Ja, včasih je kam treba it večkrat. 

Ko ne uspe prvič ali pa se nama ne da naprej ali pa kaj podobnega.

Kranjska reber je en tak lep, prav vzorčen primer, ko ne gre in ne gre, čeprav poskušaš. Kljub temu, da jo kar naprej gledaš z avtoceste proti domu in si čisto vsak dan rečeš: "no, zdej je pa res treba tja gor jt!"

Sicer pa v tem ni nič hudega, sva šla že parkrat, pa bova šla še parkrat. Zakaj pa pravzaprav ne? Saj je vedno kako drugače, letni čas, razmere, vreme, razpoloženje, razgledi. Tako ali tako ti vsaka točka, v tej vedno spreminjajoči se naravi, vsakič da nekaj povsem drugega. 

Tokrat sva na Kranjsko reber šla v začetku aprila, tam gori ni bilo še prav nič pomladnega. Zapuščina zime, prav tako se je zdelo, poležana trava, zamrznjen kal, še nekaj snega, snežne plohe. Opletanje zime z repom, bi rekli vremenarji.

Lahko bi že v začetku vedela, da bo tudi tokrat nekaj narobe. Dan je bil siv, mrzel, kljub celotedenskemu soncu, a tako pač je zadnje čase ob vikendih, bljaki. Kar nekaj se nama ni šlo, že ovinki na Črnivec so dali Heleni vetra in ji je bilo kmalu slabo.

Komaj, da sva kaj naredila

jo je že zapustila vsa energija in prva malica je bila že tu. Kar naenkrat ji je pošlo vse in ni zmogla ne koraka naprej, ne koraka nazaj. Tudi jaz nisem mogel pomagat.

Je pa pomagala hrana, ploščica, voda in rum. To vedno vžge!

Seveda pa potem ni šlo v pravem tempu, malce sva bila vseeno pozorna, kaj, če se izguba energije spet ponovi? Malce na lažje sva potem vse vzela, kar pomeni, da se v fotoaparat ujame še vse kaj drugega. 

Zadnjič naju je tule skoraj odpihnilo in zametlo, zdaj pa je le še ostanek snega.

Je bilo pa zgoraj kar precej bolj mrzlo, kal je bil še kar lepo pomrznjen!

In tudi jaz nisem več dal dol rokavic, ko sem jih enkrat navlekel nase, o ne!

Ko si enkrat na travnikih, si potem tudi kar hitro na vrhu. Še par skal daš čez...

in že gledaš Veliko planino v povsem drugi luči!

Enkrat bi šel rad čez cel greben, tja do Lepenatke

a nama mraz, veter, ah, ja... preprosto povedano: ni se nama dalo. Ni dalo.

Ni se nama dalo niti dol do Kašne planine in naprimer potem po cesti desno, da ne bi hodila po isti poti. Ne, ni se nama dalo. Pač ni bil tak dan in takrat se je najbolje kar lepo pobrat. Še fotka,

po isti poti dol, v zavetju še malo počitka in posedanja, vročega čaja pa res ne moreva prinest nazaj domov,

potem sva bila pa že dol.

Seveda, ko pa jaz priganjam, ko se po obronkih Menine podi snežna ploha!

"Pejva že! Lej kaj gre!!!" 

Ujame naju pet snežink, midva sva pa doma še preden se otroc zbudijo. No, skoraj.

Tako pač je to. Včasih kaj uspe, velikokrat ne. A midva sva bila kljub vsemu pravzaprav nadvse zadovoljna. Še danes sicer ne vem povsem zakaj, a zadovoljna sva bila. Izlet(ek) je bil preprosto krasen in to šteje.

Na Kranjsko reber pa bo treba še it, tisti greben bi res dal enkrat čez...

Ne dolgo tega sta naju Darja in Dejan povabila na en večji žur.

Ha, super! sva si rekla, tokrat nič hoje, bomo uživali, jedli in pili in med hribi se fino imeli. Šli smo namreč v lovsko kočo, ki jo že dobro poznava. No, pravzaprav sva midva kar malo kriva, da smo bili tam...

A potem sta gostitelja zgleda videla neko iskrico v najinih očeh in kar naenkrat je padel predlog, da njima ni nič hudega zjutraj pobrat Tamaučka, midva pa greva lahko...

ja, peš, a ne?!

Naslednja slika je torej tole, sobota zjutraj, konec oktobra! Itak, greva midva peš! Saj smo že enkrat šli, kaj ne bi šla še zdaj!

Kaj se pa zamudiva... čez poljane in tako naprej, proti s soncem obsijanim hribom...

Tistikrat je bila tole prva slana, drugače pa še vse zeleno, čeprav konec oktobra! Sva potem kar skakala in slikala vse, kar je dišalo po jeseni! Le redka drevesa so bila rumena ali celo rdeča.

Šlo je kot po maslu. Vmes sva se še obirala in nabirala. Najprej sva našla neverjetno veliko nahajališče kostanja - seveda sva ga tudi kar spodobno veliko nabrala, nato pa sva obirala še vsega boga, od hrušk do sliv.

Ugotovila sva, da ljudi okoli Velike Lašne drevesa ne zanimajo. Vse, ampak res vse, je bilo še polno! Hruške, jabolka, slive, ma ni da ni. Pasla sva se ko nora!

Od Velike Lašne sva potem zavila kar po cesti dol, nisva šla tam, kjer smo enkrat že hodili. Malo pred prvo dolino sva potem srečala tako prijeten kozolček, skupaj s klopco, da ni šlo druge, kot da sva se počila dol, vrgla čaj in rum iz nahrbtnikov in uživala malo še po drugi strani!

Potem je pa tudi že Tuhinjska dolina. Takole hitro, za vogalom skoraj! Sva razmišljala ali greva (no, grem) na pivo ali imava rumčka dovolj?

No, slikala pa nisva tele gostilne zaradi gostilne, le ta je povsem ponesreči na sliki, slikala sva pravzaprav potok. Še zdaj ne vem, kaj sploh teče skozi Tuhinjsko! Eeeeee... ah, Nevljica. No, zdaj pa vem!

Po Snoviku pa se je začelo malo bolje odvijat, tudi zato, ker sva si rekla, da greva malo počez, da ne bova spet isto hodila, kot smo že.

In sva zastavila.

In še malo bolj.

In potem še malo bolj.

Na slikah seveda ni za videt, ampak tule sem jaz že po vseh štirih lezel, drselo je po tistem zmrznjenem snegu, strmo pa k pr norcih. Helena se je pa tam šele dobro zbudila in je v v tisti strmini padla mimo mene, kot da strmine ne bi bilo. Kdo bi jo razumel?!

Takole sva vzela tisti zadnji konec. Precej luštno, še posebej in prav zato, ker se je tisti vrisan kolovoz takoj izgubil. In sva morala potem malo počez. Seveda v drugo smer, kot bi morala. Kar nama je bilo strašansko všeč, čeprav vse skupaj nič ni bilo.

In tudi do koče na koncu sva morala čez hrib, kako pa drugače? Seveda v tisto strmino, točno tja, kjer so plastnice narisane najbolj skupaj!

Še dobro, da nisva šla malo bolj levo, tja, kjer plastnic sploh ni!

Se mi počasi dozdeva, da to počneva zanalašč!

Potem sva pa rila po tistem hribu, se lovila levo in desno, najprej gledat sploh kje sva, potem nisva mogla kar dol, ker je bilo prestrmo in sva zavila na pot, ki je kazala lepo smer in lepo uhojenost. Prišla je pa do ovinka, potem pa takole naprej:

Toliko o zaupanju uhojenosti poti. Sva šla potem raje malo počez, pofočkala še vrh in se izognila hudi strmini potem pa je že skozi drevje zasvetilo:

in sva bila tam! O!

Ja, gor je bil še sneg takrat, tako, da so otroci na polno uživali!

Pa ta stari smo tud. Uživali.

Malo z otroci.

Malo pa ob šanku. Hja, večino časa smo preživeli zunaj. Kljub temu, da je bilo peklensko mraz. Ampak tako pač je. Človeka, ki peče, ne moreš pustiti samega, ne?!

Potem smo pa žurali in žurali in seveda tam prespali. Pa naslednji dan lepo pospravili in se počasi spravili domov.

Madonca, Črnivec se ti zdi tako presneto daleč, a nama je na koncu zneslo okoli 17km in dobre štiri ure hoje za slab višinski kilometer. Že dolgo se nama ni zdelo nekaj tako blizu, tako enostavno in tako sproščujoče. Pravzaprav res tako mimogrede! Zanimivo je, kako se človeku spreminjajo pojmi kot so daleč, visoko in podobno.

Seveda pa gredo največje zasluge Darji in Dejanu! Brez njiju ne bi mogla ne hodit ne žurat. Hvala! Tole nama je res prav prišlo!