Spat smo šli zgodaj.
Morda celo res prezgodaj. Ponoči se je otrokom kar dogajalo, nisem pa povsem siguren kdo je nočno spanje bolj motil: otrok, ki ni in ni hotel zaspati ali njegova mama, ki ji je to šlo skrajno na živce.
Mene ni nič motilo, motila je le vročina, ki tudi ponoči ni prav veliko popustila, šele proti jutru je postalo znosno. Zato ni bilo šanse, da bi lahko krenili pred pol osmo. K sreči na severni strani še kar nekaj časa ni bilo pričakovati sonca.
Naš cilj je bil Škarjev rob, tam čez se bomo prekobalili nazaj na drugo stran. Škarje so vedno izrazite, vseeno s katere strani gledaš in vedno jih je enostavno opaziti. Od daleč zgleda grozno, od bližje že malo bolje, prehod je pa res enostaven, vsaj glede na vse tiste stene, ki drsijo na sever.
Tako je težko razumeti karte, ki v srednjem delu namenjajo poti čez Škarjev rob oznako "zahtevna" pot. Morda bi bil lahko zahteven del poti le tisti, čisto zadnji del, kjer si moraš res malce pomagati z rokami. Drugače pot res ni v nobenem primeru zahtevna in je lepo speljana preko naravnih prehodov.
A mi smo do Škarjevega roba še veliko počivali. Včasih tudi zato, ker te lahko tam, sredi ničesar, ujame riba in te poje!
Ali pa se ustavljamo le - samo? - zaradi razgledov.
Najprej se ustavimo po kaki uri hoje. Precej za nami hodi še ena družina, trojica. Ko pridejo mimo nas, se le nekih dvajset metrov za nami ustavijo tudi oni. Slišna razdalja, vse naokoli pa prazno, nikjer nikogar drugega. Ok, morda je res prostor super, pa se vsi hočejo tule ustavit. Tako ali tako pa gremo mi naprej.
Potem se ustavimo drugič. Res lepo, kar obsedimo in gledamo. Zakaj je Tamauček oblečen v jakno, ne ve nihče, nikakor ne zato, ker ga zebe. Jaz sem namreč na istem mestu brez majice, zato ta slika ne dela pravice vročini, ki je v teh dneh vladala tudi nad 2000m.
Uživamo.
In potem spet tista družina, pridejo mimo nas in se - tokrat celo bližje, le kakih pet metrov od nas - odločijo za postanek! Tudi jaz brez majice in moj, ne ravno najmanjši, trebuh jih ne moti, ha! Juhuhuhuuu, kakšno veselje!
Helena postane kar penasta, meni gre pa na smeh, ker kar ne zmorem razumet. To je povsem enako problemu na parkirišču - ko sam parkiraš na večjem parkirišču, kjer ni nikjer nikogar, a ko pride naslednji avto, ti parkira direktno zraven. Nikjer drugje ni dobro, najbolje in edino varno je tam, kjer je že kdo drug. Ti pa se na koncu, ob vsem prostoru, ki je na voljo, matraš priti v svoj avto...
Če so se oni ustavili, bo to sigurno ok in varno in dobro in... Pa se dajmo še mi! V slogi je moč, v skupnosti je varno. Je to podobno jatam rib? No, za sesalce se večkrat uporablja naziv čreda ali trop. Hm.
No, mi ne hodimo v gore zato, da bi bili z drugimi, da bi se ne vem koliko pogovarjali, da bi izmenjevali mnenja, kje je dobro za jest in kje je poceni trgovina in kateri obrtnik te ne bo nategnil, ne! V hribih iščemo povsem nekaj drugega, zato nas je tole vrglo s tira in le par minut smo potrebovali, da smo že šibali naprej.
Tokrat celo malo hitreje. Da nas ja ne bi ujeli še tretjič.
Dol nasproti nam prilezeta dve punci, ena ima čelado na glavi, drugi visi na nahrbtniku. Ne morem si kaj, da ne bi bil pameten, moram nekaj zinit, čeprav sem ponavadi tiho. Izkaže se, da je punco, ki nima čelade gor, tako presneto strah tiste "plezarije", da ni nobene možnosti, da bi si poveznila čelado na glavo. Najbrž je imela že tako ali tako Ojstrice poln kufer in se je držala skale z obema rokama, kot da bi jo hotela vzeti s seboj.
Sem jo povsem razumel, tudi jaz bi včasih najraje kako skalo objemal in se nikamor več premaknil. Ampak vsaj s čelado na glavi!
Tako se po dobrih treh urah, ob 10:45 le prekobalimo na drugo stran in potrebno je bilo predajat znanje. S starejšega na mlajšega.
Teh razgledov ne vidimo prav velikokrat.
Do Korošice se pa potem kar vleče. K sreči opazimo par zanimivih stvari, le malce moraš počakat, si privadit oči in glej, glej - tamle daleč, pod robom stene, sedi celo planinski orel! Njegovo mesto nam izda kavka, ki kar naprej kroži okoli njega in se dere nanj. Kaj imata med seboj, ne opazimo, skoraj sigurno pa ni nič prijaznega. Večje ptice pač rade jedo manjše.
Poglejmo malce nižje - tam je tudi živo, saj je tam cela čreda gamsov, skupaj s par mladiči, ki veselo skačejo naokrog!
Tako vse tisto kamenje, ki je še pred minuto zgledalo le kamenje, kar naenkrat oživi in hitro spoznaš, da tudi puste pokrajine kipijo od življenja. Le malce se moraš umiriti, si privaditi oči in pogledati.
Do Korošice se res vleče. In ko misliš, da si že za bajto, je do nje še kar nekaj.
Pri Korošici smo tako šele ob 11:50h. Nobene sence nikjer, pivo le napol mrzlo, k sreči je pod kočo pipica, s katero pa imam - kakor zgleda - le jaz veselje. Drugi raje - spet! - kupujejo (toplo) vodo v plastenkah, jaz pa bi se cel stlačil v tisti mali umivalnik, če bi se le lahko. Da o tem, da sem spil vsaj dvajset litrov, sploh ne govorim.
Mrzla voda in cvetoče poljane. Dolgo ležimo tam v travi, do 13:20h, ni čudno, ko pa je luštno!
Ni pa bilo vse tisto ležanje najbolj pametno. Sploh ne na tej vročini, brez sence, brez varovanja, le s klobučki. In do dol - ja do dol, do doline! - bomo rabili še ohohoho časa!
Od začetka še kar gre, a do Presedljaja je dolga, še Konj in Rzenik začneta izginjati v soparah vročičnega dneva!
Na žgočem Presedljaju smo ob 14:48, le pokimamo in jo odbrzimo naprej.
Komaj namreč čakamo varna zavetja gozdov, na kar moramo pa še kar čakati. Ni prav blizu, tja do lovske koče moraš prit, da se končno začne gozd. Vsaj nam se tokrat zdi, da je tako presneto daleč.
Potem je malo bolje, čeprav pa z višino postaja vedno bolj soparno.
Čez sitni del, ki je res že dobro podrt, se zavihtimo brezkompromisno in mimogrede, čeprav me malo skrbi. Težko bo tole porihtati tako, da bo dalo mir. Vse se hitro premakne kak meter, dva nižje.
Mimo klopce, nato pa nas na polno udarijo serpentine, kjer so se gospod pustili peljati s konjem pri svojem lovu s sokolom. Zato pa so tako dolge, razvlečene in gredo večkrat tako gor kot tudi dol. Prav nič čudnega ni, da je že povsod vse razrito in da tiste dolge serpentine upošteva le še peščica pohodnikov, če sploh.
Še jaz, kot markacist, sem se resnično trudil, a priznam, da mi je po parih ovinkih, ko greš res tako daleč stran levo in desno, pa sploh ni kake velike strmine, vse skupaj prišlo vrh glave. In smo vsi trije lepo uporabili eno od bližnjic. Ni šlo drugače, preprosto ni šlo.
Prej ali slej bo vse tako zrito in prehojeno, da bo potrebno vse skupaj kar na novo narest.
Ker vročina še vedno seka ko nora, imamo seveda željo, da se shladimo pri Orglicah. Če sploh bo kaj od vode, tega še ne vemo. A kako priti do njih? Pot gre seveda spet v okljukih okoli in naokoli, nekaj časa sledimo, potem me pa spet razkuri in jo mahnemo kar lepo desno in navzdol. To bi morali narediti že kar kakih deset minut prej oziroma takoj, ko smo prečili grapo.
Pri Orglicah pa: presenečenje! Milijon + 7 ljudi. Slapu ni, pa tudi Bela takoj ponikne, nikjer je ni. Ostali so le trije, štirje tolmunčki, v katerih se potem nahaja vsa ta množica ljudi. Super! Nisi čisto prepričan, da bi si v tej vodi sploh umil obraz. Ne. Ne!
Zato jo razočarani mahnemo naprej, bomo šli pa do Bistrice, si rečemo. Čeprav se nam že zdi, da tam ne bo prav nič drugače, vročina je huda, dan nedelja - kako drugače pa naj bi bilo?! K sreči se je vsaj sonce umaknilo za vrhove doline in ne žge več direktno.
A sem in tja gre tudi nam kaj v prid! Bela za Orglicami sicer ponikne, a se potem nekaj nižje tudi kar naenkrat prikaže. In to v popolni samoti, brez ljudi, nikjer nikogar! Ah, juhuuuuu, juhej tulimo in se na hitro spravimo not.
A Bela tu ni več tolmunčkasta, ogreta in dokaj topla, temveč je prava hči spod planin, lepo pretočna in temu primerno - presneto - mrzla! Aaaaaa!
Kaj več od nog nam ne uspe pomočit vanjo, saj sploh ni čudno, da nikogar ni!
Se jo pa tu vsaj da piti in spet popijem za večjo cisterno vode. Sem že rekel, da je vročina huda, kajne?
Ko končno pridemo že kar dobro utrujeni do ceste, je ura že 18:25. Ravno prav, torej!
Zdi se nam, da je do avta na parkirišču še cela ura hoje, a se jaz pogumno postavim za vse nas: "bom šel jaz po avto, vidva kar tukaj počakajta!" Kakšno veliko dobro delo sem naredil, se zavem, ko potrebujem do avta celih devet (9)! minut. Pa še šest z avtom nazaj in to je to. 15 minut. Uau.
Bili smo več kot zadovoljni, čeprav so naše noge fino trpele. Toliko rdečega po nogah še nisem videl, žuljev k sreči nič, a od vročine in nogavic vsa koža skoraj prekuhana. Posledice - k sreči ne boleče, le vidne - pa so še dolgo ostale.
A kakorkoli že - pravzaprav je bila tista petkova odločitev: "gremo v hribe", prav enkratna odločitev. Super smo se imeli, se počasi valili čez doline in prelaze ter uživali čisto vsak korak poti. Kljub vročini.
En vikend, dve izmed najlepših dolin, kup vtisov, paleta doživetij, cela zgodba. Nikakor ne moreš reči, da se ni splačalo!
Vpiši se