Če sem šel že lani, ni hudir, da ne bi šel še letos!
Sicer so mi datum prestavili s srede aprila na 18. marca, a se nisem dal. Res, da bo gor še nekaj snega, a v dolini je bilo takrat prekrasno!
Tokrat ni bilo kakšnih večjih priprav, sem že poznal zadeve od lani in od letos, ko smo šli v januarju ponovno. Se pravi prav pred kratkim, kaj se bom pripravljal!
Direkt mimo cerkve in v prvi gozd - da takoj človek začuti, kako bo še luštno!
Potem je šlo več ali manj isto kot ponavadi, le na Kolovcu, torej ravno tam, kjer sem prejšnji dan našel novo pot, sem se izgubil. Jejhata, mojster! Sicer vse skupaj nič, ampak kar naenkrat ni bilo nič znanega naokoli, grape povsem neke druge, tiste lepe poti pa od nikoder. K sreči so pri roki vedno tehnološke napravice in sem se hitro izvlekel čez nekaj grap in podrtih dreves, a grenak priokus velikega stezosledca, ki si niti poti od prejšnjega dne ne zapomni, je le ostal. Preveč me je neslo v desno in ko si misliš, da moraš it bolj levo, greš le še bolj v desno. Toliko o občutku.
K sreči se tam med Čehom in cesto na Palovče, ob vseh podrtih drevesih le nisem izgubljal.
Prva postaja za hrano nad Vrhpoljem, na klopci, jasno. Sem jo bil kar vesel, nekaj preveč sem se matral do tule.
Soteska, Hrib in Poreber. Še je malo podrto, a vseeno boljše.
Bližnjico do Gozda zdaj že poznam na pamet.
In spet - evo ga, Grintovca. Prekrasen razgled, ki ti kar da malo spodbude.
Čez Gozd je potem muka, kakor je vedno, asfalt se pač ne prileže, najbolje, da enkrat najdem neko drugo pot... Pa še dva psa sta se name spravila tam nekje na sredi in smo že prav fino rožljali, eni z laježem, drugi z brušenjem palic. Malo je manjkalo...
Potem pa spust do Podstudenca. In točno v trenutku, ko pridem ven iz gozda nad kmetijo, se po cesti pripelje bel Juke. Ja, Helena, ne! Sva zmenjena, da se dobiva pri Jurčku, to je ravno pravi čas, tako zame kot zanjo, ki gre z avtom gor. Kakšno načrtovanje!
A se ves vesel hitro zavem, da do Jurčka pa vseeno še ni čisto blizu, bom moral kar dobro stopit, če nočem, da bi Helena dolgo čakala. In sem stekel. Čisto tja do ceste, neverjetno, mi je šlo. Helena me je čakala gor na cesti in kar ni mogla verjet - saj tečeš!
Sem videl malo skepse v njenih očeh - če bo zdajle tekel, a se bo sploh še lahko privlekel do gor?! Me je hotela kar peljat do Jurčka, a se nisem dal! Kaj, da ne morem? Ha!
Postanek pri Jurčku vedno dobro dene. No, ali pa samo pivo dobro dene. Nekaj od tega pač. Helena je šla že naprej, meni pa se ni mudilo, jaz moram priti nekje do konca sestanka, kaj bom prej počel!
In zato je sonce šlo že dol, ko sem se spet zavlekel v hrib.
Enakomerno, počasi, ta klanec znam že dobro oddelati, kar naenkrat ga je konec. No, nad Podkrajnikom pa me je ujel tudi že prvi sneg, ki ga sploh ni bilo malo.
Na Konfinu, kjer je Helena pustila avto, sem se še preobul in si nataknil dereze, v temi in po zlizanem ga ni čez žabice!
Naprej se mi spet ni čisto nič mudilo, a sem jo vseeno mahal, prepozen pa vseeno nočem bit. Ko sem zaromplal po novih stopnicah Domžalca, sem bil natanko 7h na poti. Točnih sedem ur torej. Lepo. Zadovoljen.
Pa še prehiter sem bil, priletel sem na sredo sestanka. Sem zato lahko vsaj kaj še spil in mi je dobro delo.
Še do avta je bilo treba prit in to je bila ena taka pravljica. Bilo je namreč blizu polne lune, v tistem snegu se potem vse prav lepo vidi in ti sploh ni treba uporabljat svetilke. S Heleno sva kar poskakovala. To so eni taki trenutki, ki jih spraviš za vedno.
Ker fotoaparat jih ne more ujet.
Do Vrhpolja 2:36h, do Jurčka 4:15h, do Domžalca 7h.
To je res ena taka lepa trasa... ja, če bo drugo leto spet takole sestanek - evo mene isto!
Vpiši se