Tole bi bil čisto lahko tudi zapis o lenobi.
Ker se nama ni dalo nikamor, a sva pravzaprav morala. Celo dopust sva si vzela - kdo ve zakaj? - ampak vseeno se nama ni čisto nič dalo. Sva pa na koncu le nekako spravila skupaj nekaj energije, da sva vsaj nekam šla. Pa čeprav z avtom.
Na Celjsko kočo. Z avtom. Ja... saj vem, ampak pridejo taki časi, kaj čmo.
K sreči so Trojane vmes. Pa kremšnite in krofi. K sreči. Ker drugače se nama tudi z avtom na Celjsko kočo ne bi dalo.
Malo sva šla naokrog tudi zaradi pohoda planinskega društva, ki je že bil dogovorjen za sredino maja. Zraven sva si ogledala še pomožne plane, kaj če bo dež ali kaj podobnega?
Do Celjskega gradu, pogledat kdaj je odprt, koliko stane,
in če je v bližini kaka primerna gostilna.
S Celjskega gradu sva se odpeljala po mali, ozki cestici, skoraj nakupila kaj za domov, cene so bile ugodne,
a sva prehitro našla pravo cesto in se kar direktno odpeljala do Celjske koče. Nič nisva hodila, le s prsti po zemljevidu, se skušala spomnit, kako je bilo in s tem načrtovala naslednje korake. Spila ene tri kave in pojedla dve porciji pomfrita.
Še prej pa sva slikala vse smerokaze, da sva lahko opredelila čase.
To pa je bilo v tem dnevu še najtežje opravilo! Ha.
In če sem povsem pošten - ko greš nazaj, se Trojane spet znajdejo na tvoji poti. Presneto!
Vpiši se