A v 2017 z Veliko planino še nismo končali. O, ne, čakal nas je še veliki finale v začetku decembra.

In ta finale je bil res velik finale! V vseh točkah!

Začelo se je v petek, z dežjem v dolinah in snegom v višinah. Seveda sem se sam - spet - namenil peš. Avta do gor ni bilo za spravit, na gondolo pa niti ne pomislim. Sem se pa zato pripravil na težje razmere. Na dež.

A k sreči pelerine nisem potreboval, se me je - zaenkrat - vreme usmililo. A takrat še nisem vedel, da je to kakor polivanje olja na razburkano morje - v začetku je super, a kasneje vse udari še huje! 

Tokrat sem začel v Krivčevem, predvsem zaradi slabega vremena in tega, da smo pravzaprav vsi krenili od doma že zjutraj. Ne morejo me potem predolgo čakat, je bilo treba malo skrajšat.

Malo višje že sneg, ampak vse bolj pocasto, smrkavo.

Se je pa z vsakim višinskim metrom snežna oddeja lepo debelila in zadeve so postajale lepše in bolj ugodne.

Tačas sta se naša dva trudila od Šimnovca navzgor. Sedežnica seveda ni delovala. Razmere deloma ugodne.

 

No, pri meni pa se je na izhodu iz gozda pod Gojško planino počasi začelo komplicirat. Pogled nazaj, napihano čez pot, k sreči se ni preveč udiralo.

Sem pa Domžalca komajda videl. Dve uri do sem, se razmere kar poznajo.

Obvezen počitek, beseda ali dve in kako pivce, mogoče celo dva, potem pa naprej! V že kar hudo meglo. Tiste rdeče zimske markacije so spet rešiteljice! Udira se kar dobro, ni pa prehudo, da se še nekako sledit.

Izgubim se ne, niti narobe ne zavijem, čeprav do Mokrice ni najlažje prit. 

Dobrodošlica!

Čaki... al je bila tole dobrodošlica?

Skratka, kar dobro zmatran, a je bilo treba kmalu spet dol do Šimnovca po naslednje udeležence. Sem jih šel raje kar iskat in malo pomagat nosit. Megla ni prizanesljiva.

Čez noč nas je pa še dodobra zasnežilo in bilo je kar lepo... Kar dober zimski ambient, kajne?

Takole je pa bilo, če si šel malce naokrog. Nad koleni. Če nisi navajen gazit, je tole groza.

Naslednji dan je bilo pa vreme mnogo boljše! Juhuhuuuuu! 

Zapadlo je kar nekaj, a so progo zratkrakiral, ker je bil nek sankaški vikend, smučarjev smučarjev ni bilo. Kaj torej? Sankeeeeeee!

Popoldan se je pa lepo začelo malo jasnit.

In svetloba je postajala vedno bolj nora.

Do tistih rumenih, oranžnih in roza odtenkov. Noro.

Mislim, da smo naredili miljavžent fotk, čez katere se še do danes nismo prebili.

Ene par pa nam jih ostalo v spominu.

Kako seveda ne bi?

V nedeljo pa spet nekaj povsem drugega, malo bolje, a hud veter, ki se je le še krepil. Je bilo treba kar hitro dol, da gondola ne neha vozit. Takole je bilo na eni strani.

Na drugi strani pa... nobene fotke. Seveda sem šel tudi dol peš, tokrat do Calcita. Zato sem šel kako uro pred ostalimi, da me ne bi potem preveč čakali. Pa so me vseeno morali.

Mogoče bi bilo tokrat celo bolje, da bi šel z gondolo. Ker tokrat je bilo pa res totalno sranje. Na tej strani so se namreč združili sneg od prejšnjega dne, veter in megla! Vse troje sem imel v izdatnih količinah in priznam, da me je bilo že v začetku presneto strah. Kar se je izkazalo za povsem upravičeno.

Hodil sem lahko le od rdeče štange do naslednje rdeče štange. Do zadnje štange nad Velikim stanom je tako še nekako šlo, potem pa... me je kar naenkrat zagrnila totalna megla. Pa je bila stan pred mano par deset metrov, pa ga nisem videl. Nisem. Zato sem se držal naravnost in sklepal, da se bom zabil direkt vanj in bom potem hodil od stanu do stanu. Kako bi se lahko torej tu izgubil?

No, pa sem se. Izgubil sem se sredi stanu, sredi hiš, kjer sem imel hiše sigurno na manj kot na dvajset metrov! V tisti belini pa sem se hiš neverjetno uspešno izogibal in ko se je megla za trenutek dvignila (k sreči!), sem stal poleg žičnice, ki je pripeljala iz Tihe doline. Kaj? Kako? Šel sem naravnost, a sem prišel na rob stanu v pravem kotu na željeno pot? Opa.

Ja, opa. Mene torej ni neslo v desno, temveč hudo v levo. Hudo v levo. Ok, k sreči megla ni bila več tako huda, enkrat sem se že izgubil, morda se mi ne bo treba več še drugič?! A je postajal problem gaženja vedno hujši. Zaradi vetra se gosenic sank ni več videlo in kar naprej sem izgubljal pot in padal direkt v visok sneg. Gaženja nisem navajen in res je to težko. Za telo in še bolj za duha, sploh sredi megle, ko še po eni uri nisem bil niti skozi stan, skozi katerega drugače potrebuješ nekih deset minut.

Do Domžalca sem se potem še hudo, hudo nagazil, k sreči pa vsaj hude megle ni bilo več. Ne vem, kako bi to šlo drugače. Vsa pot je bila zametana, zapihana, vse se je udiralo, poti pravzaprav sploh ni bilo. In nikjer nikogar. Prebil pa sem se le, mislim, da sem rabil neke dve uri za pol ure hoje. 

Sem pa spoznal, kako lahko se na Veliki planini izgubiš. In to *sredi* Velikega stana, kjer od hiše nisi oddaljen več kot dvajset metrov. Pa nimaš pojma ne kje si, ne kam greš, ne kdo in kaj si. Če se elementi lepo poklopijo, si ga dobro nasrkal!

Od Domžalca pa je bil sprehod po parku, za robom se več ali manj vedno neha veter in huda megla. Vse ostalo je potem res ena lepa pot do dol. 

Kjer vedno srečaš sotrpina in si lahko izmenjaš kako zgodbo, dve. Sploh, če imaš ravno čisto svežo na zalogi!

Tokrat sem res dobil vetra in dobro izkušnjo ob tem, da mi pravzaprav ni bilo prav nič hudega. Le mnogo bolj se zdaj zavedam, kaj vse bi se lahko zgodilo in kako to preprečit. Pa še na lastni koži sem dobro preizkusil, da vse zgodbe o Velikoplaninski megli čisto res držijo! Čeprav tega res ne bi bilo treba, sem jim že prej verjel...

Naslednjič sem bil v snegu še malo bolj pazljiv, spoznal pa sem tudi, da so krplje presneto dobra naprava. Velikaplanina d.o.o. jih tokrat seveda še ni izposojala, ker se je zimska sezona začela šele čez en teden! 1:0 za vse tiste, ki ne pogledajo skozi okno!

Helenin 44. pohod od 50-ih!

V 2016 sem se šele enkrat konec septembra resno vprašal, kdaj sem pa bil v tem letu na Kamniškem sedlu?

Odgovor mi ni bil nikakor všeč, zato sem zadevo šel takoj popravit. Takoj. Prec.

Ker me toliko časa že ni bilo tule naokrog, sem šele takrat opazil nove pridobitve. Hm, le kdo je tole naredil, kaj?

Že od daleč diši po Zdravku. Ko vidiš, da je narejeno z znanjem in veseljem!

Ampak pri Pastircih pa Sedla kar naenkrat ni bilo več. So ga podrli? Pa sem vseeno rinil gor.

Saj je koča bila še odprta, k sreči se pa nisem zaletel vanjo, čeprav je bilo blizu!

Še do zastave, za katero še danes ne vem, čemu je tam gor (morda zato, da jo vidiš iz Logarske?), sem šel. Je treba it.

Pogledat Rinko. Ufff, velik vode. Ja, no... tam nekje dol. Najbrž. 

Dol je seveda letelo, toliko da sem imel vsaj še tri dni muskelfiber. Ampak na Sedlu sem pa le bil, čeprav prvič v letu šele septembra!

Uff, me je bilo kar malo sram, priznam! To so pač domači hribi, je treba malo večkrat zavit sem!