Še malo pa otroci gredo na žur. Midva pa ostajava doma. Končno malo miru! ;)

Vsem Vam želim, da bi bili v prihodnjem letu bolj prizanesljivi do drugih in malček bolj trdi do sebe. Delajte na sebi, delajte dobro sebi in drugim. Ampak v vsakem primeru se mejte fajn.

Pa pustite kak komentar sem in tja...

Pa smo le uspeli priti tudi do Ljubljane. Kot vsako leto, smo šli tudi tokrat malo pogledat lučke. Kaj pa vem, kar moramo it. Nobenemu se nikoli ne da ampak gremo pa vseeno. Sicer pa smo potem vsi zadovoljni!

Leander je seveda takoj hotel Tigra in ga je s svojimi črnimi očki tudi takoj dobil. Potem pa smo se morali skozi gnečo prebijat še s Tigrom, ki nikakor ni hotel iti tja, kamor smo šli mi. Najraje je plezal po glavah drugih ljudi, ker je malo pihalo. Pa smo se mal kregal, ta večja pa sta bila kar malo razposajena. Nama pa se prav fino zdi, dokler so razposajeni, je še vse v redu. Samo mejo med razposajenostjo in podivjanostjo je včasih malo težko vzdrževat. Ampak gre, no...

Skratka, čisto ok.

A vidte Tigra? A VIDTE TIGRA??? Leander ni videl lučk, svoje očke je imel samo za Tigra. Mi pa, skoraj, tudi...

Tiger sedi z nami pri kosilu in Leander ga hrani. Hm. Balon je zanimiva stvar.

Danes smo šli po drva. In jajca.

Domov smo pritrogali poln avto, drv pa je bilo v njem še najmanj...

Pa sva hotela nekaj računat, koliko sva zapravila, a sva se temu raje potem odpovedala. Za vsak slučaj, da ne bomo šli v novoleto s slabim občutkom. Ker konec koncev, priznala pa sva si, današnje nakupovanje je bilo prav kul! Že dolgo nisva namreč nabavila toliko tistih, nenujnih, stvari brez katerih bi sicer zmogli, a bo z njimi življenje vnaprej bolj veselo.

No, tudi nekaj drv je bilo med njimi. Leander je pa tako ali tako užival. Pa še v enega od trgovskih centrov sva zavila. Tokrat prvič. V tega, seveda. Ker ni zgledalo, da je totalna gneča, in tudi res ni bila! Se mi je pa zaradi razburjenja kar roka tresla in je fotka taka kot pač je:

Saj zelo pomanjšana ni niti tako slaba... Nočem reklame delat, saj veste...

Moram pa pohvalit najhitrejšo blagajničarko na svetu. Na koncu sva se oba strinjala, da tako hitro pa še nisem bil ob toliko denarja! Neverjetna hitrost... pa sem hiter pri zlaganju v voziček ampak z njo se nikakor nisem mogel kosat.

Cene so res ugodne, škoda, da je zadeva tako daleč od nas... Mogoče bi res enkrat lahko ta ogroooomni strošek za hrano vsak mesec vsaj malo zmanjšali. Kaj nismo že vse počeli, da bi ga zmanjšali, a za več kot 10 procentov nikakor ne gre. Šest ljudi pač poje za šest ljudi. Pa kupujemo samo in edino trgovske blagovne znamke (lumpi, spar, tuš...), zmanjša pa se ne kaj veliko.

Ah pa kaj bi, saj je praznično vzdušje, a ne?

Pa je šel pokal po gobe.

V zadnji igri sva s soigralcem klonila v napetem finišu. Ne zmorem pritiska. No, tudi če bi več igral, bi bilo mnogo bolje.

Žiraf ni bilo preveč, pravzaprav celo premalo. Igrali smo pa le. Nekaj časa slabo pa potem kar v redu, malce celo dobro nato pa spet slabo. Eh.

In po takih igrah si vedno rečem, da zdaj je pa zadnji čas, da našo mizo za biljard spet naredim za mizo za biljard in ne za skladišče vseh nepotrebnih stvari. Mogoče bodo pa prazniki pravšnji za to?

Japajade.

Ker že toliko govorimo o sredini in me Vreme kar naprej špika s tem, bo treba tole malo bolje razložit. Zdi pa se mi, da tudi po tem ne bo kaj več jasno... Vse skupaj nikakor ni lahko, včasih celo sebe izključujoče, polno nasprotij in protislovij. Pa vendar smo ljudje takšna bitja. V vsakem od nas je polno poti in polno neodvisnih vplivov, ki se med seboj prepletajo in ustvarjajo kaos v katerem se je težko znajti, še težje je najti izhod. Poleg tega se vse kar naprej spreminja, melje in osvežuje - kar povem danes, morda jutri ne bom povedal enako.

Bistvo vsega se nahaja v moji objavi Nekje vmes. Pravzaprav je tam notri vse povedano, tudi zakaj in kako sem na takoimenovani sredini, če seveda to vzameš za sredino. Že sam naslov dobro definira moja stališča, ki se največkrat ognejo radikalizmu in robnim pogojem, (prevelikem) nagibanju v eno ali drugo stran.

Sem človek, ki nadvse spoštuje svobodo. Pa ne samo svoje! Nadvse važna je svoboda drugih. Svoboda je odgovorna stvar, ki je ne moreš vzeti v celoti za svojo. Že iz njene definicije izhaja, da mora biti natanko enaka za vse. Včasih se mi celo zdi, da spoštujem svobodo drugih celo bolj od svoje. A to je moj lasten problem, moja odločitev in moja svoboda. To si pravzaprav lahko privoščim. Če se samomejujem je to tudi del moje svobode in moje svobodne volje. S tem naj ne bi nikomur škodil, v svobodo drugega pa s tem nikakor ne posegam.

Tako bi lahko v določeni meri rekel, da sem anarhist, kar najbrž tudi sem. Vendar ne v tisti znani obliki, ki jo večina pozna. Osebni anarhist, ki s svojo svobodno voljo uveljavlja svoje življenje na tem planetu. Pri tem upam in si predvsem želim, da ne bi nikdar posegal v svobodno voljo drugih ljudi. Kar seveda v realnosti ni možno. Tako se lahko označim tudi za neke vrste idealista. Kar nedvomno (tudi) sem. Vendar tako mislim in v to verujem. Verujem v svobodo, v svobodno voljo.

Če bi živel čisto sam na celem svetu, bi najbrž ne imel problemov s takim načinom življenja. Vendar pa temu ni tako. Vsak trenutek mojega življenja je zaznamovan z dialogom s sočlovekom, s trenjem mnenj, z uveljavljanjem - s sožitjem z drugimi. Drugače ne gre, nisem puščavnik (kar bi mi sicer v precejšnji meri olajšalo življenje), sem socialna oseba in čisto navaden človek.

Po pravici povedano, ni lahko. Predstavljajte si, da ste vedno Nekje vmes, ne veliki ne majhni, ne levi ne desni, ne zgoraj ne spodaj, ne na začetku ne na koncu, ne v sebi ne od sebe, vedno nekje na poti od sebe in nazaj. Ne izberete in zacementirate svojih stališč temveč jih kar naprej obnavljate, preverjate, preizkušate. Verjamete in zaupate v druge ljudi. Vedno in povsod. Ste – po domače povedano – naivni do konca in še malo čez. Ampak drugače preprosto ne gre, drugače ste že izven svoje osnovne predpostavke o svobodi. Verjamete vsem in vsakomur. Vedno in povsod. Celo razumete jih ali se vsaj na vse kriplje trudite, da bi jih razumeli. Tudi, celo še posebej močno, se trudite v primeru, da se nikakor ne strinjate z njimi.

Moje delovanje je torej vedno skrajno oteženo. Najbolj v dogovorih s sočlovekom. Ne posegam v človekovo svobodo in vanjo tudi nočem posegati. Nočem prevzemati odgovornosti za njegovo svobodo, zanj. Lahko le rečem, kaj jaz mislim, on pa naj misli pač tisto, kar misli in če misli, da mora kaj narediti, naj to tudi naredi. To nikakor ni moja stvar, njegova je!

Dogovori so še težja oblika, kjer se mora človek samoomejevat, da lahko sploh doseže dogovor. Ne-doseči dogovora pa je na eni strani spet samoomejevanje ali pa omejevanje svobode drugega. In sem spet tam.

Če razumemo vse to, je najbrž jasno, da se z demokracijo ne strinjam. Verjamem, da je sicer najboljša od vseh slabih oblik, vendar še vedno (pre)daleč od mojih stališč. Pa vendar moram v realnem svetu delovati v njeni obliki, se ji podrejati in se na njen račun samoomejevati.

Pa vendar vsega tega ne smemo mešati z odločitvami, ki so pravzaprav nekaj drugega. Odločam se presenetljivo lahko in enostavno, kljub vsem pomislekom in vzporednem razmišljanju. Odločanje mi v nobenem primeru ne predstavlja težav, pravzaprav mi lastna svoboda omogoča mnogo hitrejše in učinkovitejše sprejemanje odločitev. Seveda skupaj z osebno odgovornostjo.

In sem resnično vedno Nekje vmes. Pa ne zato, ker bi tam tako rad bil, temveč zaradi mojih osnovnih stališč. Zato, ker upoštevam sočloveka. Zato, ker sočloveka razumem ali se ga vsaj trudim razumeti. Zato, ker me sočlovek briga.

Zato, ker imam sočloveka rad.

Zdajle gremo na Biljard turnir. Pa na žirafe.

No, kakor kateri. Jaz grem na žirafe pa na biljard turnir. V tem vrstnem redu.

Ne se bat, me pride Helena iskat. Ne bom se peljal sam domov, čeprav se mi bo najbrž zdelo, da sem najboljši voznik na svetu.

Hm, a sploh imajo na biljardu žirafe? Črv dvoma se je zalezel vame... Kaj pa, če jih nimajo? U, madona...

Moj blog največ bere Helena. Za kar sem ji zelo hvaležen. Se pa vedno sprašujem, a me tudi kdo drug bere? Najbrž ne.

Pravzaprav sam ne vem čisto dobro ali bi rad, da me berejo ali ne? Po eni strani bi seveda rad, po drugi pa to prinaša kar nekaj dodatnih težav. Že v sedanjo obliko bloga sem šel ravno zaradi možnosti komentiranja. Pa smo spet tam. Pa bi rad komentarje pa jih ne bi rad...

Saj vem, zdaj bo Vreme skočil, da bi spet bil rad na sredini in da se to ne da... itd. itd.

Morda pa ima človek prav.

Ali pa tudi ne. Odločit se ni bilo težko, odločil sem se že zdavnaj za blog in odločil sem se za komentarje. Ampak, kaj bi si pa želel, si pa nisem čisto na jasnem. Blog pišem že dolgo, veliko stvari iz svojega življenja, vse zelo na osebni ravni, ne spuščam se v trenutne politične situacije, v komentiranje trenutnih dogodkov doma in v svetu. Če bi se, bi me najbrž bolj brali, če bi seveda kaj pametnega napisal. A sem prepričan, da se o takih stvareh itak ne da napisat nič pametnega. Če pa je že pametno pa je čez dva dni zastarelo. In tako lebdim na svoji osebni ravni, s čimer sem v bistvu zadovoljen. Saj pišem tale blog zaradi sebe, si vedno govorim.

A me vsake toliko časa malce napuh daje, malo mi greben raste in podobne stvari. Sem pač samo človek in ne superman, skušnjave so velike, vsake toliko časa jim podležem. In si želim, da bi me brali, da bi bil na vseh mogočih listah in da bi imel milijon komentarjev!

Potem pa vzamem zdravilo, kar pomeni, da grem na Technorati pogledat status svojega bloga. Ponavadi piše takole: krtina.com, Rank: 2.399.655 (No blogs link here yet). In vedno ko pogledam, je številka malo večja. (Čez kako leto bom že na 3 mio!) In sem ozdravljen...

In se lahko le zahvalim Heleni, Vremenu in Urši, da me kdaj obiščejo. Kaj pa si še želim drugega, hudiča?

A vi tudi radi delate rezime lanskega leta? No, jaz ga pa ne delam rad. Lansko leto je bilo in ga več ne bo. Who bl**dy cares.

Buldožer je že zdavnaj ugotovil: svakog dana u svakom pogledu sve više napredujem.

Čemu in zakaj bi se oziral nazaj? Da bi se matral? Svoje izkušnje sem ponotranjil in nimajo več zveze z 2006. Čas in njegov čar je minil. In del mojega življenja z njim. Še pomaham mu v slovo in grem naprej... Kmalu.