni vpliv narave?
Malo pred svitom sem se jaz prvi prebudil, kmalu nato Helena, ko pa je bila kavica že na varnem, pa se je prebudil še Tamauček. Ravno prav torej. Zgleda, da smo spali natanko toliko, kot smo potrebovali, nič več, nič manj. Valjati se pa v šotoru, kjer je pod tvojim hrbtom edino armafleks, res ne moreš.
Vreme je bilo kislo, spodaj morda še zametek sončka, gor na Javornikih pa megla in pihanje. Smo bili kar malo kisle face.
Je bilo pa treba it še žicat vodo po vikendih, kar je ob šestih zjutraj malo težje. Hotel se odpre šele ob desetih, nikjer nikogar. Pa Helena le naleti na možakarja, ki nam proda flašo radenske. Vsaj to, čeprav imamo vode še vedno premalo.
Sonca sicer ni, a iz nas vleče vodo še bolj. Sredi hriba se začne megla, piha malo bolje, a sopara ne pojenja.
Ne pojenja pa niti strmina. Takle kucelj, pa tako strma pot, kar verjet ne moreš!
In ko misliš, da si že vse skozi dal in da bo zdaj ok, se vse skupaj postavi še bolj pokonci! Oujea. Na koncu začnem pač tulit v stilu: bolj ko je strmo, rajš mamo! in podobne krilatice. Neverjetno, ampak pomagajo! Leander kar leti navzgor, jaz pa sem na koncu, kljub hudi strmini, ravno prav razgret, da bi še kar rintal v hrib!
Pa ni bilo treba, smo že na 1269m! Ponosni! Ponosni na to, da gremo raje čez hribe... Čudaki torej.
Smo pa potrebovali do vrha kar dobri dve uri, no, skupaj z zajtrkom nekje na sredi poti. Čisto ok, z vso težo na ramah!
Z vrha, kjer je lična radioamaterska hiška, smo se hitro pobrali, pihalo je in mraz je bilo, potrebovali smo zavetje.
Morda nam bo zavetje nudila stara italijanska vojašnica - Fortin?
Ta se zgleda spreminja v nekaj privatnega ali pa v bife, no, sredi tedna je vse zapuščeno, nikjer nikogar, vse pa zelo zanimivo, sploh za nas, ki sredi teh širnih gozdov še nikoli nismo bili!
Česa vsega ne najdeš, ko hodiš kar tako počez čez hosto!
Trdnjave, lovske hiške
No, ta lovska hiška je bila nadvse zanimiva, ker je vse kazalo na to, da je nekdo tam. Ravno je pojedel solato, prebral časopis, pustil še hrano za seboj in nekam odšel... Le kam?
Naša potreba po vodi je bila prevelika in smo si sposodili dva mala fruca. Za njih smo pustili na klopi dva evra, upam, da jih je lastnik našel, vsaj nekaj malega v zahvalo za najdeno vodo. Z veseljem bi se lastniku še bolj zahvalil, ali pa ga celo peljal na pivo, če bi le vedel, kdo je... Niti za lovsko društvo ne vemo, heh. Hvala lovcem - ali pa gozdarjem - še enkrat! Upam, da njih samih ni potem mučila kakšna žeja!
Javorniški gozdovi so potem res eni veliki Gozdovi! Za medvede to potem ni noben problem, saj je vse odprto, nobenega podrastja, vsi medvedi in nasploh vse živali se že davno poskrijejo... Pa nam niti žvižgati ni treba.
Malo hodimo kar počez na kompas, malo pa po cestah, s katerimi je celo področje povsem prepredeno. Nekatere so v zelo dobrem stanju. Jih je pa - gozdov - kar nekaj in počasi se začne zadeva vleči. Razmišljamo, da bi se izognili hribčku, a tako ne gre!
Na Sv. Trojico pa že moramo it! Vedno jo gledamo z avtoceste, nikoli ne vemo, kaj to je, evo, kdaj bo boljša prilika kot zdaj, da smo gor?!
Pa po vseh teh gozdovih je tu vsaj razgled! Tamle nekje v daljavi in gor smo bili!
Kosilo v travi, potem pa gremo naprej!
Bo dež, bo sonce, bo vroče, bo mraz? Vse se menja, na koncu se odloči, da bo vrooooče! Mi pa čez prelepo pokrajino, ki se počasi spreminja v primorsko (zaraščeno), proti Pivki.
V Slovenski vasi končno nažicamo vode! V parih minutah gre cela flaša. O, ja, žeja je huda, pot do Pivke pa tako presneto doooolga, da se takoj po prihodu v Pivko dobro skregamo. Gostilna, trgovina, počivanje, vse skupaj nam ne gre skupaj, oz. gre skupaj, a vsak bi v danem trenutku počel nekaj drugega.
Od Pivke imamo torej toliko:
A Helena na koncu le razveže gordijski vozel, meni priskrbi pivo, Leandru hrano, sebi pa... hm, dušni mir?
Ko smo napiti in siti nismo več tako sitni, saj to ni nič čudnega, kajne da ne? Zato si lahko v miru poiščemo lušten konec vasi in hop, priprave na večer se začnejo (kar pomeni - vse ven!)!
Drugi dan tako naredimo 23,56km, hodimo pa popolnoma isto kot prvi dan - 8:19h! Višincev 1122 gor in 1125 dol.
Spet en lep kos poti, mi pa na lepo pokošeni travi zopet popadamo dol in zadrnjohamo, kot da bi... cel dan hodili...
Kje pa bomo hodili jutri?
Vpiši se