Velikokrat smo bili veseli, kako dobro smo skoz prišli, ko nas ni opralo ali kaj podobnega. Velikokrat.

Ampak vedno pa ne more biti tako, kajne? Enkrat moraš pa dobit nazaj, da se malce izravna, da se svet poravna.

Pravzaprav ne vem, kako to, da nismo izleta odpovedali. Najbrž kar zato, da bomo enkrat karmi pač vrnili tisto, kar ji gre. Naj nas pa opere, saj sredi maja ni več tako mrzlo, bomo že nekako!

In je res že zjutraj lilo kot iz škafa. Pa smo začeli počasi. Zelo počasi. Najprej kar s Trojanskimi krofi. Pa smo jedli krofe, pa kremšnite, pa pili kavico in se nasploh obiralo, kolikor se je le dalo.

Ampak lilo je pa še vedno.

Pa smo prišlo do izhodišča, tja, od koder smo potem hoteli začet naš pohod - na bregu Savinje. Pa je še vedno lilo. Hm... Jah, nič, pa smo se odpeljali z avtobusom prav do Celjske koče. Pa smo tam ponovili vajo s Trojan. In spili še kak čaj in dodatno pivce. In čakali. In še malo čakali.

Potem pa smo imeli le vsega dovolj, kaj nam pa bo en dež! In smo šli: "bomo prišli z marelami vsaj do Grmade!".

In glej ga, zlomka, pogumni imajo srečo. Ali pa le dobro vremensko napoved, ki je obljubljala neko vmesno okno brez dežja. In tokrat so vremenarji celo zadeli, mi pa izkoristili!

Na Grmadi dežja ni bilo več! Kakih velikih razgledov sicer tudi ne, a kdo bi podarjenemu vremenu gledal v zobe...

Kakšen dež neki! Ha!

A smo se vseeno še malce zamudili v Pečovniški koči - za vsak slučaj, da bo dež ja dodobra ponehal!

In da nam bo dal mir, ko bomo hodili vsaj do grebena.

Malo je bilo mokro, malo spolzko, a nihče ni sedel na ta zadnjo, kar je kar lep uspeh. Še celo na Vipoto smo prišli (končno!), čeprav je imela Helena pomisleke, bilo je namreč strmo, midva pa nisva vedela (pri ogledni turi sva Vipoto namreč izpustila!), kakšna je sploh pot. A k sreči se je vse dobro izteklo, prav veliko slik pa nisva naredila. Le ena se je ohranila z Vipote, kljub temu, da je bila tam ena super skrivnostna markacija... to pa za naslednjič!

Še malo dričanja po mokrem, mimo ta velikih Duglazij, smrek, in smo že dol. Kaj nam pa more ta dež, a ne!

 

Krog je bil na koncu malce čuden, a tako je, če ti dež precej nagaja. 

Sicer pa nihče ni bil prav veliko žalosten, nekaj smo se le nahodili, tudi v deževnem zna biti luštno!

V dolini smo šli še nekaj malega spit, veselje pa je naraslo v trenutku, ko je avtobus speljal in je na šipo padla prva kaplja! Dolgo smo čakali na to vremensko okno brez dežja, a smo ga le dočakali in ga tudi s pridom in v celoti izkoristili! 

Težko torej rečem, da je bilo to uravnoteženje in da smo karmi kaj vrnili. Mi kar malce smrdi, da bomo morali enkrat še bolj hudo nasankat, tukajle nismo prav veliko trpeli...

Tole bi bil čisto lahko tudi zapis o lenobi.

Ker se nama ni dalo nikamor, a sva pravzaprav morala. Celo dopust sva si vzela - kdo ve zakaj? - ampak vseeno se nama ni čisto nič dalo. Sva pa na koncu le nekako spravila skupaj nekaj energije, da sva vsaj nekam šla. Pa čeprav z avtom.

Na Celjsko kočo. Z avtom. Ja... saj vem, ampak pridejo taki časi, kaj čmo. 

K sreči so Trojane vmes. Pa kremšnite in krofi. K sreči. Ker drugače se nama tudi z avtom na Celjsko kočo ne bi dalo.

Malo sva šla naokrog tudi zaradi pohoda planinskega društva, ki je že bil dogovorjen za sredino maja. Zraven sva si ogledala še pomožne plane, kaj če bo dež ali kaj podobnega? 

Do Celjskega gradu, pogledat kdaj je odprt, koliko stane,

in če je v bližini kaka primerna gostilna.

S Celjskega gradu sva se odpeljala po mali, ozki cestici, skoraj nakupila kaj za domov, cene so bile ugodne,

a sva prehitro našla pravo cesto in se kar direktno odpeljala do Celjske koče. Nič nisva hodila, le s prsti po zemljevidu, se skušala spomnit, kako je bilo in s tem načrtovala naslednje korake. Spila ene tri kave in pojedla dve porciji pomfrita.

Še prej pa sva slikala vse smerokaze, da sva lahko opredelila čase. 

To pa je bilo v tem dnevu še najtežje opravilo! Ha.

In če sem povsem pošten - ko greš nazaj, se Trojane spet znajdejo na tvoji poti. Presneto!

Napoved vremena nama je za praznike prvega maja odnesla Istrski PP, čeprav se je potem vreme pokesalo in iz tiste deževne napovedi na koncu sploh ni bilo nič.

Vreme sicer ni bilo bogve kaj, ni bilo pa slabo, ni deževalo. Midva pa ostala doma, kjer so naju kmalu začele srbeti pete. A ko si enkrat doma, prazniki začnejo letet mimo tebe z neverjetno hitrostjo in tako sva skoraj z zadnjimi močmi enkrat vmes skočila s tega podivjanega vlaka hitrobežečih praznikov.

Ravno na prvi maj. Kot naročeno.

Na hitro sva se odločila, da greva tokrat malo v celjske konce, s čimer sem bil seveda nadvse zadovoljen - samo, da so Trojane in kremšnite vmes! No, pa tudi kaj drugega me je vleklo, naprimer to, da tam naokrog sploh nikoli še nisem bil. To pa že ni več zdravo in je treba popravit, pozdravit. 

Tako sva že prej vse načrtala, ko pa sva se peljala proti izhodišču, Celju, pa po radiu slišiva, da bo danes prvomajski golaž ravno pri Celjski koči. Ojej! Gneča! Kupi ljudi, v jatah po sto?!

Skoraj sva že obrnila, a k sreči le nisva. Najbrž zato, ker nisva imela plana B in nama ni drugega preostalo.

A so se vremena gneče hitro zjasnila, parkirišče spodaj pri Savinji je bilo še skoraj povsem prazno, vse kaže, da je bila ura za prvomajske praznovalce vseeno še zgodnja.

Takoj nato naju je pa še "ne bit taka murka" spravila v dobro voljo.

Druga točka, po kateri sva le še z zadovoljstvom zrla v nadaljevanje pohoda, pa je bila tale slika:

To pa je točno to, kar je hotela videt Helena, točno tisto, kamor je hotela prit. V neki reviji je namreč videla takšnole sliko in evo... sva jo slikala še midva. Mimogrede sva našla pozicijo in hop, klik, prava mojstra!

Potem je bilo vse le še eno veliko zadovoljstvo. Pa prvomajski golaž in gneča gor ali dol.

Prvi klanec ravno za malo ogrevanja

dolge stopnice, ravno za preskok noge.

Nato pa že prve zanimivosti, o katerih se nama ni niti sanjalo. Hiša Alme M. Karlin. 

Kmalu pa končno le malo strmine celjske Grmade.

Vsega skupaj ni veliko, hitro si na vrhu, naprej pa seže le še križ!

Še pozvoniš lahko, če le želiš.

Se malo razgledaš na stran s Celjsko kočo in smučiščem

ali proti Kopitniku, Mrzlici, Čemšeniški v daljavah

ali pa proti celjski kotlini. Na žalost veme ni najboljše za razglede.

Sledi malo spusta in že sva pri planinski koči na Grmadi. Midva pa vedno mislila, da je planinski dom = Celjska koča. Ojej, ignoranta! Še dobro, da sva šla končno tudi v te konce pogledat, kajne?

No, od tu naprej pa kar naprej nekaj. Najprej cel kup kažipotov

plezalna stena na toplarju iz 1855 

malce višje pa bivak z nujno potrebnimi rožcami in arcnijami vseh barv! Zakaj ga nisva slikala, mi še danes ni jasno. Najbrž zato, ker sva pozabila fotoaparat, kar naprej telefone ven vlečt pa je zoprno. Sploh v teh koncih, ko je kar naprej nekaj za slikat!

Malce naprej taborni prostor Vipota. Kopalnica.

Potem pa sva že pri Celjski koči.

Nekaj greva spit, ljudi je pravzaprav malo, golaž se deli precej sramežljivo, ravno prihaja godba. Se čudijo, kje so ljudje?! 

Še preden godba začne z igranjem, se zapodiva mimo adrenalinskega parka,

počakava na sankače, da se nama nastavijo v leče,

nato pa jo ob godbi mahneva proti Tovstemu vrhu. Hitro nama gre, povsem v taktu prvomajskih koračnic!

Helena se potem pod vrhom zlekne in noče čisto na vrh, tako, da jo naprej mahnem sam. Na vrhu pa - opa! 

Cela jama čisto na vrhu!

In taka lepa potka, da noge kar same stečejo!

Ko sem prišel nazaj dol do Helene, sem bil seveda tako navdušen, da je morala še sama it gor pogledat. Toliko o ležanju torej.

Proti dolini sva se namenila po grebenu. Malo preko smučišča, mimo horoskopa, podobnega tistemu v alpskem vrtu na Golteh,

mimo par učnih poti, 

in novih mtb markacij, ki sem jih dosedaj videl le tu. Zanimiva zadeva, vsaj z mojega amaterskega osebnega stališča, priznam.

Pred Vipoto se nama malo zatakne. Karta na telefonu je no... kako bi rekel... kot pač vse karte v tej deželi - slaba. Pot je narisana na Vipoto, dol pa ne. Hm, hm, hm, greva lahko torej čez ali bova morala it nazaj?

Eh. In sva šla mimo, pod Vipoto dol. Karta doma je imela lepo narisano pot čez Vipoto, sicer narobe, a vseeno narisano čez. Ampak ta karta je bila doma. Beda.

Sva pa našla še Duglazijo (kakšno ime?!), ki je res kar ogromna!

Manjkalo ni niti par metrov novega asfalta, 

ozek podvoz pod železnico in preceeeeeej bolj polno parkirišče! Zgleda, da se je vseeno nabrala kar dobra skupina ljudi in godbeniki niso igrali zaman. K sreči!

Za naju pa še dobro, da sva bila zgodnja, vsaj za ves prvomajski živelj.

Celoten krog je bil torej tak:

Za drugič nama ostane še Hudičev graben - tu morava vzet otroke s sabo - in Vipota, pa bo zadeva sklenjena!

Sva bila kar malce presenečena nad vsem, kar ponuja okolica Celjske koče, meni je veselje videt, da se nekdo trudi in da je urejeno in za vsakogar nekaj, ne pa da vse skupaj sameva. Večja mesta vsekakor morajo imet nekaj takega, naj jim torej dobro služi!