December 2016 je bil poln inverzije in seveda nas je zaradi tega še bolj vleklo nekam gor.

Kot, da nas že tako ne vleče dovolj, še ta presneta inverzija.

V dolini megla, mraz, a vsaj snega ni bilo. V hribih tudi nobenega snega, zaradi inverzije je bilo tudi dosti bolj toplo. 

Pa smo se odločili za našo poznojesensko turo - na dvorišče Grintovcev, na Kompotelo pojdimo! Razgledi visoko nad dolino so vedno fantastični, hoje pa tudi ni prav veliko.

Takrat seveda nihče še ni vedel, da nas čaka prav zoprno presenečenje. Planina Jezerca, do koder smo se hoteli zapeljat, je namreč na nekih 1400 metrih višine, kar visoko. A snega že dolgo ni bilo, gor je itak topleje, tako, da sem se tudi jaz mimogrede strinjal: no, pa pejmo!

V snegu me že ne bi spravili z avtom gor, ni šans.

Potem pa se odpravimo, z našega konca je kar nekaj vožnje do Cerkelj in naprej proti Ambrožu. Iz doline se tudi ni veliko videlo, megla je bila kar gosta. Ko pa smo prišli malce višje... je vse okoli nas vedno bolj postajalo belo. Prosim? Kaj? Kako? Krvavec ves zelen, okoli nas pa vedno bolj belo. A to je tako hudo ivje al kaj?

Kako, hudiča?

K sreči se niti še nisem dobro zavedel, ko sem že peljal po kar konkretnem, seveda nespluženem, snegu. Na Ambrožu sem že ves nesrečen kar s ceste na parkirišče zavil. Kakšna cesta pa je zdaj to? In od kje ta sneg, ko pa je povsod naokrog vse zeleno?! Tole pa že ni ivje, tole je povsem konkreten sneg! Še na vrhu Grintovca je kazalo na manj snega, kot ga je bilo tukajle naokrog! So imeli ponoči snežno nevihto? Samo za pobočje Krvavca, posebej za nas, zame? Da bo vožnja prijetnejša?

Včasih se ti res zazdi, da je cel svet naperjen proti tebi. Kako tudi ne bi?!

Ampak bilo je pa res lepo.

In smo tam kar stali in slikali, sam pa se nisem mogel odločiti. Še vedno sem globoko dihal in kar nisem mogel verjet, da se ta sneg in snežena cesta dogajata meni. Pa ravno meni! Ki nikakor nočem vozit po takem, sploh v hribih ne... ko se spomnim skoraj vseh nesreč, ko je kdo zapeljal s te ceste... 

Lepo pa je res bilo. Eh, sranje.

Tako človeka kaj piči in sam niti ne ve, kako in zakaj. Tokrat me je pičila trma in ne bo mene tale sneg! Ne pa ne! In sem obrnil in zapeljal kar naprej, proti vrhu! Ni bilo najlažje, od začetka je vse vrtelo, spodrsavalo, dokler nismo dobili začetne hitrosti, je šlo po celi cesti sem in tja. Pa se nisem dal, mali francoski japonec pa tudi ne. K sreči so bile vsaj gume zimske, z letnimi bi najbrž pod breg zapeljal že kak kilometer nižje.

In sem tiščal gas povsem enakomerno in samo upal, da me kdo ne ustavi ali upočasni. Kdo ve ali bi spet lahko speljal...

Pa smo prišli, k sreči brez večjih težav. Oziroma vsaj zdaj tako mislim, takrat pa sem najbrž sproduciral kak liter adrenalina in pustil odtise na volanu.

Čista zima. Če pa si pogled uprl malce višje - kako je zdaj pomlad gor, zima pa dol?!

In ravno tu, na Jezercih je bilo še najhuje. Spodaj je bilo malo bolje, zgoraj pa veliko bolje. Sneg, presneto...

Na Planini Koren smo preizkusili bife - bil je založen in seveda odprt. Lepo tole deluje, upam, da tudi kaj prinese, ne samo stroškov!

Malo smo morali še poplezati

in smo že bili na balkonu - Planina Košutna.

Smo kar sedeli in sedeli. Prekrasno!

Kakšne velike vročine seveda ni bilo, a vseeno bolje, kot v dolini. Brez tiste vlažne meglene zdrizavosti.  Mraz nas je vseeno pregnal naprej. Do Kompotele in razgledov!

Najbrž je to povsem običajno za človeško naravo, a bolj kot si navdušen, več slikaš. In tokrat se res nismo držali nazaj. Pa midva, pa vidva, pa onadva. Vsak z vsakim, vsi z vsemi.

Skoraj, da smo pozabili na hribe. Zaradi tegale razgleda sem tule večkrat, najraje pozno jeseni. Ali pa zgodaj jeseni. Ali pa poleti. Pa tudi spomladi ni slabo. No, razen pozimi, takrat je cesta snežena... Ja, presneto!

Ja, mraz je že kar bil. Za razbijat led ravno prav!

Medtem, ko sem se sam sekiral, kako bomo prišli po tisti presneti zasneženi cesti dol, so imeli drugi povsem druge skrbi. Naprimer kako okrasiti dom, prazniki se bližajo!

In ne, nič nismo sami porezali, le pobrali smo že odrezano vejevje - markacisti so morali prav pred kratkim malo obnavljati pot! Ravno prav torej.

Dol je šlo z avtom malo lažje, otoplilo se je in snega je že veliko pobralo. Uffff, k sreči.

V dolini, kjer pa je bil spet mraz, pa snega seveda ni bilo več. 

No, kaj takega pa mislim, da se nam še ni primerilo. Ko ima vmesni pas povsem svoje vreme, svojo snežno nevihto. Ko moraš skozi sneg do sonca in toplote!

Za neke kraje mi je kar naprej žal, da nisem večkrat tam. 

Ker je lepo. Ker se velikokrat spomnim na njih. Ker jih vidim vsakič, ko se peljem v Dob ali Domžale. Ker... razlogov je pravzaprav kolikor češ.

Saj se trudim, da bi bil večkrat tam gor, a nekako ne gre, ni ravno najbližje, ni ravno za eno urco sem in tja. Resnici na ljubo prav daleč tudi ni, a vseeno, nisem več prav hiter.

Mene spominja na balkon. Takega bi takoj imel, priznam.

Letos sem si le enkrat vzel čas. Na, zdaj je pa tam gor že sneg, to mi pa ni več preveč pri srcu. Čeprav se lahko še vedno zgodi, da ga pobere in bo še prekrasna jesen, ki me bo vsaj še enkrat zvabila tjale gor. V jesenskih časih sva že večkrat uživala tam in v bližnji okolici.

Sem pa vsaj tistikrat - šel sem konec maja - ubral nekaj drugačno pot. Pod ovinke sem se pripeljal, nekaj se mi je mudilo in se nisem mogel zamuditi za cel dan, vstal pa sem seveda pozno, nato pa šel čez planino Koren gor in čez zajle, dol pa sem - končno! - poiskal pot, kjer gredo krave. Vedno sem govoril, da jo poiščem, pa nikoli nič od tega. Pa moram najti še tisto do Medvedje jame, pa tisto počez, pa tisto od pod studenca direkt, pa tisto tretjo... Če bom s takim tempom raziskoval, bom prej 107 let star. Težka bo.

Nazaj grede pa sem se še izdatno pogovoril z oskrbnikom Planine Koren, ki tam zdaj ponuja samopostrežni bife. Pogumno! Upam, da se mu obrestuje in da mu ne bomo ljudje pokvarili vsega veselja. Tisti konci so prekrasni in mene tam naokoli vedno žeja. Kaj lepšega, ko lahko še malce posediš, enega spiješ in se naužiješ razgledov!

Sva se kar zaklepetala, domačega ima super, dol je pa potem kar dobro letelo, kolena so bila ravno prav mehka. Oujea.

Hudirja, me je zdaj, ko pišem tole, spet zažejalo po tistih koncih... A da bi šel v snegu? Hm... mogoče ga pa tale jugozahodnik res pobere, kaj?!

Res je, že doma sem pravil, da se bova pa danes namatrala. 

Nekam daleč me je vleklo, konec septembra je bil končno malo lepši vikend, dajva midva čimveč obrest! 

Pa sva.

Da je treba trenirat, sem veselo zagotavljal in jo potem podil po celi dolini Korošice. Kot tista "ta prava" sva seveda parkirala kar pri gondoli. Bova šparala okolje. Boš videla, v tej dolinici je tak prekrasen mir, nikjer nikogar, sama mir in tišina!

Ko se enkrat zapodiš po cesti, potem kar gre. Šiba.

Potem je pa vedno lepše, jesen že kaže svoje barve, jaz sem pa seveda ves nadušen!

Do prve travice, tam nekje ob lovski koči, sva kar hitro. Ali se pa meni samo zdi. Meni je tale dolina res pri srcu, sicer sem pa to najbrž že povedal parkrat, ne?

Na Planini Koren naju presenetijo krave. Ni to malce pozno? Seveda se takrat, konec septembra, ne zavedava, da bo še lep, prelep oktober in da krave že vedo... Njim se ni nič mudilo dol.

Potem pa zavijeva proti Planini Korošica, greva malo poplezat, kakšen klin prijet!

Tule gor potem kar malo uživava. Dva prideta še naokrog, a se kar skrijeta za vogal. Zgleda vsi težimo k samoti in miru.

Moji plani so sicer veliki, a niti sam ne vem, ali nama bo uspelo. Lahko bi naredila cel krog, lahko pa greva tudi tukajle nazaj dol. Meni je načeloma vseeno, sem zadovoljen že s tem, da sem tule gor. 

Vreme sicer ni najlepše, vmes celo malo zapiha, a le za par minut, meglice se podijo, še kar toplo je. Še konje srečava, pomešane med krave, mali prijazni žrebiček pa je prav domač in bi se kar božal in božal. To se pa res ne zgodi dostikrat...

Vseeno se odločiva - pojdiva še naprej, proti Vrhu Korena. Še k sreči, da se malo spoznava in da prideva s prave strani. Upam, da ne bo kdo v megli verjel tejle tabli. Res bi bilo lepo od PD Komenda, da bi tole napako popravili... (Dve tabli, tista v levo in tista v desno sta enaki in kažeta proti Kompoteli in Mokrici. Ena gor, druga dol. Zanimivo, kajne?)

Vršace oblivajo oblaki, kakšnega velikega super razgleda ni, a vseeno je presneto lepo.

Midva pa jo stopava kar naprej, če sva že tukaj, greva pa še čez Ježa nazaj! Čaka naju oster greben!

Glej, glej, ovce pa gredo domov!

Je pa tudi v Ježu ena od Škrbin, ki pa tule ni tako zelo zahtevna, kot tista pod Kalškim grebenom

in sva že pri jezercu na Zvohu, preštejeva milijon pupkov in je že treba razmislit, kam pa zdaj naprej?

Pa razmišljava in razmišljava ali se nama da čez Kriško in potem tam dol ali jo čva... Hja. Pa še malo razmišljava. In še malo, lep dan je, pa se nama nič ne mudi, razmišljanje pa potem kar prav pride.

Ah, si rečeva, jo odkuriva dol, tamle levo dol na robu pa se ob začudenih pogledih pod žico zavihtiva direkt navzdol in jo mahneva po nemarkirani poti počez nazaj, spet skoraj do planine Koren.

Do izhodišča je potem še dolga, še posebej cesta se vleče kot kakšna čreva, a to vse spada pod trening. Kar lep izlet je bil to se na koncu zaveva, morda sva pa le malce pretiravala. No, ali pa tudi nisva, saj nama je šlo čist ok.

Mi pa Helena nič več ne verjame o tihi, samotni dolini Korošice. Srečala sva namreč vse, kar se je srečat dalo: mašine, delavce, popotnike, kolesarje, motoriste, zaljubljence... vse, vse se je ta dan potikalo po teh samotnih krajih. Ki tako tudi malo niso bili več samotni. Bomo videli, kako bo naslednjič, takele gneče pa tudi ne gre prenašat...

Sva pa kljub temu v dnevu našla svoj del samotnih poti in se dodobra naužila tistega, kar sva pravzaprav prišla iskat.

Dolina Korošice mi je nadvse pri srcu, to sem najbrž že večkrat zapisal. Mirna, sama, prijetna, kaj pa vem... 

6.5. sem šel pogledat, kako kaj s snegom tam gori proti Kompoteli. Najbrž ga še ni povsem pobralo, kaj?

Kadar imam čas, se zapodim po dolini kar od začetka, parkiram nasproti gondole in se napotim po tisti dolgi makadamski cesti. Po vseh pravilih bi mi moralo biti strašansko dolgčas in kakor se poznam, bi moral že po desetih minutah klet, kaj je to za ena frdamana cesta.

Pa se nič od tega ne zgodi. Pravzaprav v tej dolinici uživam. Tudi v hoji po cesti. Tako pač je, ne bom se preveč spraševal...

Lepo je, res. Še posebej potem, ko stopiš iz gozda.

Pa seveda vedno pogled navzdol, na Kamniški vrh.

Sem pa zadel ravno pravi čas. Ves Žafran na Veliki planini sem letos zamudil oz. bil gori prekmalu, sem pa zato tukajle dobil nazaj!

Še bolj pa sem zadel čas, ker je bil na Pl. Koren ravno oskrbnik. Gostoljuben oskrbnik! Sva prav lepo pokramljala in moram priznat, da ima neke super dobre arcnije! Njami, se kar nisem dal spodit...

No, skoraj. Sicer pa sem sem vedel, da bom prišel še nazaj!

Naprej se mi ni dalo, ker je bil sneg ena sama vdirajoča mokrota in sem zato pogledoval na desno. Pl. Koštuna? Kako pa je kaj tam, a?

Tisto plezalno mesto bom pa že zmogel, kaj?

Seveda sem ga zmogel, nič hujšega ni, je pa treba bit previden. 

Je pa zato planina pravi cukrček!

S prekrasnim razgledom, prekrasnim! Za naprej je bilo tudi tukaj še preveč snega, zato sem samo še pozvonil - sem kje sploh že višje videl zvonček? 

in se mimo gostoljubnega oskrbnika, katerega sem seveda spet nažical za predobro travco, že kar malce veselo odpravil v dolino.

In spet cesta ni bila prav nič dolgočasna. Prej nasprotno. Sicer pa si kar naenkrat spet v dolini, kaj bi se sekiral. Je pa zato most čez Bistrico precej zanimiv in kar malce strašljiv... Take stvari pa si raje ogledujem z varne razdalje. Če ne bi vedel za žled, bi najbrž iskal kak avto dol pri Ribji peči. Uff.

Pa še karta. Pri tej projekciji je seveda največ same ceste. Ki pa me prav nič ne moti, ampak to sem pa že povedal, kajne?!

Mogoče se kdaj opogumim in grem iskat Medvedjo jamo in se sploh pojat po tisti "ta visokih" neoznačenih stezah. Mogoče.