To so ti marci. Vsako leto je nekako podobno. Vsaj začetki leta.

Najprej se podiva po Moravških koncih, potem jo pa večkrat mahneva okoli Črnega grabna. Golčaj, Reber, Trojane, Špilk, to so ti kraji, kjer si ravno v začetku pomladi lahko fino raztegneš nožice za začetek leta in se ti ni treba ukvarjati s snegom v višjih legah.

Začneva v Blagovici, pod avtocesto in kmalu je tista strmina na Golčaj, kjer vedno raste še polno teloha. Včasih ravno začenja, včasih v razcvetu, včasih ga pa že pobira. Vsako leto malce drugače.

Pod Golčajem raste že cela soseska, pravi Betlehem. Mora pa človek priznat, da se je nekdo dobro potrudil tudi z obliko kamnov. Kaj pa sploh rabiš figurice?!

Do Golčaja ravno dobro zakuhaš in kakšnega mraza ni več.

Treba pa je malo povadit, ker na Špilku je treba priredit mehak pristanek v nulo! Če bi imel dvajset kil manj, bi bilo tole malce lažje, hm...

Detalji, detalji. Helena jih vidi, jaz pa samo šibam naprej! Kje so Trojane, kje so kremšnite?!

Tisti del pot od Borij do Dolin je res eden lepših. Srce nama igra.

Stolp na Rebri mi je že blizu in na njem se lahko že celo hecam. Uau, neverjetno.

Na takšnega pa le ne bi splezal. V nobenem primeru. Me prav zanima ali bo naslednje leto še stal.

Še cel breg zvončkov okrog Trojan, pa slastne kremšnite, da se ti kar ne da več naprej...

Od Lipovca greva po stari, markirani poti. Večinoma je zvožena od drvarjev, zato je povsod samo blato. Na grebenu pa vse nekaj posekano, povoženo, še celo nekaj snega. Starih markacij že tako ni, tule pa sploh ne več. Se pa vseeno znajdeva, tokrat pa le bova našla znamenje, kajne, da bova?

Naletiva še na jezero, tisti dan je res veliko vode.

Pa nikoli ne veš: se je kdo igral, je kdo to naštimal, ali je to le plod naključij? Sicer je pa vseeno, dobro zgleda v vsakem primeru.

Znamenje - znamejne - Na Kočni, 873m, seveda najdeva. Končno ga lahko pokažem tudi Heleni, da mi bo le verjela, ne pa mislila, da sem bil kje v gostilni in potem nakladam o znamenjih (ko sva ga zadnjič tako za malo zgrešila).

Špilk je le še za vogalom, mehak pristanek pa tudi tokrat kar dobro uspe. Tako je to, če pa ljudje postavljajo mejne kamne na vrhove hribov. Kaj pa naj drugega človek na njih počne, kot vadi mehak pristanek?

Ker je zunaj kar hladno in nekaj piha, imava malico tokrat kar znotraj bivaka. Da ga vsaj enkrat sprobava. En listek prispevava še sama:

"Iskala sva stare markacije. Nekaj sva jih našla, nekaj tudi ne. Prišla pa sva le. Blagovica-Golčaj-Trojane-Špilk-Blagovica. 12.3.2016 Helena & Aleš"

Bomo videli, koliko časa se obdrži.

Takole faco pa naredim, ko se pojam preko brezpotij, da bom sekal in prišparal pot, pa je potem Helena po poti naokrog toliko hitrejša, da me lahko celo slika. Niso vse bližnjice bliž(n)je al kako že?

Je res, tole je en tak železnorepertoarni izlet in mogoče se res ponavlja in ponavlja. Ampak nekatere stvari so dobre ravno v ponovitvah. Vsako posamezno leto je tako ali tako popolnoma drugačno, midva starejša, izkušnja pa tako vedno povsem nekaj drugega. Zato se ni za bat in zato tudi že vnaprej vem - če bo šlo, se bova tudi drugo leto tukaj naokrog potikala.

En tak čas, marca najbrž.

Takle krog čez Špilk je primeren za vse starosti letne čase.

Večinoma se potikamo tam okrog pozimi, a tudi spomladi je super. Predvsem zaradi pomladanske rese!

Letos sva se odločila za zgodnje pomladanski obisk, sredi marca, natančneje 14.3. Iz Blagovice do Blagovice torej!

Začne se, kot pritiče Črnemu grabnu, direkt navzgor na Golčaj, kratko, a sladko. Se vsaj dobro ogreješ za začetek. Sicer pa je severna stran še vedno polna teloha, zato je najin vzpon malce počasnejši, je treba občudovat, slikat!

Tokrat bova obredla vse vrhove, špičke. Tudi Golčaj s spomenikom na vrhu.

Okrog cerkvice pelje mala potka, ki je še nisva odkrila in že sva kot dva majhna otroka, vpeljana v skrivnosti narave! Ko pa se pot spusti na južno stran hriba, pa itak samo še vzdihujeva.

Pomladanska resa je enkratna in prav vsako leto naju pošteno prebudi!

Helena celo nekaj pleza, da bi bolje slikala, jaz pa seveda... čakam lepo spodaj in upam, da se mi ne prikotali v naročje.

Čez Borje malo asfalta, potem pa lepši del celotne poti. Se že pozna pomladansko prebujanje!

Vedno pa me preseneti prehod z južne na severno stran, ko se malce višje prekobališ na drugo stran. Spomladi je to kot noč in dan, na južni strani se slačiš od vročine, na severni leži še sneg. Pa smo tam nekje na 700m višine, prehod med letnimi časi pa oster kot sam greben!

Spet jo zavijeva mimo (skozi?) hiško, se nama ne da okrog, a na Reber se pa vseeno povzpneva! Mimogrede skočim tudi na vrh stolpa. Tokrat niti ne diham prav hitro in na kratko. Bo letos z mojim strahom kaj bolje?

Z Rebri jo mahneva kar direktno dol, kot to pač počnemo v snegu, a zgleda to počnejo tudi vsi drugi ljubitelji strmin, je že kar nekaj shojeno.

Še malo sem in tja in sekanje ovinkov, da se nama domačin začudi: "a vidva pa kar iz moje štale?". Nekaj časa traja, da mu razloživa, da nisva bila v njegovi štali, ampak sva se podila čez gozd *za* njegovo štalo.

Na Trojanah naju po dolgem času spet presenetijo rokovnjači in Francozi. 

Nato pa že z velikim veseljem pospravljam kremšnito. Že samo zaradi tega se splača delat tale krog! Juhuhuuuu, trojanske kremšnite! Sanjal bi jih!

Tista cesta po dolini za Šipkom je sicer lepa, a včasih malo dolgočasna. In se zato seveda vleče in vleče. Do Lipovca prideš že ves naveličan,

zato si skušaš z vsem ostalim popestriti hojo. Od kje, naprimer, taka velika luknja? Človek? Žival? Čemu?

Potem sem imel pa dosti in sem hotel Heleni pokazat tisto znamejne (ne, ni znamenje, temveč znamejne!) na Kočni, ki sem ga enkrat že našel. Pa še tiste stare markacije. In sva zato zavila kar direkt gor v gozd, kjer se mi je pač zdelo, da bo prav.

Pa pri plazenju čez podrt gozd slišiva sovo in Helena začne pravit neke strašne zgodbe o Sovah, kako napadajo ljudi in tako naprej. Seveda se nama ustavi korak in se potem kar naprej ozirava naokoli in gor, če je ta presneta sova kje v bližini. In, hej, na koncu jo res zagledava, madonca, je to veliko! Uau! 

K sreči ni bila nobena napadalna sova, je bila čisto normalna sova, ki so ji ljudje odveč in preveč in je raje hitro odletela v varno razdaljo. Še dolgo sva bila začudena, kako je to velika žival! Ko je razprostrla krila, huh, res je ne bi rad srečal prav od blizu!

A v preganjanju sove oz. naju sva prišla na greben malce preveč desno, v levo do znamejna se nama pa ni dalo več. Bo moralo pač počakat, hja.

Stare markacije sva vseeno našla, Špilk pa potem tudi ni več daleč.

Ne vem pa zakaj sem bil spet tako presneto pameten. Vedno nekaj iščem, tudi tiste stvari, ki so že davno najdene.

Le pogledat bi moral, pa bi lepo zadel tisto staro potko! Bo pa vsaj od zdaj naprej cesta občutno krajša in se bo manj vlekla. Po grebenu in poteh se nič ne vleče...

Na Špilku nama uspe mehak pristanek

in celo Heleno mi rata slikat! Jej!

Spustiva se malo po svoje, a posebno tablo SAMO PEŠ ne moreva spregledat.

Potrebujem vsaj deset minut, da mi vžge, da je to najbrž zaradi biciklov. Hja, počasnež.

Potem sva pa že v vasi brez gostilne, Blagovici. Hm, nekje jih je petnajst, drugje pa jih zapirajo. Meni se to zdi kar malce hecno, je vas sploh še vas, če nima vsaj majčkenega bifeja? Blagovico sem si vedno predstavljal kot nekaj večjega, ne pa manjšega. In še vedno si jo tako predstavljam, čeprav sem že večkrat iskal gostilno...

Klobaso pa le lepo zaključiva. Lep krogec je to, res primeren za vse letne čase. Malce vsega, lepih potk, asfalta, makadama, prekrasne narave, iskanja izgubljenih znamenj in poti, trojanskih krofov in kremšnit, ostrih vrhov in lepih pristajalnih stez. 

Za en tak lep in mehak pristanek.

P.S.

Pripis enkrat kasneje - da bom sam vedel: 20,5km, 1100 višincev, 6:20h.