Ker že toliko govorimo o sredini in me Vreme kar naprej špika s tem, bo treba tole malo bolje razložit. Zdi pa se mi, da tudi po tem ne bo kaj več jasno... Vse skupaj nikakor ni lahko, včasih celo sebe izključujoče, polno nasprotij in protislovij. Pa vendar smo ljudje takšna bitja. V vsakem od nas je polno poti in polno neodvisnih vplivov, ki se med seboj prepletajo in ustvarjajo kaos v katerem se je težko znajti, še te��je je najti izhod. Poleg tega se vse kar naprej spreminja, melje in osvežuje - kar povem danes, morda jutri ne bom povedal enako.
Bistvo vsega se nahaja v moji objavi Nekje vmes. Pravzaprav je tam notri vse povedano, tudi zakaj in kako sem na takoimenovani sredini, če seveda to vzameš za sredino. Že sam naslov dobro definira moja stališča, ki se največkrat ognejo radikalizmu in robnim pogojem, (prevelikem) nagibanju v eno ali drugo stran.
Sem človek, ki nadvse spoštuje svobodo. Pa ne samo svoje! Nadvse važna je svoboda drugih. Svoboda je odgovorna stvar, ki je ne moreš vzeti v celoti za svojo. Že iz njene definicije izhaja, da mora biti natanko enaka za vse. Včasih se mi celo zdi, da spoštujem svobodo drugih celo bolj od svoje. A to je moj lasten problem, moja odločitev in moja svoboda. To si pravzaprav lahko privoščim. Če se samomejujem je to tudi del moje svobode in moje svobodne volje. S tem naj ne bi nikomur škodil, v svobodo drugega pa s tem nikakor ne posegam.
Tako bi lahko v določeni meri rekel, da sem anarhist, kar najbrž tudi sem. Vendar ne v tisti znani obliki, ki jo večina pozna. Osebni anarhist, ki s svojo svobodno voljo uveljavlja svoje življenje na tem planetu. Pri tem upam in si predvsem želim, da ne bi nikdar posegal v svobodno voljo drugih ljudi. Kar seveda v realnosti ni možno. Tako se lahko označim tudi za neke vrste idealista. Kar nedvomno (tudi) sem. Vendar tako mislim in v to verujem. Verujem v svobodo, v svobodno voljo.
Če bi živel čisto sam na celem svetu, bi najbrž ne imel problemov s takim načinom življenja. Vendar pa temu ni tako. Vsak trenutek mojega življenja je zaznamovan z dialogom s sočlovekom, s trenjem mnenj, z uveljavljanjem - s sožitjem z drugimi. Drugače ne gre, nisem puščavnik (kar bi mi sicer v precejšnji meri olajšalo življenje), sem socialna oseba in čisto navaden človek.
Po pravici povedano, ni lahko. Predstavljajte si, da ste vedno Nekje vmes, ne veliki ne majhni, ne levi ne desni, ne zgoraj ne spodaj, ne na začetku ne na koncu, ne v sebi ne od sebe, vedno nekje na poti od sebe in nazaj. Ne izberete in zacementirate svojih stališč temveč jih kar naprej obnavljate, preverjate, preizkušate. Verjamete in zaupate v druge ljudi. Vedno in povsod. Ste – po domače povedano – naivni do konca in še malo čez. Ampak drugače preprosto ne gre, drugače ste že izven svoje osnovne predpostavke o svobodi. Verjamete vsem in vsakomur. Vedno in povsod. Celo razumete jih ali se vsaj na vse kriplje trudite, da bi jih razumeli. Tudi, celo še posebej močno, se trudite v primeru, da se nikakor ne strinjate z njimi.
Moje delovanje je torej vedno skrajno oteženo. Najbolj v dogovorih s sočlovekom. Ne posegam v človekovo svobodo in vanjo tudi nočem posegati. Nočem prevzemati odgovornosti za njegovo svobodo, zanj. Lahko le rečem, kaj jaz mislim, on pa naj misli pač tisto, kar misli in če misli, da mora kaj narediti, naj to tudi naredi. To nikakor ni moja stvar, njegova je!
Dogovori so še težja oblika, kjer se mora človek samoomejevat, da lahko sploh doseže dogovor. Ne-doseči dogovora pa je na eni strani spet samoomejevanje ali pa omejevanje svobode drugega. In sem spet tam.
Če razumemo vse to, je najbrž jasno, da se z demokracijo ne strinjam. Verjamem, da je sicer najboljša od vseh slabih oblik, vendar še vedno (pre)daleč od mojih stališč. Pa vendar moram v realnem svetu delovati v njeni obliki, se ji podrejati in se na njen račun samoomejevati.
Pa vendar vsega tega ne smemo mešati z odločitvami, ki so pravzaprav nekaj drugega. Odločam se presenetljivo lahko in enostavno, kljub vsem pomislekom in vzporednem razmišljanju. Odločanje mi v nobenem primeru ne predstavlja težav, pravzaprav mi lastna svoboda omogoča mnogo hitrejše in učinkovitejše sprejemanje odločitev. Seveda skupaj z osebno odgovornostjo.
In sem resnično vedno Nekje vmes. Pa ne zato, ker bi tam tako rad bil, temveč zaradi mojih osnovnih stališč. Zato, ker upoštevam sočloveka. Zato, ker sočloveka razumem ali se ga vsaj trudim razumeti. Zato, ker me sočlovek briga.
Zato, ker imam sočloveka rad.