Na sestanke rad hodim. Sploh na take, ki so v hribih, ti so vedno dobrodošli.

Sam sem šel že dve leti zapored, tokrat pa se mi je pridružila še Helena. In vse skupaj sva še malo zabelila. Če sva že dva, potem ni hudir, da ne bi prišla še peš nazaj! Ha!

Sedmi april 2017 je bil določen za sestanek, začela sva pa nekaj pred enajsto. V prekrasnem, že vročem pomladnem dnevu! V kratkih rokavih! Vsa v napetem pričakovanju lepega, a dolgega pohoda.

Dan je bil dopoldan (še) lep, do tam zadaj nekam morava prit. Na začetku precej grozno zgleda, če vidiš cilj nekje tam v daljavi. Kdo pa bo prišel tja peš? Še z avtom se vleče ko čreva...

Pa so me tudi v naravi motili razni telefoni. Kot da sem najbolj popularen računalničar daleč naokoli.

Tokrat nisva šla čez cerkvico v Rovi, ampak sva po kolovških odkritjih šla kar lepo po poti R tja do Čeha, je lepše in najbrž tudi hitrejše. Čez podrtije, ki so še vedno nad Čehom sva se prebila brez težav, vedno po istem.

Oh, to bujno cvetenje! Kako sva uživala v prvih dneh pomladi, juhuhuuuuu!

Sva že čez prve hribčke, malce nad Vrhopljem. Vreme se počasi slabša, vroče je že, pa se oblaki popoldne že zbirajo.

Pri Vrhpolju sva malo motovilila, rdeča je tja grede, modra nazaj, vse je odvisno od tega ali so ljudje doma, težko jim je it čez dvorišče. Seveda pa je slika stara, tam okoli rdečega ovinka je namreč že par let nazaj zrasla nova hiša, zato smo navajeni it kar direktno v hrib. K sreči hišo še delajo, zato se še da mimo nje, nazaj grede pa že nisva mogla več, so imeli spodaj piknik, čisto mimo žara pa tudi nisva mogla it. Če bo v prihodnosti zraslo še par hiš, bo pa treba po cesti čisto okoli. Razvoj!

Ampak najina klopca je pa še vedno ista. Klopca! Je pa res, da bo brez razvoja tam le še kako leto ali dve, že zdaj je težko na njej sedet, razpada. Mislim, da jo midva obiskujeva že kakih 10+ let.

Na Gozdu in planoti že vse nekaj diši po dežju. K sreči je bil tokrat pes zaprt. Še vedno je lepo toplo. Sva že blizu Veliki planini!

Pri Jurčku sva seveda spila pivce, dva, da je potem lažje zagristi v tisti klanec!

Potem je pa na Podkrajniku že začelo rositi. Sem bil kar nekaj siten in sem mrmral precej grde besede.

Sčasoma pa... tale pomlad te res kar navduši. Mokro gor ali dol!

Vsekakor. In čez pol ure o sitnobi ni bilo več ne duha ne sluha. 

Pri Heleni pa sploh ne! Obema se je smejalo kot že dolgo ne in to kljub sitnemu rosenju. Elementi, elementi!

Kako pa boš siten ob takih cvetočih poljanah?!

Žafrani in teloh, vse naenkrat. K sreči nobenega snega kot je bil vsa druga leta.

Na sestanek sva prišla vsa navdušena, jasno. Smo se zaklepetali dolgo v noč, a ni šlo vse gladko. Tega sestanka se bomo na društvu še dolgo spominjali.

Ostali so potem odšli, midva pa sva lepo prespala in presneto zgodaj vstala!

Naslednji dan je bil še lepši kot prejšnji!

Ob sedmih zjutraj sva bila povsem sama na planini

slikat pa nisva in nisva mogla nehat.

Kako pa bi sploh lahko nehala? Ob takih pogledih...

Pa sva vseeno morala dol, je bilo treba nabrat še čemaža, ravno pravi je bil pod Podkrajnikom. Letos sva ga nabrala bolj malo, nima ga smsila vlagat in karkoli delat z njim. Nekje po maju tako ali tako želja po njem hitro ugasne, tale čemaž je res zelo sezonski. Ampak v marcu in aprilu bi ga pa kar naprej mulil...

Pa nazaj v hrib na Gozd. Počasi je postajalo spet vroče!

Pri podrtijah nad Čehom sva tokrat ubrala malce drugačno pot, v začetku prav lepo potko, shojeno seveda od živalskega sveta, a sva na koncu vseeno pristala v podrtijah. Sicer v drugih podrtijah, na drugi strani je bilo podrto še od žleda, tule pa vse od spopada z lubadarjem.

Sicer pa malce prebijanja ne škodi, bova za naslednjič že bolje vedela. Sva pa na koncu priletela direkt v takšno blato, da sva komaj prišla ven. Še od palice sva zgubila obroček v njem, a nobenemu ni bilo do tega, da bi obroček iskal po tisti svinjariji. Najbrž še bolje, ker bi ob obročku tam sigurno pustila še kak čevelj, je bilo treba presneto pazit...

Do Rove sva šla po istem, a v Rovi sva pa vseeno zavila na pivce v gostilno. Dan je bil vroč in pivce sva si že dobro zaslužila! V gostilni vse polno, vsi v pričakovanju pohanega piščanca, midva pa kot dva hribovca. No, brez "kot".

Ob Hoferju sva šla kar ob cesti in upala, da bo na koncu le kaj, da prideva čez potok.

In res je bil - mostiček, no, dva hloda, a prehod je bil. Je pa vprašanje, kako priti tam mimo v kasnejši pomladi ali v poletju, vse je namreč dodobra zaraščeno. V začetku aprila je še šlo.

Pod Krtinskim hribom sva tisto oddaljeno Veliko planino pustila že daleč, daleč zadaj, nama pa se je seveda na veliko smejalo.

Saj sva že takorekoč domaaaaaaaa!

O, v 2017 sva res veliko hodila, aprila sva tole pot - in to tja in nazaj - obdelala že povsem suvereno, brez kakršnihkoli težav. Lahko bi rekel celo mimogrede, vsaj, kar se hoje tiče. Se res dobro pozna, če imaš dovolj kilometrov v nogah!

Oba sva bila nadvse zadovoljna, to je bil res prekrasen izlet, vreme je sodelovalo, pomlad je res enkratna. Ker pa je svet izravnan, naju je skrbelo le stanje v društvu in čisto prav sva imela. 

V tabelo poti od doma na Veliko planino pa sva tako dodala kar dve novi koloni. Jupijajajaaaaa! 

Kdo ve ali bo naslednje leto tudi tako, malce dvomim... Škoda.

Če sem šel že lani, ni hudir, da ne bi šel še letos!

Sicer so mi datum prestavili s srede aprila na 18. marca, a se nisem dal. Res, da bo gor še nekaj snega, a v dolini je bilo takrat prekrasno!

Tokrat ni bilo kakšnih večjih priprav, sem že poznal zadeve od lani in od letos, ko smo šli v januarju ponovno. Se pravi prav pred kratkim, kaj se bom pripravljal!

Direkt mimo cerkve in v prvi gozd - da takoj človek začuti, kako bo še luštno!

Potem je šlo več ali manj isto kot ponavadi, le na Kolovcu, torej ravno tam, kjer sem prejšnji dan našel novo pot, sem se izgubil. Jejhata, mojster! Sicer vse skupaj nič, ampak kar naenkrat ni bilo nič znanega naokoli, grape povsem neke druge, tiste lepe poti pa od nikoder. K sreči so pri roki vedno tehnološke napravice in sem se hitro izvlekel čez nekaj grap in podrtih dreves, a grenak priokus velikega stezosledca, ki si niti poti od prejšnjega dne ne zapomni, je le ostal. Preveč me je neslo v desno in ko si misliš, da moraš it bolj levo, greš le še bolj v desno. Toliko o občutku.

K sreči se tam med Čehom in cesto na Palovče, ob vseh podrtih drevesih le nisem izgubljal.

Prva postaja za hrano nad Vrhpoljem, na klopci, jasno. Sem jo bil kar vesel, nekaj preveč sem se matral do tule.

Soteska, Hrib in Poreber. Še je malo podrto, a vseeno boljše.

Bližnjico do Gozda zdaj že poznam na pamet.

In spet - evo ga, Grintovca. Prekrasen razgled, ki ti kar da malo spodbude.

Čez Gozd je potem muka, kakor je vedno, asfalt se pač ne prileže, najbolje, da enkrat najdem neko drugo pot... Pa še dva psa sta se name spravila tam nekje na sredi in smo že prav fino rožljali, eni z laježem, drugi z brušenjem palic. Malo je manjkalo...

Potem pa spust do Podstudenca. In točno v trenutku, ko pridem ven iz gozda nad kmetijo, se po cesti pripelje bel Juke. Ja, Helena, ne! Sva zmenjena, da se dobiva pri Jurčku, to je ravno pravi čas, tako zame kot zanjo, ki gre z avtom gor. Kakšno načrtovanje!

A se ves vesel hitro zavem, da do Jurčka pa vseeno še ni čisto blizu, bom moral kar dobro stopit, če nočem, da bi Helena dolgo čakala. In sem stekel. Čisto tja do ceste, neverjetno, mi je šlo. Helena me je čakala gor na cesti in kar ni mogla verjet - saj tečeš! 

Sem videl malo skepse v njenih očeh - če bo zdajle tekel, a se bo sploh še lahko privlekel do gor?! Me je hotela kar peljat do Jurčka, a se nisem dal! Kaj, da ne morem? Ha!

Postanek pri Jurčku vedno dobro dene. No, ali pa samo pivo dobro dene. Nekaj od tega pač. Helena je šla že naprej, meni pa se ni mudilo, jaz moram priti nekje do konca sestanka, kaj bom prej počel!

In zato je sonce šlo že dol, ko sem se spet zavlekel v hrib.

Enakomerno, počasi, ta klanec znam že dobro oddelati, kar naenkrat ga je konec. No, nad Podkrajnikom pa me je ujel tudi že prvi sneg, ki ga sploh ni bilo malo.

Na Konfinu, kjer je Helena pustila avto, sem se še preobul in si nataknil dereze, v temi in po zlizanem ga ni čez žabice!

Naprej se mi spet ni čisto nič mudilo, a sem jo vseeno mahal, prepozen pa vseeno nočem bit. Ko sem zaromplal po novih stopnicah Domžalca, sem bil natanko 7h na poti. Točnih sedem ur torej. Lepo. Zadovoljen.

Pa še prehiter sem bil, priletel sem na sredo sestanka. Sem zato lahko vsaj kaj še spil in mi je dobro delo.

Še do avta je bilo treba prit in to je bila ena taka pravljica. Bilo je namreč blizu polne lune, v tistem snegu se potem vse prav lepo vidi in ti sploh ni treba uporabljat svetilke. S Heleno sva kar poskakovala. To so eni taki trenutki, ki jih spraviš za vedno.

Ker fotoaparat jih ne more ujet.

Do Vrhpolja 2:36h, do Jurčka 4:15h, do Domžalca 7h.

To je res ena taka lepa trasa... ja, če bo drugo leto spet takole sestanek - evo mene isto! 

PD Domžale je imel v začetku aprila sejo UO v Domžalskem domu na Veliki planini. Ker to pomeni, da gre gor Helena, sem seveda tudi jaz začel takoj razmišljat, kako nekako bi tule vodo na svoj mlin preusmeril.

Avto bo za nazaj, to je že večina organizacije.

Da bi mogoče šel spet kar peš od doma? Kot sem si zadnjič že tako želel, pa me je sneg spravil v gaženje?

Ja, zakaj pa ne? 10.4. je lep datum, še lepši dan, prva letošnja vročina pravzaprav. Pejmo!

Traso sem lepo poznal, pazit bi moral le na parih mestih, vse ostalo bi moralo it brez problema. Vseeno si ruto naložim na telefon, vzamem novo usposobljeno uro in upam, da se ja kje ne izgubim in potem nesrečno kličem Heleno: "prit me iskat!" Blamaža, si lahko mislim!

Vročina je, kratki rokavi sigurno, cincam pa ali bi vzel kratke hlače. In to jaz, ki sem vedno v dolgih hlačah, kaj šele v začetku aprila! Res, je bila vročina. Ampak dolge hlače vseeno zmagajo, na Veliki planini sigurno ne bo enako toplo, pa še zvečer bom šele gor. Pa še april je! Dovolj argumentov torej.

Malce čez 13h se torej zapodim za hišo, kar v Krtinski hrib. Kdo pa bo po cesti hodil, še preveč jih bo! 

O, tole bo pa luštno, mi že čez minutko igra srce, juhuhuuuuu!

Tole je pravzaprav čisto dobra ideja, se izogneš začetku ceste v celoti. Za drugič morda prav pride!

Mimo skladišča Hoferja, kjer me preganjajo ultrazvočni preganjalci divjadi. Ultrazvočni? Kar dobro se jih sliši!

Nato pa s ceste dol, čez polje, pod cesto in v gozd. Poln nekih markacij.

Za tu nisem povsem prepričan ali se bom dobro znašel, vse je markirano, polno kolovozov, kdo ve, kam gre kaj? Pa le ena, ena samcata tabla.

Kar pomeni, da takoj, ko srečam fante sredi gozda drevesa podirati, se zmedem in zavijem desno. Kdo bi vedel zakaj, k sreči mi kmalu potegne žiroskop, da tale smer pa ne bo prava. Na karti se tak izpad iz smeri lepo vidi. Res sem se zmedel...

V Rovi jo mahnem direkt do cerkice, čeprav mi ni nič treba, a vseeno. Še vedno sem navdušen.

A hrib je presneto strm, ne moreš kar naprej dol, ne! Strmine so prehude, malce se je treba vrnit in počez do dol, do potoka. V navalu navdušenosti potok celo preskočim in ne grem nazaj (par metrov) do mosta, kar je zame neobičajno. Zgleda vročina vpliva tudi name.

Nato sledi dolgočasen asfalt do Kolovca, skušam nekaj s tekom, a odneham po treh metrih. Kaj pa vem, nekako mi ne gre vkup z mojimi 100+ kilami, morda navzdol, tule pa sigurno ne. Pa še direktno po soncu, hvala. Sicer pa mi take dolgočasne ceste prav hitro minejo, odklopiš in si.

Mimo fensi hiš in gradov, na makadam in že sem pri Čehu in spet v gozdu. Ta odsek do ceste Palovče - Kamnik smo nekoč davno trasirali in nato tudi šli po njem, a nekako nisem verjel, da se ga bom spomnil. Vse je šlo po zelo usekanih kolovozih, skoraj drčah, kar naprej levo in desno, le toliko sem se spomnil.

No, tokrat pa... jah, žled, ne! Sem že malo pozabil na tegobe lanskega žledoloma, kaj? Tisti kolovozi, ki jih niso uporabljali za direktno čiščenje, so ostali podrti, zasuti, naloženi z vsem drevesjem, kar ga je naokrog. Ojej. 

Ja, tule se je bilo težko prebit. A si tokrat nisem delal prav nobene skrbi, niti za trenutek nisem zastal, ampak sem kar ril naprej, se ogibal največjim drevesom, plezal gor in dol in se sploh nisem dal motit. Res nenavaden dan zame.

Po karti sodeč - kar sem videl seveda šele doma - pa sem celo šel čisto pravilno! Tja do Grdavovega hriba je gladka črta, ker sem šel kolikor toliko hitro, naprej pa je precej nazobčana, čez vejevja in debla gre počasi, a sem smer držal popolnoma ok. Še dobro, ne?

Malo me je potem skrbelo, kako bo na drugi strani, v dolino do Vrhpolja, ko se cesta konča. Kaj pa bo tam, bo isto vse podrto? Pa se je izkazalo, da je sicer tudi tam vse podrto, a je vseeno nekdo pot lepo očistil, tako da je super prehodna, sem lahko celo malo potekel. Navzdol gre. 

In čez glavno tuhinjsko cesto v hrib - hm, kaj pa je zdaj to? Zadnjič tule ni bilo ničesar, zdaj pa že stoji hiša! Sem moral skoraj škarpo preplezat, k sreči še niso vseljeni, naslednjič bo bolj zoprno, mi ne gre nekomu skoraj čez balkon lest...

Potem sem se pa končno ustavil na klopcah. In se spomnil, da imam s seboj tudi fotoaparat! Hej! 

Ko je zanimivo, se mi vedno mudi in ni časa za slikat, ko pa... Na koncu ostanejo slike malic, eh.

Je pa tule lep razgled na Vrhpolje.

Potem se zapodim čez hrib, ki je itak še ves podrt in požagan še od pred žleda, tako, da tu ni težav in se zapodim mimo prijaznih lastnikov v grapo, ki pripelje na Hrib nad Kamnikom.

Malo pozabim, da smo tule hodili, ko je bila zima, zdaj pa je pomlad. Neke vrste rastlinja se začenjajo prebujat in na zaraščenost poti je potrebno malo bolj pazit!

Morda bi bilo bolje, da en kolovoz prej zavijem navzgor, a ker sem danes tak stroj, ki melje vse pred seboj, se kar naenkrat znajdem sredi

Jebela cesta, tegale mi pa res ni bilo treba! Vrnil bi se pet metrov in obšel vse skupaj, ampak ne, je treba direkt skoz, ne? Imam malo sreče, da je šele začetek pomladi in robida še ni v vsem svojem sijaju!

Nekaj bojnih ran mi seveda ostane. Ravno toliko, da jih lahko potem komu pokažem, ravno prav torej!

Tiste nekdanje klopce ravno na koncu grape ni več. Je pa zato nova hiša in polno nekih pastirjev in ograd. Hja, spremembe!

Pri Porebri se odločim, da ne grem okoli po cesti, kot smo šli zadnjič, temveč, da bom užgal eno od tistih znamenitih "sedemdeset". Morda najdem celo znamejne ali dva, kaj?

No, našel nisem prav veliko, največ je bilo podrtih dreves. Jasno.

A tudi tu se nisem dal in ko bi morala biti znamejna a je bilo le vse zaraščeno, sem se zapodil kar počez in hitro našel na cesto. Vseeno kar dosti bolje, kot pa cela pot po cesti naokrog! Drugič bom našel še vse kaj drugega!

Potem pa prideš na planoto, kjer je vasica Gozd. Škoda le, da je bil tak vroč dan in so bili razgledi slabi, a če bi tole zagledal ob kakem za razglede lepem dnevu...

pa sem že tudi takole, v mrču, začel kar poplesavat in si živžgat in tudi cela dolgooooočasna cesta čez planoto mi ni bila prav nič v napoto! Kako razgledi lahko oživijo človeka, kaj?!

Do številke 1, kakor že dobro poznamo:

pa smo že v Podstudencu in nato v Krivčevem.

A gostilna pri Jurčku je zaprta, nikjer nikogar, grem do Logarja, ta tudi brez opozorila zaprt, zgleda za vedno. Se čudim, vse propada?

Ravno takrat se mimo pripelje Helena, torej sem čisto v časovnici! Pravzaprav lahko še malo počivam, toplo je, luštno, prav nikamor se ne mudi!

Pa čez deset minut gospodarica Jurčka le pride, je bila le v trgovini! Tako le dobim zasluženo pijačo in se dodobra odpočijem. Vse gre po planu!

Od Jurčka gor do Domžalca je potem znana pot, lahko bi jo zavezanih oči oddelal. Vzamem jo počasi, ne smem biti prezgoden, sestanek bo kar trajal! Je pa zanimivo, da kljub temu, da ni več sonca in da se počasi dan nagiba h koncu, od mene kar teče! Huh, sredi poletja ne teče toliko od mene, kakšen april pa je to, a?

Korak za korakom, res grem počasi, luštno je in nič me ne preganja, pa pridem gor!

Mogoče sem le malo zamudil tiste najlepše dnevne razglede, kot jih je videla Helena:

 
(C) Helena K.

a sem vseeno nadvse zadovoljen!

Tokrat je to šlo res tako nekako mimogrede. Kar greš in ... no, prideš. Sestanek sem seveda zamudil, a tako je bilo tudi planirano.

Saj vem, da vse skupaj nič ni, a ko od doma gledaš tja proti Veliki planini in se ti zdi neskončno daleč... pa niti ni.

Sploh ni. Nekih 26km, slabih 7h ur, 1800 višincev. 

Je pa tole ena lepših poti, razgibana, vse je notri, gozdovi, visokogorje, ceste, makadami, zapuščenost, vse se najde, res je super trasa! Po mojem bom šel še kdaj, ja, res!