Res je, Helena je že vse spisala, celo leto bom capljal zadaj, ampak se ne sekiram. Zgodbe se lahko pišejo za naprej, za levo, desno ali pa tudi za nazaj, to pa res ni problem. Ha!

Sredi maja 2017 smo šli planinci PD Domžale na Kamenjak.

Midva sva bila že večkrat tam, a - kot se je izkazalo - ne povsod. Kako pa kaj Gornji Kamenjak? 

Pri organizaciji so nam pomagali stari prijatelji iz PD Glas Istre, med njimi Ingrid in Marjan. Pripeljali so še par svojih pohodnikov in nam razkazali kar nekaj nam še nepoznanih kotičkov.

Že avtobus smo pustili kdo ve kje.

In Gornji Kamenjak se je res pokazal v svoji lepoti. Sredi maja pa sploh, kaj vse ni cvetelo!

Kar nekaj se nas je nabralo, ne? O, ja, za v Istro je vedno gneča!

Rudniški rovi,

zaščite pred vročino,

in nekaj besed o dinozavrih je bilo tudi treba rečt!

Sicer rabiš nekaj domišljije, pa vendar.

Noge smo le namočili, kaj več pa ne bi. Sredi maja...

Čisto na koncu sveta. No, nekega dela sveta.

Seveda smo se ustavili še v Safari baru, edini je, ki je odprt že maja. Dobro jim gre, presneto dobro. Šli so nam še tako na roko, da so nam dva starejša pohodnika odpeljali do avtobusa, ostali pa ajde peš! Po cesti sicer ni bilo kako veselje, a se je vseeno našlo še polno dehtečih rožic v okolici!

Na koncu sploh ni bilo malo, dvajset km za več kot 50 pohodnikov! Sploh ni malo!

Na poti domov je bila zaradi nesreče ena velika gneča na avtocesti. Ni bilo druge, kot da gremo še kaj spit in pojest - k Viki burgerju. Tam smo počasi jedli in gledali na črnokalski veliki viadukt povsem zabit z avti. In ker po kar nekaj čakanja še vedno ni bilo nič bolje, je avtobusar po lokalnih cesticah le našel pot do Kozine. Ah, kje so tisti časi, ko smo se približno tako prebijali čez Črni kal in iskali vse možne poti, da smo se izognili gneči - ali pa padli v še večjo.

Nam je tokrat dobro uspelo, smo pa morali imet zaradi tega še par postankov - stranišče je pač hudir.

Maja, ja, maja je treba it na Kamenjak - same rožice!

Ne, konec junija še kar nismo mogli na morje.

Najprej nas je zafrknila šola s taborom prav do 24.6., potem pa sva jasno obljubila, da 27.6. pomagava še prijateljem iz PD Glas Istre, ko pripeljejo avtobus pohodnikov na Veliko planino. 

Vse to je seveda sovpadalo z Zlatorogovo transverzalo ponosa na Veliki planini, v našem, PD Domžale, Domu na Mali planini. 

Seveda sva morala pomagat. Rade volje.

Tokrat niso pripeljali polne žurerske ekipe, kot lani, za dva dni, a vseeno so mimogrede nabrali cel avtobus pohodnikov. Manj izkušenih, a vseeno željnih novih izkušenj.

Zato jih nismo preveč matrali, so parkirali v kamnolomu in smo šli po svinjski gor in mimo Marjaninih njiv dol.

Dopoldan je bilo vreme še kar ok, vse lepo zeleno.

Malo smo jo mahnili po cesti, ravno za ogrevanje, a škoda bi bilo iti gor in dol po isti poti.

Ena skupinska na Gojški:

Seveda sva jih peljala skozi vrata, da se nama ne bodo kregali gor na Planini!

potem smo pa že padli v naročje harmonike in žura!

Še midva sva se slikala s Petrom, ki nama je nekoč davno naredil tako dobre trniče!

Sprehodili smo se še naokrog, muzej, Vetrnice

Zeleni rob, Gradišče itd., ta dan si lahko srečal marsikaj

Na žalost pa se je potem vreme precej poslabšalo in je začelo kar dobro deževati zato je tudi kar naenkrat zmanjkalo slik.

Še kakšno pivo v Domžalcu, kjer so se tudi vsi razbežali in je bilo obiska že konec. Mimo Marjaninih njiv do avtobusa nas je potem še dodobra opralo, a vseeno so bili gostje po kasnejših pričevanjih zelo zadovoljni.

Kar nama je seveda v veselje! Morje bo že počakalo.

Tamauček je šel z nama, a se mu je uspelo dovolj dobro skrivat, da ni niti na eni fotki. Sem moral že dobro razmislit ali je sploh bil ali ne... Lump.

Ingrid, naslednje leto pa en avtobus iz Stahovice, ok?