Celo uro sem šel danes prej iz službe. Sem se počutil ko driska. Siten na kvadrat.
Pridem domov, pa najprej vse rože pometane po tleh. Veter jih je malo pometel, sem se torej najprej moral z njimi ukvarjat. Potem stopim v hišo in me takoj napade maček. Preden mu ne daš jest, ni načina, da bi karkoli drugega naredil. Še lulat ne moreš. No, fino, evo, zdaj pa ena mala kavica. Jok! Ni mleka. Sem že tulil po celi bajti, še dobro, da nikogar ni bilo doma. Še maček je nehal jest in se je skril nekam za kavč...
In ko se poknem na kavč, da bom vsaj petnajst minut počil, driiiiing, telefon. Uuuuuuuuuuuu... Na hitro sem ga odrajtal in seveda zaspal. Zbudil se v grozi pet do štirih, da sem moral letet kot sneta sekira po tamaučka v vrtec. Pojma nimam, a sva kaj pozabila, je bilo danes vse na njem, jaz sem bil še preveč zmeden.
Tako me je že fejst prijemalo, da bi komu kaj hudega naredil.
In čeprav se mi ni dalo ven, najraje bi se levil na kavču, sem se zbrcal v rit in se odpravil izganjat hudiča.
7.049m, 46:55, 170/92%, 729kCal, 6:39/km. Ker sem začel jezen, sem seveda hitro planil in sem se tudi hitro zmatral. In potem je bila vse skupaj ena velika muka.
Sicer pa je čisto prav. Sitnobo in jezo je bilo treba spraviti ven, jih izgnat. Upam, da se mi je posrečilo, zdajle sem še malo preveč zmatran, da bi natančno vedel...
Vsaj jamram ne več!