Spat smo šli zgodaj. 

Morda celo res prezgodaj. Ponoči se je otrokom kar dogajalo, nisem pa povsem siguren kdo je nočno spanje bolj motil: otrok, ki ni in ni hotel zaspati ali njegova mama, ki ji je to šlo skrajno na živce.

Mene ni nič motilo, motila je le vročina, ki tudi ponoči ni prav veliko popustila, šele proti jutru je postalo znosno. Zato ni bilo šanse, da bi lahko krenili pred pol osmo. K sreči na severni strani še kar nekaj časa ni bilo pričakovati sonca.

Naš cilj je bil Škarjev rob, tam čez se bomo prekobalili nazaj na drugo stran. Škarje so vedno izrazite, vseeno s katere strani gledaš in vedno jih je enostavno opaziti. Od daleč zgleda grozno, od bližje že malo bolje, prehod je pa res enostaven, vsaj glede na vse tiste stene, ki drsijo na sever.

Tako je težko razumeti karte, ki v srednjem delu namenjajo poti čez Škarjev rob oznako "zahtevna" pot. Morda bi bil lahko zahteven del poti le tisti, čisto zadnji del, kjer si moraš res malce pomagati z rokami. Drugače pot res ni v nobenem primeru zahtevna in je lepo speljana preko naravnih prehodov.

A mi smo do Škarjevega roba še veliko počivali. Včasih tudi zato, ker te lahko tam, sredi ničesar, ujame riba in te poje!

Ali pa se ustavljamo le - samo? - zaradi razgledov.

Najprej se ustavimo po kaki uri hoje. Precej za nami hodi še ena družina, trojica. Ko pridejo mimo nas, se le nekih dvajset metrov za nami ustavijo tudi oni. Slišna razdalja, vse naokoli pa prazno, nikjer nikogar drugega. Ok, morda je res prostor super, pa se vsi hočejo tule ustavit. Tako ali tako pa gremo mi naprej.

Potem se ustavimo drugič. Res lepo, kar obsedimo in gledamo. Zakaj je Tamauček oblečen v jakno, ne ve nihče, nikakor ne zato, ker ga zebe. Jaz sem namreč na istem mestu brez majice, zato ta slika ne dela pravice vročini, ki je v teh dneh vladala tudi nad 2000m.

Uživamo.

In potem spet tista družina, pridejo mimo nas in se - tokrat celo bližje, le kakih pet metrov od nas - odločijo za postanek! Tudi jaz brez majice in moj, ne ravno najmanjši, trebuh jih ne moti, ha! Juhuhuhuuu, kakšno veselje!

Helena postane kar penasta, meni gre pa na smeh, ker kar ne zmorem razumet. To je povsem enako problemu na parkirišču - ko sam parkiraš na večjem parkirišču, kjer ni nikjer nikogar, a ko pride naslednji avto, ti parkira direktno zraven. Nikjer drugje ni dobro, najbolje in edino varno je tam, kjer je že kdo drug. Ti pa se na koncu, ob vsem prostoru, ki je na voljo, matraš priti v svoj avto...

Če so se oni ustavili, bo to sigurno ok in varno in dobro in... Pa se dajmo še mi! V slogi je moč, v skupnosti je varno. Je to podobno jatam rib? No, za sesalce se večkrat uporablja naziv čreda ali trop. Hm.

No, mi ne hodimo v gore zato, da bi bili z drugimi, da bi se ne vem koliko pogovarjali, da bi izmenjevali mnenja, kje je dobro za jest in kje je poceni trgovina in kateri obrtnik te ne bo nategnil, ne! V hribih iščemo povsem nekaj drugega, zato nas je tole vrglo s tira in le par minut smo potrebovali, da smo že šibali naprej.

Tokrat celo malo hitreje. Da nas ja ne bi ujeli še tretjič.

Dol nasproti nam prilezeta dve punci, ena ima čelado na glavi, drugi visi na nahrbtniku. Ne morem si kaj, da ne bi bil pameten, moram nekaj zinit, čeprav sem ponavadi tiho. Izkaže se, da je punco, ki nima čelade gor, tako presneto strah tiste "plezarije", da ni nobene možnosti, da bi si poveznila čelado na glavo. Najbrž je imela že tako ali tako Ojstrice poln kufer in se je držala skale z obema rokama, kot da bi jo hotela vzeti s seboj.

Sem jo povsem razumel, tudi jaz bi včasih najraje kako skalo objemal in se nikamor več premaknil. Ampak vsaj s čelado na glavi!

Tako se po dobrih treh urah, ob 10:45 le prekobalimo na drugo stran in potrebno je bilo predajat znanje. S starejšega na mlajšega. 

Teh razgledov ne vidimo prav velikokrat.

Do Korošice se pa potem kar vleče. K sreči opazimo par zanimivih stvari, le malce moraš počakat, si privadit oči in glej, glej - tamle daleč, pod robom stene, sedi celo planinski orel! Njegovo mesto nam izda kavka, ki kar naprej kroži okoli njega in se dere nanj. Kaj imata med seboj, ne opazimo, skoraj sigurno pa ni nič prijaznega. Večje ptice pač rade jedo manjše. 

Poglejmo malce nižje - tam je tudi živo, saj je tam cela čreda gamsov, skupaj s par mladiči, ki veselo skačejo naokrog!

Tako vse tisto kamenje, ki je še pred minuto zgledalo le kamenje, kar naenkrat oživi in hitro spoznaš, da tudi puste pokrajine kipijo od življenja. Le malce se moraš umiriti, si privaditi oči in pogledati.

Do Korošice se res vleče. In ko misliš, da si že za bajto, je do nje še kar nekaj.

Pri Korošici smo tako šele ob 11:50h. Nobene sence nikjer, pivo le napol mrzlo, k sreči je pod kočo pipica, s katero pa imam - kakor zgleda - le jaz veselje. Drugi raje - spet! - kupujejo (toplo) vodo v plastenkah, jaz pa bi se cel stlačil v tisti mali umivalnik, če bi se le lahko. Da o tem, da sem spil vsaj dvajset litrov, sploh ne govorim.

Mrzla voda in cvetoče poljane. Dolgo ležimo tam v travi, do 13:20h, ni čudno, ko pa je luštno!

Ni pa bilo vse tisto ležanje najbolj pametno. Sploh ne na tej vročini, brez sence, brez varovanja, le s klobučki. In do dol - ja do dol, do doline! - bomo rabili še ohohoho časa!

Od začetka še kar gre, a do Presedljaja je dolga, še Konj in Rzenik začneta izginjati v soparah vročičnega dneva!

Na žgočem Presedljaju smo ob 14:48, le pokimamo in jo odbrzimo naprej.

Komaj namreč čakamo varna zavetja gozdov, na kar moramo pa še kar čakati. Ni prav blizu, tja do lovske koče moraš prit, da se končno začne gozd. Vsaj nam se tokrat zdi, da je tako presneto daleč.

Potem je malo bolje, čeprav pa z višino postaja vedno bolj soparno.

Čez sitni del, ki je res že dobro podrt, se zavihtimo brezkompromisno in mimogrede, čeprav me malo skrbi. Težko bo tole porihtati tako, da bo dalo mir. Vse se hitro premakne kak meter, dva nižje. 

Mimo klopce, nato pa nas na polno udarijo serpentine, kjer so se gospod pustili peljati s konjem pri svojem lovu s sokolom. Zato pa so tako dolge, razvlečene in gredo večkrat tako gor kot tudi dol. Prav nič čudnega ni, da je že povsod vse razrito in da tiste dolge serpentine upošteva le še peščica pohodnikov, če sploh. 

Še jaz, kot markacist, sem se resnično trudil, a priznam, da mi je po parih ovinkih, ko greš res tako daleč stran levo in desno, pa sploh ni kake velike strmine, vse skupaj prišlo vrh glave. In smo vsi trije lepo uporabili eno od bližnjic. Ni šlo drugače, preprosto ni šlo.

Prej ali slej bo vse tako zrito in prehojeno, da bo potrebno vse skupaj kar na novo narest.

Ker vročina še vedno seka ko nora, imamo seveda željo, da se shladimo pri Orglicah. Če sploh bo kaj od vode, tega še ne vemo. A kako priti do njih? Pot gre seveda spet v okljukih okoli in naokoli, nekaj časa sledimo, potem me pa spet razkuri in jo mahnemo kar lepo desno in navzdol. To bi morali narediti že kar kakih deset minut prej oziroma takoj, ko smo prečili grapo.

Pri Orglicah pa: presenečenje! Milijon + 7 ljudi. Slapu ni, pa tudi Bela takoj ponikne, nikjer je ni. Ostali so le trije, štirje tolmunčki, v katerih se potem nahaja vsa ta množica ljudi. Super! Nisi čisto prepričan, da bi si v tej vodi sploh umil obraz. Ne. Ne!

Zato jo razočarani mahnemo naprej, bomo šli pa do Bistrice, si rečemo. Čeprav se nam že zdi, da tam ne bo prav nič drugače, vročina je huda, dan nedelja - kako drugače pa naj bi bilo?! K sreči se je vsaj sonce umaknilo za vrhove doline in ne žge več direktno.

A sem in tja gre tudi nam kaj v prid! Bela za Orglicami sicer ponikne, a se potem nekaj nižje tudi kar naenkrat prikaže. In to v popolni samoti, brez ljudi, nikjer nikogar! Ah, juhuuuuu, juhej tulimo in se na hitro spravimo not.

A Bela tu ni več tolmunčkasta, ogreta in dokaj topla, temveč je prava hči spod planin, lepo pretočna in temu primerno - presneto - mrzla! Aaaaaa!

Kaj več od nog nam ne uspe pomočit vanjo, saj sploh ni čudno, da nikogar ni!

Se jo pa tu vsaj da piti in spet popijem za večjo cisterno vode. Sem že rekel, da je vročina huda, kajne?

Ko končno pridemo že kar dobro utrujeni do ceste, je ura že 18:25. Ravno prav, torej!

Zdi se nam, da je do avta na parkirišču še cela ura hoje, a se jaz pogumno postavim za vse nas: "bom šel jaz po avto, vidva kar tukaj počakajta!" Kakšno veliko dobro delo sem naredil, se zavem, ko potrebujem do avta celih devet (9)! minut. Pa še šest z avtom nazaj in to je to. 15 minut. Uau.

Bili smo več kot zadovoljni, čeprav so naše noge fino trpele. Toliko rdečega po nogah še nisem videl, žuljev k sreči nič, a od vročine in nogavic vsa koža skoraj prekuhana. Posledice - k sreči ne boleče, le vidne - pa so še dolgo ostale.

A kakorkoli že - pravzaprav je bila tista petkova odločitev: "gremo v hribe", prav enkratna odločitev. Super smo se imeli, se počasi valili čez doline in prelaze ter uživali čisto vsak korak poti. Kljub vročini. 

En vikend, dve izmed najlepših dolin, kup vtisov, paleta doživetij, cela zgodba. Nikakor ne moreš reči, da se ni splačalo!

Spomladanski in jesenski dnevi so mi najlepši. Sploh taki v hribih, zato se trudim, da bi čez vikend kam šli, vsaj skočili.

A ti dnevi so tudi kot naročeni za dež, slabo vreme in podobne neprijetne stvari. Morda celo kakšen sneg - bljaki - v hribih. Seveda se take nespodobnosti najraje naredijo čez vikende. In potem težiš cel teden, kaj in kako boš šel nekam čez vikend, dokler te vreme spet ne zafrkne direktno za vikend. Grrr.

Potem imaš pa dost. Vleče te že ven, ne moreš več zdržat, doma te pa tudi ne morejo več prenašat. Komaj čakajo, da greš, da daš tisto sitno vodo že enkrat ven, da spokaaaaaš!

Zato se požvižgaš na vikend (ki bo itak slab) in greš kar lepo sredi tedna. V torek... ali pa še bolje: v sredo. 27. maja naprimer. Sicer to pomeni, da moraš it sam, a po tolikih praznih vikendih ti je popolnoma vseeno! Grem!

Ampak, kam?

Kaj je blizu in lepo? Ufff, težko vprašanje, pa ne zato, ker je tega malo, temveč ravno obratno! Veliko lepih poti je v teh naših koncih. Nič prav novega ne sme biti, grem sam, mogoče le kaj manjšega?

Kaj pa če bi povezal dve lepoti? Kalce in Pl. Koren? Pridem sploh čez? Okrog? Aja?

Na Kalcah in Kalškem grebenu sva bila in je bilo prekrasno. Nisva pa takrat še odkrila Krvave lokve. No, evo, bomo to danes popravili!

A vseeno sem plan delal kar nekaj časa. Ok, gor mimo lovske koče pod Kalcami, to že, kako pa dol? Kje pustim avto, pri Žagani peči? Pri Domu? Se bom sploh upal dol po isti kot gor, malce je strma, pa me lahko kaj prime... Hm, torej? Na koncu planiranja sem bil ravno toliko pameten, kot na začetku: ne dovolj. Zato sem se spet zanesel na trenutne odločitve - bomo videli direktno na terenu! 

Še ena lepa lastnost spomladanskih dni obstaja: ni ti treba prav zgodaj v hribe. Tudi okoli devete je čisto ok.

Se pa že po tej sliki vidi, kam bo šel dan in kje vse bom hodil, seveda pa se tega takrat še nisem zavedal. Zakaj neki bi hodil tudi dol čez Kalce, če sem pustil avto pri Domu v Kamniški Bistrici?! A v tistem dnevu si tega (še) nisem priznal in sem si bluzil o varovanju okolja in da se moram itak ogret.

Ja. Seveda. Pametnjakovič. Že od jutra sem upal na en velik krog, a si tega nisem upal na glas povedat. Niti sebi, kaj šele komu drugemu. Še najmanj sebi pravzaprav.

Sem se pa v hrib zapodil s trmo in odrezavostjo, ne pa s kakšno veliko hitrostjo. A prvo fotko na poti sem naredil šele ko sem iskal odcepe poti na Čmaževski turn.

Ali je to tista desna pot, ki pripelje na Kalško goro, pa ne vem. Na kartah je to malo drugače označeno, tudi lovska koča je drugje, bo treba enkrat probat. Je pa bilo potem odcepov še kar nekaj. Odcep je tisti repek pod Turnom, direktno nad stenami.

Po dolgi dolinici, iz katere nič ne vidiš, se končno prebiješ v malo bolj razgleden svet, čeprav si še vedno stisnjen. Mimo odcepa, ki sva ga nazadnje uporabila za na Kalško goro, ki gre v desno.

Tja nekam gor moram prit, pod steno, do planinske poti, ki vodi povprek. Do tja nekje.

Je zgledalo presneto blizu, a ni bilo. Pa še pokonci se je vse skupaj postavilo, da sem šel ja vedno bolj počasi, a sem lahko vmes koga pozdravil,

vmes pa razmišljal vse mogoče. Naprimer o tem, od kje ime Kalce. In o drugih imenih. Kaj je prej poimenovano, gora ali dolina in tako naprej... In me potem kar enkrat prešine - brihtno bučo - Kalce:Kalški greben? Tolikokrat buljiš v ta imena, v karte, vse mogoče, pa ti nikoli ne kapne? Ejejejej.

A zdaj vsaj vem, da so bile Kalce pred Kalškim grebenom, ne?

Še dobro, da sem potem kmalu (da si ne bi še kakšne preveč razmišljujoče se zgodbe spomnil...) le prilezel na planinsko pot - točno po tistem grušču, ki je bolj za dol, kot pa za gor...

Karta pa seveda spet malo po svoje. Planinska pot je pravzaprav točno tam, kjer sem zavil ostro levo, vse te pike pa so kar nekaj..., vse napačno, no, razen tiste po grebenu. 

Za mano je ostala Škrbina

sem in tja sem naletel še na nič kaj strm sneg - vseeno smo šele konec maja! -

teren pa ni bil prav nič prijeten. V nizkih čevljih sem šel počasi, kaj bom tu, nekomu za ritjo, počel z zvitim gležnjem? Iskal sem Krvavo lokev, pričakoval več razgledov, a svet se nikjer ne odpre dovolj, vedno si za nekim robom, v neki dolinici, za neko steno. Kar naprej nekaj, razgibano.

Niti nisem vedel, kako daleč naj bi bilo, te razdalje so varljive, sploh, ker se nimaš na kaj naslonit, se na čemu orientirat. Lahko bi bila ura ali pa tri, kdo ve?

A potrpežljivost, predvsem pa korak za korakom vedno dajo neko nagrado. Krvava lokev, juhej! Seveda kar precej od mesta, kjer je narisana na karti...

Do nje nisem šel, to si pustim za drugič, skoraj sigurno še pridem naokoli!

Trenutek odločitve: do zdaj sem si zatiskal oči, ampak če grem proti Škrbini, potem si pa že moram končno priznat - cel krog me zanima, kajne?!

In sem šel - naprej, proti Škrbini!

Je zgledalo, kot da bo treba neki plezat, pa je po sredi tako lepa polica, da si mimogrede gor. Kjer pa si že dovolj visoko, da se počasi začne svet odpirat! In srce igrat.

Smerokazi pa zviti, kot je pač navada v teh krajih. Vse smerokaze je treba zvit! Drugače bo konec sveta!

Tjale naprej pa me bo vodila pot - izraziti Jermanov turn levo, jaz pa bolj desno, direkt pod Vrh Korena.

Sem bil kar malce navdušen, že tako sem slikal veliko, za tole sem se pa še po tleh plazil!

Ker pa so zadeve v življenju uravnotežene, tako ne more biti preveč navdušenja brez... ja, takoj sem dobil nazaj, malce preveč navdušenja in premalo pazljivosti, pa sem bil na ovčji poti, ki me je zapeljala direkt med ruševje.

A se nisem dal zapeljati in se prebijati čez ruševje, da bi bil še ves smolast in popraskan. Veselo žvižgajoč sem jo mahnil direkt nazaj, do pravega odcepa. Po mojem še nikoli nisem kaj takega naredil... vse kaže, da je bilo navdušenja kar precej!

Potem pa še mali klanček in že vidiš tudi na drugo stran!

Bi šel čez Dolgo njivo? Čez Ježa? Ah, grem kar čez Planino Koren, mi je pri srcu.

Le še adijo rečem prekrasnim severnim razgledom

in se že čudim postavljenim tablam, kjer sem že enkrat imel pripombe na postavitve, zdaj pa so celo nekaj spremenili, a ne prav posrečeno.

Tabli za dve različni smeri ne moreta kazat v enako smer. Kdo pa bo vedel, kam? Že tako je svet v tistem koncu orientacijsko zahteven...

Na Planini Koren kočo čuva mlad Doberman, rečem mu živijo in grem dalje, počivam malo nižje, končno si privoščim malo daljši počitek.

Poiščem pa dva odcepa za lovsko kočo, enkrat jo bo treba pogledat - tole je celo prav narisano.

Potem pa par markacijskih posnetkov, najprej čez pot podrto drevo

potem pa še samoorganizacija samih pohodnikov, ki se nekako ne strinjajo z markacijami. Je bolje postaviti smerokaz!

A do avta je še dolga pot, zdaj naprej bo malce treninga za glavo. Lahko pa se seveda s čim zamotim, naprimer z iskanjem poti na Medvedjo jamo - kdaj greva?!

Ali pa z vohanjem čemaža - kot da bi šel skozi en velik česen, uživam! Seveda pa tole ni več za nabirat, edino, če ne potrebuješ več ledvic...

Po cesti kar veliko tečem, ves sem vesel, ko mi enkrat ni treba pazit na podiranje in sečnjo dreves. Nikjer nikogar, nobene motorne žage se ne sliši! Sem v dolini Korošice to sploh že kdaj doživel?!

Potem pa ovinek na Brsnikih, bom ja šel naravnost, kajne? Kljub - skoraj nepremostljiivim - preprekam? 

Po karti sodeč vse lepo zgleda, celo kolovoz je narisan med ovinkom na Brsnikih in spodnjo cesto.

A spet ena žrtev teh naših prekrasnih kart - kolovoz je, o, ja, je! Nekih petdeset metrov, potem pa se konča. Cak. Odrezano.

Še k sreči, da od žleda ni vse podrto. Je pa treba počez. 

Sicer pa ni daleč, ne skrbi me, da ne bi našel spodnje ceste, skrbi me predvsem žled in da ni spucano, to ti pa lahko vzame kar precej časa. Strmine pa tukaj tudi ni prav posebne, se pa raje držim bolj desne, da pridem čim prej dol.

Od štirih narisanih črt, črtk in pikic, je ostal en velik nič, nobene poti nikjer. Povprek je treba it.

Še malo ceste

malo Koželjeve ob Bistrici

in sem končno, že kar dobro utrujen, pri Jurju.

Madonca, ima prekrasen razgled! To pa je nekaj, za kar bi se splačalo biti fouš! Ah...

Še trije pljunki čez ramo, klobaso je treba zašpilit, in je krog narejen. Zadovoljen sem, zelo!

Ves ta pohod je bil tudi dragocena izkušnja o tem, kako sam sebe prepričati v nekaj, za kar misliš, da nisi sposoben ali da se ti ne bo dalo, ali da ti ne gre, ali da ni pravi dan, ali... Izkušnja, kako se prepustiti in poslušati nekaj, kar je neoprijemljivo in kar je globoko v tebi.

Če bi v začetku vedel, da grem na cel krog, ga ne bi nikoli naredil. Sem preveč len, sploh ko sem sam. Tako pa... Lisica!

Presneto krasen dan sem si podaril. Presneto krasno pomladansko sredo! HA!

Zapisal sem si tudi vse čase, čeprav ne vem več zakaj. Me že kar nekaj časa ne zanimajo, sem prepočasen, mogoče bolj zaradi tega, da naslednjič vem, koliko bom spet rabil naokrog. Ker - o, ja! - tukajle bom šel spet, ni hudir! Pa še koga lahko vzamem s seboj!

Žagana peč - 0:20h
Lovska koča - 1:30h 
razpotje - 2:30h
planinska pot - 2:50h
Škrbina - 3:50h
pod Vrhom Korena - 4:30h
Koren - 5h
0:30h ležanja v travi
Markove ravni - 6:30h
Brsniki ovinek - 7:10h
Dom v KB - 7:51h 

22km, 2300 višincev namerita gps in karta, kar pa se mi zdi mnogo preveč. Morda 2k, pa še to se mi zdi veliko, vsekakor ne več. A vseeno tak lep krog za trening, z vsem, kar človek potrebuje za svoj obstoj, ne?

Res je, že doma sem pravil, da se bova pa danes namatrala. 

Nekam daleč me je vleklo, konec septembra je bil končno malo lepši vikend, dajva midva čimveč obrest! 

Pa sva.

Da je treba trenirat, sem veselo zagotavljal in jo potem podil po celi dolini Korošice. Kot tista "ta prava" sva seveda parkirala kar pri gondoli. Bova šparala okolje. Boš videla, v tej dolinici je tak prekrasen mir, nikjer nikogar, sama mir in tišina!

Ko se enkrat zapodiš po cesti, potem kar gre. Šiba.

Potem je pa vedno lepše, jesen že kaže svoje barve, jaz sem pa seveda ves nadušen!

Do prve travice, tam nekje ob lovski koči, sva kar hitro. Ali se pa meni samo zdi. Meni je tale dolina res pri srcu, sicer sem pa to najbrž že povedal parkrat, ne?

Na Planini Koren naju presenetijo krave. Ni to malce pozno? Seveda se takrat, konec septembra, ne zavedava, da bo še lep, prelep oktober in da krave že vedo... Njim se ni nič mudilo dol.

Potem pa zavijeva proti Planini Korošica, greva malo poplezat, kakšen klin prijet!

Tule gor potem kar malo uživava. Dva prideta še naokrog, a se kar skrijeta za vogal. Zgleda vsi težimo k samoti in miru.

Moji plani so sicer veliki, a niti sam ne vem, ali nama bo uspelo. Lahko bi naredila cel krog, lahko pa greva tudi tukajle nazaj dol. Meni je načeloma vseeno, sem zadovoljen že s tem, da sem tule gor. 

Vreme sicer ni najlepše, vmes celo malo zapiha, a le za par minut, meglice se podijo, še kar toplo je. Še konje srečava, pomešane med krave, mali prijazni žrebiček pa je prav domač in bi se kar božal in božal. To se pa res ne zgodi dostikrat...

 

Vseeno se odločiva - pojdiva še naprej, proti Vrhu Korena. Še k sreči, da se malo spoznava in da prideva s prave strani. Upam, da ne bo kdo v megli verjel tejle tabli. Res bi bilo lepo od PD Komenda, da bi tole napako popravili... (Dve tabli, tista v levo in tista v desno sta enaki in kažeta proti Kompoteli in Mokrici. Ena gor, druga dol. Zanimivo, kajne?)

Vršace oblivajo oblaki, kakšnega velikega super razgleda ni, a vseeno je presneto lepo.

Midva pa jo stopava kar naprej, če sva že tukaj, greva pa še čez Ježa nazaj! Čaka naju oster greben!

Glej, glej, ovce pa gredo domov!

Je pa tudi v Ježu ena od Škrbin, ki pa tule ni tako zelo zahtevna, kot tista pod Kalškim grebenom

in sva že pri jezercu na Zvohu, preštejeva milijon pupkov in je že treba razmislit, kam pa zdaj naprej?

Pa razmišljava in razmišljava ali se nama da čez Kriško in potem tam dol ali jo čva... Hja. Pa še malo razmišljava. In še malo, lep dan je, pa se nama nič ne mudi, razmišljanje pa potem kar prav pride.

Ah, si rečeva, jo odkuriva dol, tamle levo dol na robu pa se ob začudenih pogledih pod žico zavihtiva direkt navzdol in jo mahneva po nemarkirani poti počez nazaj, spet skoraj do planine Koren.

Do izhodišča je potem še dolga, še posebej cesta se vleče kot kakšna čreva, a to vse spada pod trening. Kar lep izlet je bil to se na koncu zaveva, morda sva pa le malce pretiravala. No, ali pa tudi nisva, saj nama je šlo čist ok.

Mi pa Helena nič več ne verjame o tihi, samotni dolini Korošice. Srečala sva namreč vse, kar se je srečat dalo: mašine, delavce, popotnike, kolesarje, motoriste, zaljubljence... vse, vse se je ta dan potikalo po teh samotnih krajih. Ki tako tudi malo niso bili več samotni. Bomo videli, kako bo naslednjič, takele gneče pa tudi ne gre prenašat...

Sva pa kljub temu v dnevu našla svoj del samotnih poti in se dodobra naužila tistega, kar sva pravzaprav prišla iskat.