Planina Košutna

Dolina Korošice mi je nadvse pri srcu, to sem najbrž že večkrat zapisal. Mirna, sama, prijetna, kaj pa vem... 

6.5. sem šel pogledat, kako kaj s snegom tam gori proti Kompoteli. Najbrž ga še ni povsem pobralo, kaj?

Kadar imam čas, se zapodim po dolini kar od začetka, parkiram nasproti gondole in se napotim po tisti dolgi makadamski cesti. Po vseh pravilih bi mi moralo biti strašansko dolgčas in kakor se poznam, bi moral že po desetih minutah klet, kaj je to za ena frdamana cesta.

Pa se nič od tega ne zgodi. Pravzaprav v tej dolinici uživam. Tudi v hoji po cesti. Tako pač je, ne bom se preveč spraševal...

Lepo je, res. Še posebej potem, ko stopiš iz gozda.

Pa seveda vedno pogled navzdol, na Kamniški vrh.

Sem pa zadel ravno pravi čas. Ves Žafran na Veliki planini sem letos zamudil oz. bil gori prekmalu, sem pa zato tukajle dobil nazaj!

Še bolj pa sem zadel čas, ker je bil na Pl. Koren ravno oskrbnik. Gostoljuben oskrbnik! Sva prav lepo pokramljala in moram priznat, da ima neke super dobre arcnije! Njami, se kar nisem dal spodit...

No, skoraj. Sicer pa sem sem vedel, da bom prišel še nazaj!

Naprej se mi ni dalo, ker je bil sneg ena sama vdirajoča mokrota in sem zato pogledoval na desno. Pl. Koštuna? Kako pa je kaj tam, a?

Tisto plezalno mesto bom pa že zmogel, kaj?

Seveda sem ga zmogel, nič hujšega ni, je pa treba bit previden. 

Je pa zato planina pravi cukrček!

S prekrasnim razgledom, prekrasnim! Za naprej je bilo tudi tukaj še preveč snega, zato sem samo še pozvonil - sem kje sploh že višje videl zvonček? 

in se mimo gostoljubnega oskrbnika, katerega sem seveda spet nažical za predobro travco, že kar malce veselo odpravil v dolino.

In spet cesta ni bila prav nič dolgočasna. Prej nasprotno. Sicer pa si kar naenkrat spet v dolini, kaj bi se sekiral. Je pa zato most čez Bistrico precej zanimiv in kar malce strašljiv... Take stvari pa si raje ogledujem z varne razdalje. Če ne bi vedel za žled, bi najbrž iskal kak avto dol pri Ribji peči. Uff.

Pa še karta. Pri tej projekciji je seveda največ same ceste. Ki pa me prav nič ne moti, ampak to sem pa že povedal, kajne?!

Mogoče se kdaj opogumim in grem iskat Medvedjo jamo in se sploh pojat po tisti "ta visokih" neoznačenih stezah. Mogoče.