Evforija borbe!

Sem in tja se mi kaj posreči. Mi rata. Mi uspe.

Kljub vsem strahovom, kljub lenobi, kljub tistemu v glavi, ki pravi, da ne (z)moreš.

Sem in tja tega sploh ne poslušam, čeprav je v moji glavi precej na glas. Kar grem.

Tako sem šel tudi v nedeljo. Nekam sem moral it in ker je bilo bolj za trening in bolj slabo vreme in in in... sem seveda spet izbral Veliko Planino. Kaj pa čem drugega.

Ampak tokrat je bilo drugače. Že doma sem vedel, da tokrat ne bo dovolj samo gor in dol in to je to. Preveč si že želim daljših pohodov, več vlaganja, več matrarije. Ja, že zvečer so me prešinjale ideje, kaj pa, če bi jo jaz mahnil kar prek Planine in potem po Koželjevi nazaj?

Seveda, zdaj sem lahko general in lahko pišem pravzaprav karkoli, a tistega občutja, ko sem se zjutraj potikal po hiši in komaj čakal, da bi me kdo odrešil in mi ne bi bilo treba nikamor it, ne morem prikazat! 

Strahovi so se namreč čez noč razrasli v neslutene višave. Nepoznan del poti, slabo vreme, spolzka in drseča tla, megla na Planini, (pre)dolga pot, sam - vse to pri meni spada pod strahove. In niti ne tako majhne.

Pa še našim sem naštimal, da me lahko spremljajo, testiram namreč ViewRanger android aplikacijo. Ni bilo lepše priložnosti, kot je ta!

Potem sem se zavedel šele nekje na sredi Pasje peči, čeprav sem - seveda - prej razmišljal, kako mogoče ne bi bilo slabo (ker je mokro, anede!) it raje čez hrib, a sem se presenetil. Razmišljal sem tudi do kam sploh čem danes it? Ali se ustavim v Jarškem in koga briga, saj nihče ne bo vedel, kaj sem imel (še) v mislih? Ali grem naprej?

Pa saj je taka megla, komaj vidim palice postavljene na Planini. Kaj, če se izgubim, kaj če zaidem, kaj če... nisem niti dovolj oblečen, kaj, če začne deževat? Glej, glej pa zmrznjeno je, kaj če bo led? Kaj, če bo v Dolskem grabnu sneg? 

No, evo, s takimi in drugačnimi nesmisli se moram potem ukvarjat. In sem se z njimi ukvarjal točno do par korakov pred Jarškim domom, ko še vedno nisem bil odločen. Odločil sem se čisto zadnji korak in to pravzaprav nezavedno - namesto, da bi stopil desno proti Domu, sem korak položil na levo stran in se Jarškemu za las ognil.

Seveda je zavest naglas tulila - se boš pa v Domžalskem ustavil!

Pa se hudirja nisem. Megla je sicer bila, a nič hujšega, sva z Wego doživela mnogo hujšo. Led je sicer na planini bil, a tudi prav nič hudega. Pihalo ni. Mraz je bil, a saj sem imel za obleč povsem dovolj, do Zelenega roba bom pa ja zdržal!

In ko sem enkrat pustil dva doma za seboj, me je zapustil tudi precejšen del tegob, ki so me kar naprej tlačile dol. Je pomagalo še za naprej!

Testiranje GPSja je bilo kar ok, telefon je bil seveda v v nahrbtniku, Garmin pa na roki - tako pa to zgleda potem na karti - modra je Android in Galaxyjev GPS, rdeča pa Garmin FR305 GPS:

Garmin je seveda precej bolj natančen, res pa je, da na androidu nimam najmanjšega intervala, malce sem šparal! Vidi se tudi, da se sem in tja android malo izgubi, v nahrbtniku je seveda težje.

Šel sem se pofočkat čisto na vrh Gradišča, je preveč pihalo - na vrhu vedno piha -, da bi sploh obstal, nato pa sem jo raje zavil malce naokrog. Na vrhu je bilo namreč vse nekam prav na tanko zaledenelo in po tisti strmini od Gradišča do Zelenega roba se res nisem hotel dričat. Saj je treba malo hišice spoznat, morda spet kdaj prav pride!

Skoke na vrh in do doma na Zelenem robu oba GPSja zaznata kar ok.

No, na Zelenem robu se malo pogrejem, nekaj spijem in se - začuda - prav nič ne sekiram več. Točno vem, da bom šel dol čez Dolski graben, bom že nekako prišel nazaj do avta, prav daleč pa tudi ne more bit, no!

Ko se odpravim ven v meglo in mraz me komaj še začudi trenutna odločitev, da grem do Planine Dol raje po levi in ne po desni po markirani poti. Danes sem odločitev v zadnjem trenutku že vajen. Pa tudi GPS sem imel s sabo in sem bil lahko bolj pogumen. Taka megla pa tudi ni bila.

Ta, leva pot mi ni preveč všeč, greš preveč dol potem moraš pa do Križev kar nekaj gor. Tam okoli iščem še lovsko kočo, a je zgleda na pomolu, kar nekaj metrov nad menoj, tja pa se mi ne da. Naslednjič torej!

Potem pa znani konci. In prav nič se ne sekiram, kljub drsečim kamnom, listju in koreninam. Pravzaprav se že dolgo nisem tako malo sekiral, sploh zaradi zdrsa ne! Sem in tja pa je kar strmo, jaz pa seveda letim dol, kolikor morem. 

Se pa v Dolskem grabnu izkaže Garmin, ki je resnično dober sprejemnik. Android mu komaj sledi, sprejem je v teh ozkih grabnih pač malce omejen. Pa tokrat telefon niti ni v nahrbtniku, imam ga v žepu, enkrat mi je prej crknil in ga zdaj nadzorujem. Pa se kar drži.

Se strinjam, takle graben je težko sprejemat, a vseeno se android kar dobro drži. Se pa vidi umetnost Garmina, ki zazna vsak presneti ovinek.

Potem pa pridem dol do ceste in tam... zgleda sem že zmatran in začenjam delat neumnosti. Najprej grem po cesti - kakor je tudi prav - a me kmalu prešine, da sem že predaleč (pa nisem bil) in da bi moral it direktno dol. Zato tečem nazaj do poti in jo mahnem direktno dol čez cesto po neki majhni potki.

Pa dobro vem, da to ni prava pot, a me kar vleče tja dol.

Seveda potke zmanjka v naslednjih sto metrih. A nazaj ne grem več, že to, da sem šel nazaj po tisti cesti mi ni sedlo najbolje. Saj gremo lahko kar počez, zakaj hudirja pa ne?

Pa sem šel še malo počez, hvalabogu, kaj bi še motovilil! Pot sem nato seveda hitro našel in se zapodil mimo gondole do Bistrice.

No, tukaj pa pojma nisem imel kje in kako sploh gre ta Koželjeva pot. Enkrat vem, da sem prebral, da je kar strma, a to je bilo enkrat daleč nazaj, prejšnje dni pa se zanjo nisem prav nič dobro pripravil. Prav nič pametno! Niti nisem vedel kje zavije niti kakšna je/bo. No, to me je tokrat stalo kar nekaj globokega dihanja.

Ne vem zakaj, a jaz sem pričakoval široko pot, takorekoč kolovoz, po katerem bom odtekel en tak homerun do Calcita nazaj in bo vse sploh in oh in ok.

No... ne bi se mogel bolj motiti. Najprej strmo v hrib, takoj nato po mokrih in spolzkih lestvicah direkt dol, potem pa le še strmine in strmine! 

Ojej, v dveh minutah sem že dihal kot konj, ne zaradi zmatranosti, bolj zaradi koncentracije. Potka je namreč ozka, ponekod jo je dovolj le za eno nogo, polna listja, gnilega lesa in blata. Mokro. Spolzko. In predvsem strmo ko hudir. Pravzaprav kar prepadno.

Prav zame narejeno!

A se ne dam, do sem sem preganjal svoj strah, ga bom pa še naprej! In ga, preganjam ga z vsakim korakom. Z vsakim korakom na mokro, spolzko in blatno listje. Ah, super.

Sreča, da je tako le nekih deset minut, potem se vse skupaj malo umiri, nekje vmes postane celo zelo nedolžno, se potem spet malo zaostri, a sploh ni več hudo, pa tudi navajen sem že hudega...

GPSja držita pot, se pa vse skupaj razlikuje. Eno je vrisana pot, drugo je potegnjena pot PZS (rdeča tanka črta), tretje pa debela rdeča (Garmin) in modra (android) - vsak malo po svoje:

Prav velike natančnosti ni iskati, soteska je zgleda preveč ostra.

Jaz jo pa šibam in šibam naprej, sicer ne morem tečt, še hodim ne preveč hitro, je vseeno treba bit previden! Na koncu pa cesta, kamnolom Calcita je seveda zaprt za prehod. Za kamnolomom skušam it čez most na drugo stran, kot je pač narisana markirana pot, a me ustavita napisa Hud pes in Privat pot. Še kakega popadljivega psa se mi je manjkalo danes, ja, res!

Grem raje po asfaltu do konca, dan je kisel, avtov skoraj nič, še pri Planinskem Orlu je le par avtov. Pa je nedelja!

Garmin pa zazna še to, da sem si bolj podrobno ogledal tablo. Zanimive pristope o katerih sem že razmišljal, najdem tam - čez Hude konce na Kamniški vrh. Prav tam, na desno od table se vzpne pot. 

Ko pritečem do avta na parkirišče Calcita so me ena sama usta. Od ušesa do ušesa, smeji se mi, kot se mi smejalo ni že dolgo časa!

Evforija useka podolgem in počez! Juuuuuuuhuhuhu!

Doma potem razlagam skoraj vsak korak, spremljali so me in me bodrili in mi bili v veliko pomoč. Prej in kasneje.

Navdušenju moraš seveda dati duška, hoditi nekaj centimetrov nad zemljo, a počasi se je treba spustiti nazaj na trdna tla. Počasi in previdno, čez kak dan, dva. Ne preveč na trdno, ego je treba nahraniti do konca.

Potem pa se mogoče lahko posvetiš malo bolj resni analizi tvojega skoraj "nemogočega" podviga.

In vidiš, da si naredil 22,5km, 1680 višincev, 4:30h. In takole lepo pentljo.

Nič kaj impresivni podatki, kajne da ne? Velikokrat že nekaj takega, zakaj torej prejšnje mišljenje o "nemogočem", o "premikanju mej", o... Nekaj tukaj ne štima...

A kljub temu, da zdaj to vem, sem še vedno navdušen. Navdušen nad takim krogom in to navzlic temu, da sem velikokrat naredil še kaj dosti hujšega. Kaj je tokrat drugače? 

No, na to vprašanje ni lahkega odgovora, sploh pa ne hitrega. Zdi se mi, da ga bom še dolgo iskal, a lahko se ga za potrebe današnjega časa na hitro definira, kakor smo podobne stvari že velikokrat definirali: vse je v glavi.

In tokrat se je to pokazalo še toliko bolj resnično.

Hvala bogu velja v obe smeri - tako za oteževanje, kot tudi za olajševanje. Meje obstajajo le znotraj naših glav. So zacementirane, zabetonirane, zasidrane in se te držijo. Vse je na tebi. Na tebi je, da jih odvržeš, da jih razbiješ, da se jim izogneš, da jih premagaš.

Nekateri to znajo velikopotezno, drugi korak za korakom. Vsak se bori na svoj način.

Da premagaš samega sebe. In lastne ovire v lastni glavi. Edina zmaga, ki kaj velja.

Evforija pride potem sama od sebe.