To so ti marci. Vsako leto je nekako podobno. Vsaj začetki leta.
Najprej se podiva po Moravških koncih, potem jo pa večkrat mahneva okoli Črnega grabna. Golčaj, Reber, Trojane, Špilk, to so ti kraji, kjer si ravno v začetku pomladi lahko fino raztegneš nožice za začetek leta in se ti ni treba ukvarjati s snegom v višjih legah.
Začneva v Blagovici, pod avtocesto in kmalu je tista strmina na Golčaj, kjer vedno raste še polno teloha. Včasih ravno začenja, včasih v razcvetu, včasih ga pa že pobira. Vsako leto malce drugače.
Pod Golčajem raste že cela soseska, pravi Betlehem. Mora pa človek priznat, da se je nekdo dobro potrudil tudi z obliko kamnov. Kaj pa sploh rabiš figurice?!
Do Golčaja ravno dobro zakuhaš in kakšnega mraza ni več.
Treba pa je malo povadit, ker na Špilku je treba priredit mehak pristanek v nulo! Če bi imel dvajset kil manj, bi bilo tole malce lažje, hm...
Detalji, detalji. Helena jih vidi, jaz pa samo šibam naprej! Kje so Trojane, kje so kremšnite?!
Tisti del pot od Borij do Dolin je res eden lepših. Srce nama igra.
Stolp na Rebri mi je že blizu in na njem se lahko že celo hecam. Uau, neverjetno.
Na takšnega pa le ne bi splezal. V nobenem primeru. Me prav zanima ali bo naslednje leto še stal.
Še cel breg zvončkov okrog Trojan, pa slastne kremšnite, da se ti kar ne da več naprej...
Od Lipovca greva po stari, markirani poti. Večinoma je zvožena od drvarjev, zato je povsod samo blato. Na grebenu pa vse nekaj posekano, povoženo, še celo nekaj snega. Starih markacij že tako ni, tule pa sploh ne več. Se pa vseeno znajdeva, tokrat pa le bova našla znamenje, kajne, da bova?
Naletiva še na jezero, tisti dan je res veliko vode.
Pa nikoli ne veš: se je kdo igral, je kdo to naštimal, ali je to le plod naključij? Sicer je pa vseeno, dobro zgleda v vsakem primeru.
Znamenje - znamejne - Na Kočni, 873m, seveda najdeva. Končno ga lahko pokažem tudi Heleni, da mi bo le verjela, ne pa mislila, da sem bil kje v gostilni in potem nakladam o znamenjih (ko sva ga zadnjič tako za malo zgrešila).
Špilk je le še za vogalom, mehak pristanek pa tudi tokrat kar dobro uspe. Tako je to, če pa ljudje postavljajo mejne kamne na vrhove hribov. Kaj pa naj drugega človek na njih počne, kot vadi mehak pristanek?
Ker je zunaj kar hladno in nekaj piha, imava malico tokrat kar znotraj bivaka. Da ga vsaj enkrat sprobava. En listek prispevava še sama:
"Iskala sva stare markacije. Nekaj sva jih našla, nekaj tudi ne. Prišla pa sva le. Blagovica-Golčaj-Trojane-Špilk-Blagovica. 12.3.2016 Helena & Aleš"
Bomo videli, koliko časa se obdrži.
Takole faco pa naredim, ko se pojam preko brezpotij, da bom sekal in prišparal pot, pa je potem Helena po poti naokrog toliko hitrejša, da me lahko celo slika. Niso vse bližnjice bliž(n)je al kako že?
Je res, tole je en tak železnorepertoarni izlet in mogoče se res ponavlja in ponavlja. Ampak nekatere stvari so dobre ravno v ponovitvah. Vsako posamezno leto je tako ali tako popolnoma drugačno, midva starejša, izkušnja pa tako vedno povsem nekaj drugega. Zato se ni za bat in zato tudi že vnaprej vem - če bo šlo, se bova tudi drugo leto tukaj naokrog potikala.
En tak čas, marca najbrž.
Vpiši se