Jamranje

Enkrat, davno nazaj, je Roza na neki predstavi prav v znanstvenem stilu razložil, da jam'r ni enako jarem.

S tem se načeloma strinjam, vendar pa me sem in tja začne glodati črv dvoma.

Tako, kot danes. Ko mi postane jamranje res en velik jarem, ki se ga ne morem znebit. In jamram gor in dol in levo in desno.

Vse jamranje seveda spremlja velika količina neopravljenega dela in včasih se mi zdi, da je prav to tudi glavni vzrok. Več kot je dela, bolj jamram. In potem toliko jamram, da imam - jasno! - še manj časa, delo se seveda nič ne zmanjša, kvečjemu le poveča. Seveda to povleče za seboj še malce več jamranja.

Ko bi šel ven, na okno, balkon, in se zadrl: "Pejte vsi skp lepo u ku*ac!"

In tako sam sebe preganjam sem in tja. Že vnaprej vem, da brez izhoda, brez rešitve. Pa si ne morem nič. Najraje bi jo stisnil domov, pod odeje, spat, se skrit, izginit.

Mogoče je pa krivo le to je*eno vreme. Pa mir.