Markacijsko 2017 smo začeli bolj pozno, a prej, kot aprila ni bilo primernega vremena.

Prva akcija je bila pomoč kamniškim markacistom pri delu na Koželjevi poti v dolini Kamniške Bistrice. Še vedno je hudo uničena, od žleda naprej se še vleče, a strmine so ponekod prehude, vse požagano spolzi spet  dol. 

Kot vedno pri vseh akcijah - slikamo se pri malici.

Ko je delo, ni časa za slikat. Ni časa!

Lep dan je bil, luštno, kar nekaj smo naredili. A kamniškim markacistom ne morem prav nič zavidat, s Koželjevo bo še ogromno dela, ogromno!

Tokrat je šlo za Zeleno os Kamniške Bistrice, za pohod ob reki.

Helena je bila povabljena zraven kot predstavnica PD Domžale, jaz pa sem se seveda prištulil zraven. Saj sem markacist, nekaj pa bodo le imeli od mene, sem si mislil in upal, da me ne bodo poslali domov.

Pravzaprav smo se skušali vsi skupaj prepričat, kako je v začetku maja priti od Domžal do izvira Kamniške Bistrice. Nekaj stvari se že ve, naprimer pot od Domžal do Kamnika je že bolj znana, a tudi tam je nekaj ovir, ki pa se v zadnjem času že pospešeno odstranjujejo. Nekaj stvari smo predvidevali, o nekih natolcevali, zato pa je prišlo do tega, da bi bilo najbolje vse skupaj preverit na terenu! Poleg tega bi si zadevo v živo ogledala tudi oba - v tistem času - novopečena direktorja TIC Kamnik in Zavoda za šport Domžale. Super!

Seveda pa brez Bojča ni šlo. Jaz pravim k sreči, saj se od takih poznavalcev lahko ogromno naučiš!

Dobili smo se v Kamniku, nisva pa vedela, kako bomo zdaj to speljali. Se bomo vozili gor in dol in gledali le posamezne odseke ter na koncu malo hodili? Bomo se sploh samo peljali? K sreči sem sam vzel nahrbtnik, kjer je več ali manj vedno vse notri in ta prave čevlje, Helena pa tudi, saj sva bila v Kamniku potem kar presenečena: "ja, kar peš gremo do izvira!" Aja? Peš? Vsi? Celo pot?

No, ja, pa tudi prav! Zakaj pa ne? Za take pohode sva vedno za!

Po nama v začetku prav neznanih poteh, saj iz Kamnika pa res še nisva šla peš.

Skozi Kamnik in ob Bistrici je kar lepo šlo. Lepa četica nas je bila!

Gledali smo, kje lahko ljudje zaidejo, kaj in kako označiti, kam postaviti redarje, je treba kje prečit cesto... in tako naprej. To je predvsem turistični pohod in zadeve so precej drugačne kot pri planinskem pohodu, ko od ljudi pričakuješ vsaj malce orientacije in vajenosti hoje. Tu se cilja povsem na druge skupine.

Do Godiča je šlo lepo, malo pred tem smo naleteli tudi na Velikoplaninsko vas, ki je bila res že zelo pri koncu izgradnje! Še malo, še malo, pa bo!

Malo naprej je tudi še šlo, Županje njive, a naprej od premikajoče Marije pa se je že zakompliciralo, poti so sicer dorečene, a lastniki niso (več) najbolj navdušeni.

No, medtem ko kakšni drugi lastniki so. Pokažejo ti hišo, ki so jo sami načrtovali in zgradili, pa še za cuknit kaj dobiš! Pa lastnika nismo nič poznali, le hiša nam je bila res všeč!

Kmalu zatem nas je pričakal tudi Zdravko, a kaj veliko ni mogel pomagati. Koželjeva je še vedno hudo podrta, edini obvoz je zgornji, ki pa ni prav lep, več ali manj je kolovoz. Najbolj pa je motila cesta mimo Calcitovega rudnika, tam je nemogoče hoditi kje drugje, kot ob cesti, kjer pa ni nič kaj dobro urejeno. Ta predel je res zoprn za hojo, v primeru turističnih pohodnikov pa to pomeni, da moraš zapret polovico ceste. Redarji, policaji, zdravniki... saj vemo, kako to gre.

Od zgornje ceste v Korošico proti gondoli pa smo potem komaj našli pot. Markacije so sem in tja, a pot ni prav nič uhojena. Pa tudi če bi bila, je bila povsem skrita pod zelenjem! Tule že dolgo ni nihče hodil! Kolikor sem se prej trudil, da bi ostal suh, je bilo takoj brez pomena. Vse se mi je zlivalo direkt v čevlje, juhuhu!

A s skupnimi (m)očmi smo le našli vse markacije in povsem na frišno ponovno uhodili pot!

Ko smo bili že mokri nam pa tudi blato ni delalo več težav.

Od Korošice naprej je nato Koželjeva lepo prehodna, par novih mostov od PD Kamnik in kmalu smo bili že pri Predaslju!

Na koncu se je seveda vleklo, kot se vlečejo vsi konci, smo pa ravno pred nočjo lahko zaokrožili še okoli celotnega izvira Kamniške Bistrice. Kar nekaj mostičkov je na novo postavljenih!

Čeprav je bila koča že zaprta pa nam je Maja - TD Kamniška Bistrica - vseeno zrihtala pivo. Po taki dolgi poti je nadvse pasalo, o ja!

Ah, kje, sam se sigurno ne bi nikoli spomnil, da bi šel takole iz Kamnika peš do konca. Kje pa! Pa se je kar nabralo nekih kilometrov, saj ni čudno, da smo potrebovali kar nekih 5 ur hoje!

Kaj mi je pa bilo, da ob vseh mojih GPSjih nisem vzel niti ure... pa nimam pojma. Najbrž je bilo krivo to, da sem mislil, da se bomo večinoma vozili. No, pa se nismo in tudi prav je tako! 

Smo pa ugotovili, da celotna pot seveda ni primerna za nek tak turistični pristop, Koželjeva je lepa planinska pot in ni primerna prav za vsakega takega turista. Ceste, prehodi in ostale stvari pa dodajajo svoje dimenzije. Tako se je Heleni hitro porodila ideja, da bi bilo za letos najbolje organizirat pohod v obe smeri le od Domžal do Kamnika in obratno. Na tisti dan, ko sta v obeh mesti sejma, v Domžalah Slamnikarski, v Kamniku pa Okusi Kamnika. Za naslednja leta pa bo treba malo trase prilagodit, nekje kaj še dodatno narest - v okolici Qlandie se že gradi, da bo prehod lažji - in tako naprej. Da bi Os bolj polno zaživela.

11.6., ko je bil razpisan pohod, je seveda sodelovala tudi Helena na stojnici PD Domžale, kjer so štempljali žige poti in popisovali pohodnike. Ni odveč napisat, da je pohod, sploh za prvič, enkratno uspel!

Rad bi si mislil, da mogoče nekaj malega tudi zaradi vseh nas, ki smo si vse lepote, težave in izzive pogledali iz prve roke.

Sem in tja se mi kaj posreči. Mi rata. Mi uspe.

Kljub vsem strahovom, kljub lenobi, kljub tistemu v glavi, ki pravi, da ne (z)moreš.

Sem in tja tega sploh ne poslušam, čeprav je v moji glavi precej na glas. Kar grem.

Tako sem šel tudi v nedeljo. Nekam sem moral it in ker je bilo bolj za trening in bolj slabo vreme in in in... sem seveda spet izbral Veliko Planino. Kaj pa čem drugega.

Ampak tokrat je bilo drugače. Že doma sem vedel, da tokrat ne bo dovolj samo gor in dol in to je to. Preveč si že želim daljših pohodov, več vlaganja, več matrarije. Ja, že zvečer so me prešinjale ideje, kaj pa, če bi jo jaz mahnil kar prek Planine in potem po Koželjevi nazaj?

Seveda, zdaj sem lahko general in lahko pišem pravzaprav karkoli, a tistega občutja, ko sem se zjutraj potikal po hiši in komaj čakal, da bi me kdo odrešil in mi ne bi bilo treba nikamor it, ne morem prikazat! 

Strahovi so se namreč čez noč razrasli v neslutene višave. Nepoznan del poti, slabo vreme, spolzka in drseča tla, megla na Planini, (pre)dolga pot, sam - vse to pri meni spada pod strahove. In niti ne tako majhne.

Pa še našim sem naštimal, da me lahko spremljajo, testiram namreč ViewRanger android aplikacijo. Ni bilo lepše priložnosti, kot je ta!

Potem sem se zavedel šele nekje na sredi Pasje peči, čeprav sem - seveda - prej razmišljal, kako mogoče ne bi bilo slabo (ker je mokro, anede!) it raje čez hrib, a sem se presenetil. Razmišljal sem tudi do kam sploh čem danes it? Ali se ustavim v Jarškem in koga briga, saj nihče ne bo vedel, kaj sem imel (še) v mislih? Ali grem naprej?

Pa saj je taka megla, komaj vidim palice postavljene na Planini. Kaj, če se izgubim, kaj če zaidem, kaj če... nisem niti dovolj oblečen, kaj, če začne deževat? Glej, glej pa zmrznjeno je, kaj če bo led? Kaj, če bo v Dolskem grabnu sneg? 

No, evo, s takimi in drugačnimi nesmisli se moram potem ukvarjat. In sem se z njimi ukvarjal točno do par korakov pred Jarškim domom, ko še vedno nisem bil odločen. Odločil sem se čisto zadnji korak in to pravzaprav nezavedno - namesto, da bi stopil desno proti Domu, sem korak položil na levo stran in se Jarškemu za las ognil.

Seveda je zavest naglas tulila - se boš pa v Domžalskem ustavil!

Pa se hudirja nisem. Megla je sicer bila, a nič hujšega, sva z Wego doživela mnogo hujšo. Led je sicer na planini bil, a tudi prav nič hudega. Pihalo ni. Mraz je bil, a saj sem imel za obleč povsem dovolj, do Zelenega roba bom pa ja zdržal!

In ko sem enkrat pustil dva doma za seboj, me je zapustil tudi precejšen del tegob, ki so me kar naprej tlačile dol. Je pomagalo še za naprej!

Testiranje GPSja je bilo kar ok, telefon je bil seveda v v nahrbtniku, Garmin pa na roki - tako pa to zgleda potem na karti - modra je Android in Galaxyjev GPS, rdeča pa Garmin FR305 GPS:

Garmin je seveda precej bolj natančen, res pa je, da na androidu nimam najmanjšega intervala, malce sem šparal! Vidi se tudi, da se sem in tja android malo izgubi, v nahrbtniku je seveda težje.

Šel sem se pofočkat čisto na vrh Gradišča, je preveč pihalo - na vrhu vedno piha -, da bi sploh obstal, nato pa sem jo raje zavil malce naokrog. Na vrhu je bilo namreč vse nekam prav na tanko zaledenelo in po tisti strmini od Gradišča do Zelenega roba se res nisem hotel dričat. Saj je treba malo hišice spoznat, morda spet kdaj prav pride!

Skoke na vrh in do doma na Zelenem robu oba GPSja zaznata kar ok.

No, na Zelenem robu se malo pogrejem, nekaj spijem in se - začuda - prav nič ne sekiram več. Točno vem, da bom šel dol čez Dolski graben, bom že nekako prišel nazaj do avta, prav daleč pa tudi ne more bit, no!

Ko se odpravim ven v meglo in mraz me komaj še začudi trenutna odločitev, da grem do Planine Dol raje po levi in ne po desni po markirani poti. Danes sem odločitev v zadnjem trenutku že vajen. Pa tudi GPS sem imel s sabo in sem bil lahko bolj pogumen. Taka megla pa tudi ni bila.

Ta, leva pot mi ni preveč všeč, greš preveč dol potem moraš pa do Križev kar nekaj gor. Tam okoli iščem še lovsko kočo, a je zgleda na pomolu, kar nekaj metrov nad menoj, tja pa se mi ne da. Naslednjič torej!

Potem pa znani konci. In prav nič se ne sekiram, kljub drsečim kamnom, listju in koreninam. Pravzaprav se že dolgo nisem tako malo sekiral, sploh zaradi zdrsa ne! Sem in tja pa je kar strmo, jaz pa seveda letim dol, kolikor morem. 

Se pa v Dolskem grabnu izkaže Garmin, ki je resnično dober sprejemnik. Android mu komaj sledi, sprejem je v teh ozkih grabnih pač malce omejen. Pa tokrat telefon niti ni v nahrbtniku, imam ga v žepu, enkrat mi je prej crknil in ga zdaj nadzorujem. Pa se kar drži.

Se strinjam, takle graben je težko sprejemat, a vseeno se android kar dobro drži. Se pa vidi umetnost Garmina, ki zazna vsak presneti ovinek.

Potem pa pridem dol do ceste in tam... zgleda sem že zmatran in začenjam delat neumnosti. Najprej grem po cesti - kakor je tudi prav - a me kmalu prešine, da sem že predaleč (pa nisem bil) in da bi moral it direktno dol. Zato tečem nazaj do poti in jo mahnem direktno dol čez cesto po neki majhni potki.

Pa dobro vem, da to ni prava pot, a me kar vleče tja dol.

Seveda potke zmanjka v naslednjih sto metrih. A nazaj ne grem več, že to, da sem šel nazaj po tisti cesti mi ni sedlo najbolje. Saj gremo lahko kar počez, zakaj hudirja pa ne?

Pa sem šel še malo počez, hvalabogu, kaj bi še motovilil! Pot sem nato seveda hitro našel in se zapodil mimo gondole do Bistrice.

No, tukaj pa pojma nisem imel kje in kako sploh gre ta Koželjeva pot. Enkrat vem, da sem prebral, da je kar strma, a to je bilo enkrat daleč nazaj, prejšnje dni pa se zanjo nisem prav nič dobro pripravil. Prav nič pametno! Niti nisem vedel kje zavije niti kakšna je/bo. No, to me je tokrat stalo kar nekaj globokega dihanja.

Ne vem zakaj, a jaz sem pričakoval široko pot, takorekoč kolovoz, po katerem bom odtekel en tak homerun do Calcita nazaj in bo vse sploh in oh in ok.

No... ne bi se mogel bolj motiti. Najprej strmo v hrib, takoj nato po mokrih in spolzkih lestvicah direkt dol, potem pa le še strmine in strmine! 

Ojej, v dveh minutah sem že dihal kot konj, ne zaradi zmatranosti, bolj zaradi koncentracije. Potka je namreč ozka, ponekod jo je dovolj le za eno nogo, polna listja, gnilega lesa in blata. Mokro. Spolzko. In predvsem strmo ko hudir. Pravzaprav kar prepadno.

Prav zame narejeno!

A se ne dam, do sem sem preganjal svoj strah, ga bom pa še naprej! In ga, preganjam ga z vsakim korakom. Z vsakim korakom na mokro, spolzko in blatno listje. Ah, super.

Sreča, da je tako le nekih deset minut, potem se vse skupaj malo umiri, nekje vmes postane celo zelo nedolžno, se potem spet malo zaostri, a sploh ni več hudo, pa tudi navajen sem že hudega...

GPSja držita pot, se pa vse skupaj razlikuje. Eno je vrisana pot, drugo je potegnjena pot PZS (rdeča tanka črta), tretje pa debela rdeča (Garmin) in modra (android) - vsak malo po svoje:

Prav velike natančnosti ni iskati, soteska je zgleda preveč ostra.

Jaz jo pa šibam in šibam naprej, sicer ne morem tečt, še hodim ne preveč hitro, je vseeno treba bit previden! Na koncu pa cesta, kamnolom Calcita je seveda zaprt za prehod. Za kamnolomom skušam it čez most na drugo stran, kot je pač narisana markirana pot, a me ustavita napisa Hud pes in Privat pot. Še kakega popadljivega psa se mi je manjkalo danes, ja, res!

 

Grem raje po asfaltu do konca, dan je kisel, avtov skoraj nič, še pri Planinskem Orlu je le par avtov. Pa je nedelja!

Garmin pa zazna še to, da sem si bolj podrobno ogledal tablo. Zanimive pristope o katerih sem že razmišljal, najdem tam - čez Hude konce na Kamniški vrh. Prav tam, na desno od table se vzpne pot. 

Ko pritečem do avta na parkirišče Calcita so me ena sama usta. Od ušesa do ušesa, smeji se mi, kot se mi smejalo ni že dolgo časa!

Evforija useka podolgem in počez! Juuuuuuuhuhuhu!

Doma potem razlagam skoraj vsak korak, spremljali so me in me bodrili in mi bili v veliko pomoč. Prej in kasneje.

Navdušenju moraš seveda dati duška, hoditi nekaj centimetrov nad zemljo, a počasi se je treba spustiti nazaj na trdna tla. Počasi in previdno, čez kak dan, dva. Ne preveč na trdno, ego je treba nahraniti do konca.

Potem pa se mogoče lahko posvetiš malo bolj resni analizi tvojega skoraj "nemogočega" podviga.

In vidiš, da si naredil 22,5km, 1680 višincev, 4:30h. In takole lepo pentljo.

Nič kaj impresivni podatki, kajne da ne? Velikokrat že nekaj takega, zakaj torej prejšnje mišljenje o "nemogočem", o "premikanju mej", o... Nekaj tukaj ne štima...

A kljub temu, da zdaj to vem, sem še vedno navdušen. Navdušen nad takim krogom in to navzlic temu, da sem velikokrat naredil še kaj dosti hujšega. Kaj je tokrat drugače? 

No, na to vprašanje ni lahkega odgovora, sploh pa ne hitrega. Zdi se mi, da ga bom še dolgo iskal, a lahko se ga za potrebe današnjega časa na hitro definira, kakor smo podobne stvari že velikokrat definirali: vse je v glavi.

In tokrat se je to pokazalo še toliko bolj resnično.

Hvala bogu velja v obe smeri - tako za oteževanje, kot tudi za olajševanje. Meje obstajajo le znotraj naših glav. So zacementirane, zabetonirane, zasidrane in se te držijo. Vse je na tebi. Na tebi je, da jih odvržeš, da jih razbiješ, da se jim izogneš, da jih premagaš.

Nekateri to znajo velikopotezno, drugi korak za korakom. Vsak se bori na svoj način.

Da premagaš samega sebe. In lastne ovire v lastni glavi. Edina zmaga, ki kaj velja.

Evforija pride potem sama od sebe.