Velika noč in družinski pohod. Zadnja štiri leta nam taki pohodi kar lepo uspevajo, udeleženci s(m)o navdušeni in vedno se nas najde kar veliko. Super!

Pravzaprav nam uspevajo včasih kar dvakrat na leto, za veliko noč in še za prvega novembra. Še bolj super!

Na veliko noč 2017 smo se odločili za pohod do Štanjela. Pa še nazaj, jasno.

Vreme ni bilo najlepše, aprilsko, kaj pa drugega. K sreči smo nevihte le od daleč opazovali. 

Burje ni bilo, skale so bile pri miru.

Je pa vse cvetelo, jasno. Helena je seveda poslikala na tisoče slik rožic. Vedno se potem sprašujem, kdo hudirja vse te slika gleda? Vsako leto milijon slik rožic, leto za letom. A so letošnje drugačne?

No, pa vseeno, da se razumemo: tudi meni srce zaigra ob vsem tem obilju. O, ja!

Seveda sem bil pameten in natanko vedel, kam moramo it. Do prve jase. Potem pa sem se malo... no, lovil.

Seveda je vse to le zaigran prizor: joj, izgubili smo se! Ah, ah, kaj pa zdaj?! Pohod je treba zabelit!

Kdo se je pa še izgubil v tej deželi? Greš pač počez.

Naletiš lahko še na kaj zanimivega, k sreči brez prašičev.

Potem si pa že na taki ali drugačni cesti, vsi pa zadovoljni, ker se nismo povsem izgubili. Malce ovinka pa je bilo, obiskali smo mali kucelj in pot nekoliko podaljšali, da ne bi bila prekratka. Otroke je treba zmatrat.

V mislih sva imela tisti prekrasen prehod v dolino Raše, ki sva ga nato seveda tudi našla. O, lepote!

Vsi v modrem, kaj?

Pa še jedli smo vmes!

Na koncu brez nekaj malega ceste na žalost ni šlo, sem se zelo trudil, da bi hodili po poteh, a povsod ne moreš. 

V Kobdilju nas je nekaj lovil še dež, a nas je na srečo le oplazil. Smo pa najmlajšega preoblekli kar tako, v stoje, mimogrede. Še zavedel se ni dobro.

Potem smo pa že bili na Fabianievih vrtovih.

Še malo čez Štanjel, po nevihti je bilo že fino vroče,

mi pa smo se zapodili do bifeja pri pošti. O, kako je pasalo!

Takole nekako je to šlo. Prav veliko okrog Štanjela nismo hodili, smo bili vsi že večkrat, bolj nas je vabilo pivce v vsej tisti vročini.

Olala, pomlad!

Nazaj seveda ne bo šlo po isti poti, je bilo treba drugo najt. Ki pa je bila bolj nerodna. Najprej ob in po železnici,

pod njo in nad njo,

in res zoprn del ob regionalni cesti, a drugače res ni šlo. K sreči brez težav.

Brašno je seveda vedno z nami!

Včasih ni dovolj le hoja, je treba še mal roke povadit!

Naša četica pa je kar lepo hodila, malce sva se že bala, da bodo začeli popuščati, a nam je šlo zelo dobro!

In ne, tule nismo povsem pijani, samo klobaso smo zašpilili! S tremi obrati in pljuvanjem čez ramo. Kaj pa vem, tako so nas starši učili, nič mi krivi!

Ker smo naredili tako lepo klobaso, tako pa je treba zašpilit!

In ko smo imeli vsega že skoraj dovolj, se je cilj dobrohotno pokazal direktno pred nami! 

Dolga pot je bila tole, mogoče sva res malo predolgo vzela, a se nihče ni pritoževal, nikogar tudi nismo pustili kje zadaj. Torej vse ok!

Potem pa žur, jasno!

 

 

O, ja, zdržal sem pohod, žur in še celo noč. Jasno, da sem se res počutil čisto takole: 

Potem sem pa malce pozajtrkoval, vse se je malce umirilo in upočasnilo. Nihče ni bil več tako poskakujoč kot prejšnji dan. Hm, le zakaj?

Zato je Helena hitro opazila, da bo treba kar kreniti na pot, drugače se bom še sam kam zavlekel in me ne bo na spregled še kak teden. Zato smo se kar lepo zbrali, še vsi tisti za navzdol!

Seveda smo prej vse lepo pospravili - to smo že mi ponoči nekaj pospravljali, čeprav najbrž precej vprašljivo - vzeli par pivc s seboj za žejo, meni so nadeli še prjatla balona s petdeset in smo šli.

Sicer ne vem zakaj, ampak kar naprej smo se nekaj ustavljali. Jaz sem hotel pa le spat pa nisem mogel nikjer. Oziroma mi sploh niso pustili. Pa ne tu ležat, pa ne se tam naslanjat, pa ne to, pa ne ono... Ojej. 

Smo se vseeno imeli super!

Sem in tja sem pa le izkoristil gužvo in skušal malce podremat. 

Pa so me vedno prec takoj pogruntali, me na hitro slikali in me še hitreje zbudili. Ej jejej, človek še spat ne sme.

Drugače pa sem sem in tja (le sem in tja) kar dobro zgledal. Čeprav so se mi oči reeeees kar same zapirale. Ni šlo pa ni šlo. Tudi roke so se tresle, kdo bi ga vedel zakaj...

Pri Calcitu so naju nato ostali zapustili, mene pa je Helena gnala naprej. Kaj, da ne prideva do doma? Kaj?! Ha!

Če potem lepo poslušaš pametnejšega od sebe in disciplinirano postavljaš eno nogo pred drugo, no... potem kar gre. Velikoplaninsko vas so še vedno delali. Nikjer nobenega.

Sem komaj čakal na Kamnik, kjer sva si končno lahko privoščila pivce. V tistem vročem dnevu je super pasalo, škoda le, da nisva mogla kaj več posedet. Ali pa zadremat? Vsaj malo, majčkeno? Ne?

Ne! Greva naprej. Eh, pa sva hitro imela in se še po Kamniku izgubljala po nepotrebnem. Ta prava stezosledca! Človek je malo zmatran, pa kar pozabi kje mora it in kje sigurno ne bo prišel skozi. Kot da sva iskala še dodatne kilometre! Jih ni bilo že tako dovolj?!

Sva pa dobila vse lepo nazaj v obliki vonja sveže pokošenih trav. O, krasote, o lepote! To je pomagalo, me malo zbudilo!

Na igrišču sem potem naredil petnajst dvigov, da bi le pokazal, da sem še čisto pri močeh.

... ja, seveda...

Nisem niti verjel, ampak v taki pozi bi se tudi dalo zaspat! Neverjetno, česa je vsega sposoben človek! Pa mi spet ni pustila...

Po Kamniku pa spet ob Bistrici, kjer sva se v tisti vročini lahko še vsaj malo ofrišala! A tudi tu nisva bila sama, nekdo je v travah še vedno spal sanje pravičnega, obkrožen s samimi flašami. Nek včerajšnji tip, dober žur je moral bit, hud. Čeprav ni ravno lepo zgledalo, da tam počez ves nadelan spi, sem mu potihem kar zavidal tisto ležanje...

Potem pa že kmalu Radomlje! Oujejaja! In spet pivce pri Špornu. 

Ampak moram priznat, da to pa ni več tako pasalo. Je bilo že vsega dovolj, le spanja premalo. Ah! Ampak Helena je bila neizprosna in determinirana do konca! Greva! Pa je ne bova klonila tik pred koncem, saj sva že skoraj doma!

Tale slika mi je pa prav pri srcu. Skoraj doma, kaj?

Hitro sem pozabil, da je z avtom vse to malo hitreje in da naju do doma čaka še vsaj kaka urica.

Še posebej, če spet nekaj motoviliš skozi Dob in spet delaš ovinke! Ovinek je sicer prišel prav, ker... no, pustimo to, ampak vseeno, jebela cesta, ne delat ovinkov, no!

Krtine sem bil pa res že vesel, kot že dolgo ne. Dost je blo, dooooooooooost! 

Vsakemu, ki sva ga srečala, sem seveda razložil vse od začetka do konca, zato nama je pot do doma res hitro minila. Zaspan pa tudi nisem bil več toliko, sem bil na začetku poti bolj. Vse kaže, da me je konec poti držal kar dobro pokonci!

Juheeeeeeeej, pa sva! Po dolgih 34-ih urah sva spet pod isto tablico!

Še zadnji korak čez črto začetka in konca! Ta korak sem si res dodobra zapomnil! 

Je bilo pa treba narest še eno lepšo za dokaz, za v album in sploh v dokaz, da sem tudi 50-ico balon prinesel nazaj! 34 ur sem prav lepo pazil nanj!

Vse zahvale gredo seveda Heleni, brez nje najbrž ne bi niti štartal, kaj šele, da bi pripešačil domov. Moja volja je šibka in najbrž bi v prvi gostilni zamenjal pivo za vse te kilometre. Kar bi bilo najbrž celo bolj pametno, a potem ne bi imel toliko za povedat.

Heleni sem pravzaprav hvaležen še za precej več, saj brez nje sploh celotnega dogodka ne bi bilo! Jaz sem tokrat le hodil, žural, pil in hodil, vse ostalo pa so naredili Helena in najini otroci, ki so tudi tokrat veliko pomagali. Vsem sem seveda večno hvaležen - vrnem pri vaših petdesetih!

Izkazalo se je, da je nazaj grede celo dlje - cca. 28km, a samo 111 višincev. Še dobro, navzgor mi pa najbrž res ne bi šlo. Še naravnost je šlo težko...

Plan 50 za 50 je bil torej izpolnjen in celo malce presežen. Za dobro mero. 34 ur, 53 km, en super žur, za začetek petdesetih bo kar dovolj... me je pa kar strah, kaj si bomo spomnili za šestdeset!

Zato sem s čisto vestjo zdržal še kako uro pokonci in se nato zavalil v posteljo, v kateri sem ostal naslednjih 18 ur! 

Ja, spanja mi je pa res manjkalo, a nihče ni rekel, da so petdeseta lahka. Kdo ve, kakšna še bodo, če so se že začela tako! Oujea, sama pričakovanja so me!

Hvala Heleni, najini družini in sploh vsem, s katerimi smo se družili ta čas. Z vami bodo naslednja leta lažja!

 

P.S.

Kakšnih večjih posledic pravzaprav ni bilo, noge so bile ok, glava pa tudi. Nikogar nismo pozabili, nikogar izgubili. Edino, kar ni preživelo, so presnete salomonke, spet so dokazale, da nikakor niso narejene za velike fante nekje pri stotki.

Čez kak teden pa smo razrešili tudi dilemo Fantoma s Kisovca! Janko je namreč cel dan slikal, a se je pri pregledu slik izkazalo, da pa njega ni niti na eni od 426-ih (tu ne štejem še vsaj 147 pobrisanih) slik. Niti na eni! Zato je bil seveda takoj proglašen za Fantoma s Kisovca, mi pa smo se začeli spraševat ali je bil sploh z nami ali je bila to le naša projekcija?!

Pa je Darja na koncu le našla eno jutranjo sliko Fantoma! Sicer zabrisano, a, hej, Fantoma se ne da ulovit kar tako, kajne?!

Kdo ve, kdaj se je že začelo z vprašanji tipa: "a ne boš ti kmal petdeset, a?" Pa sem skušal vse skupaj preslišat, prespat, se okrog obrnit in se delat, da jaz pa že ne... Dejte no mir!

Pa nekako ni šlo, če se še tako dobro in hitro izogibaš, postajajo vprašanja vedno glasnejša in vedno nadležnejša. Vedno več jih je. Hitro spoznaš, da temu pač ne moreš ubežat, socialnemu pritisku sploh ne. Mogoče, če bi emigriral kam na Novo Zelandijo, pa še tam bi me že še kaj našlo, se ni za bat.

Torej, prva faza zanikanja je šla počasi mimo. 

S fazo sprijaznjenja sem se dlje ukvarjal. Ali pa se sploh nisem, ker o tem sploh nisem hotel razmišljat. Pa o žuru, pa o povabljenih, pa o... oh, koga brigaaaaaaaaa!

Potem mi je pa le enkrat med nekim izletom padla na pamet hudobna ideja, da če že moram sam trpet - kar bom ob praznovanju prav gotovo - naj trpijo tudi vsi ostali. O, ja, bolj ko bodo zmatrani, manj bodo mene morili in manj neumnosti jim bo hodilo po glavi.

Ne?

Torej je tako ostalo in obveljalo - peljali jih bomo v hribe! 

Seveda to ni tako enostavno, čeprav zdaj z distance morda tako zgleda. Kako tako raznovrstno druščino sploh spraviti v hribe? Kaj delati tam z njimi? Kam sploh it? Kaj tam sploh počet? Eni hodijo več, drugi manj, tretji sploh ne, četrti... - kako vse to sploh uskladiti?

Ja, kar nekaj priprav je bilo potrebnih. Pravzaprav zelo veliko!

Naprimer to je le ena od potrebnih stvari, ki so usklajevale povabljence z možnostmi pohoda in prihoda, tu je bil spisan tudi timing. Ki se je - kot smo videli na koncu - poklopil skoraj na minuto! Čestitke in najlepša hvala Heleni za mojstrovino!

Izmed vseh možnosti smo se odločili za Pohod na Veliko planino od doma in nazaj! - zakaj neki pa imam svojo smerno tablico? - za najhudejšeše, za en čink manj hudejše, a še vedno super hude Pohod od doma do Kisovca (tja!) ter Pohod od Jurčka za malo manj hudejše in Pohod okoli Kisovca za ves ostali kripelj bataljon ali pa mlade fante v vozičkih z mamicami. Zato je bil tudi izbran Kisovec, čeprav je bil v prednosti Domžalski dom, a nujno smo potrebovali cestni dostop.

Tako smo zadnji dan z dvema avtoma vse zvozili na Kisovec, pripravili, kar se je dalo, potem sem pa jaz že izklopil. Se je bilo treba pripravit za naslednji dan! D dan!

Prav nič ne bo lahko! Ne meni, ki sem petdeset, ne ostalim v družini, na katere je padlo vse preostalo delo, ne gostom, ki bodo morali kar nekaj prehoditi.

In tako se je Pohod 50 za 50 začel, v soboto 24.5., natanko ob 7h zjutraj.  Z malce nervoze, a v dobri pripravljenosti in z nasmehom na obrazu!

Ni nas bilo veliko, nekaj pa le, na 9 ur hoje na žur se ne prijavi vsak!

A skupinica je bila mala in luštna in kar vedel sem, da se bo še kadilo za nami! Juhuhuuuuuu!

Meni so pa naštimali balon z napisom 50 in navodilom, da ga moram celega prinesti do gor. Celega! Evo, pa je šel z mano, pritrjen na nahrbtnik, da sem bil kot tekaški zajček. No, preostalih pohodnikov tako nisem mogel kar tako izgubit...

Prvi višinski metri so šli tako kot vedno - počasi in sopihajoče. V nadaljevanju pa vedno hitreje.

Pri prehodu na cesto do Palovč je še vedno vse podrto. Tam sem moral presneto dobro pazit na balon, da mi ga kaka robida ne popika!

Nad Vrhpoljem pri klopci pa smo bili že dodobra ulaufani, še Flori je imela že dobro polimane žulje, uboga reva, dobila jih je že po pol ure hoje! A se ni dala, tako kot se nismo dali vsi ostali!

Na cesti do Jurčka smo bili že prešerne volje, saj je odrešitev takoj za vogalom. Smo že vohali in videli pivo, zato pa so bile seveda slike že precej nenatančne...

Po dobrih petih urah hoda smo se združili še z ostalimi! In jah... res je... kot petdesetletnik si samo še številka... kar poglej sliko!

Je bilo prav neverjetno in ne, tega nisva načrtovala, a je vseeno vse padlo lepo skupaj in pri Jurčku smo se - čisto nenadejano - srečali prav vsi! Timing pa tak! Ha!

Čakal nas je še najstrmejši del in največ višincev na poti. A k sreči je bilo vse po planu, dan je držal, volje je še ostalo, kondicije pa tudi.

S časom je sicer šlo vedno počasneje, a smo dobro držali korak tudi z vsemi ostalimi, ki so začeli pri Jurčku. Se pa ja ne bomo dali! Tako smo se na Kisovcu spet vsi srečali, Balon je še vedno z mano!

Bom zadel vso to gručo ljudi? Oja, seveda! Rajko, dobro si me naučil!

Od tam so nekateri še nadaljevali malo naprej, do Male planine, od nas ta zmatranih, ki smo hodili celo pot, je šla naprej le Flori (bravo!!!!), drugi smo raje zavili do Doma na Kisovcu, kjer smo porabili še zadnji kapljico skrabnega izbora (http://www.krtina.com/blog/image.axd?picture=2014%2f6%2ftbsp-x4.jpg). Ravno prav je trajala, ravno prav!

25km in 1600 višinskih metrov je bilo za nami. Potrebovali smo 8:03h kar za tako skupino sploh ni slabo! Bravo pohodniki!

Malo smo počili, pripravili par stvari, potem pa se je počasi program že začel. In ne, nisem prav veliko trpel, veliko sem moral vedet o sebi (kar ni bilo najtežje) in kar nekaj dogodkov podoživet, kar so mi pripravile posebne igralske točke! Nekaj slik prepoznat - to je bilo že težje in celo nekaj stvari narest tako, kot sem jih v mlajših letih. Opala. Skratka, program in pol!

Dan smo imeli prekrasen, bil je celo sonček, nam pa na skoraj 1300m nad morjem ni bilo treba biti v bundah.

Maček nas pa vseeno ni najbolje razumel in mu je bilo početje ljudi prav dolgočasno. Le kakšne zabave pa majo tile?!

Očetje in sinovi pa takole. Z enakimi potezami in izrazi le s sedemintridesetimi leti razlike.

Darja in Dejan pa sta prostovoljno prav slastno skrbela za vse nas. Da nismo bili lačni.

Ker žejni sigurno nismo bili. Da znam tudi takole igrat, sem seveda izvedel šele, ko sem slike gledal... No, naslednji dan sem se čudil tudi temu, da sploh znam igrat...

Potem pa... potem pa...

se je zabava prevesila v nočni del in počasi so vsi odhajali spat. Le trije smo ostali in plesali še dolgo v noč, pravzaprav kar v jutro. Mi trije pa smo postajali kot tisti mali jagri, najprej se je neznano izgubil en in ga res nisva nikjer več našla, nato je ta drug zaspal na ležalniku direkt sredi plesišča in meni ni ostalo nič drugega, kot da grem maltretirat psa. Je bil pač edini, ki je bil poleg mene še buden.

Pes je bil super zadovoljen, dodobra mi je zgrizel prste, a sva bila tisto uro najboljš kolega. Velik sem mu povedal, on pa meni malo manj. Ga že ni žural celo noč...

Potem pa je že ta prvi vstal. In meni ni bilo treba nič it spat. Jeeeeeej! 

Zdržal sem do naslednjega dne! Opa, stari!

Gremo naprej!

Naš šesti (po/pred)novoletni pohod!

Lani na Zasavsko, letos pa Čemšeniška planina. Zadnja od možnih izletov na tak način, peš od doma, iz Krtine!

Cel krog smo že naredili, Črnivec, Velika planina, Krvavec, Menina, Zasavska sveta gora, Čemšeniška. Hribov, ki bi jih s hojo dosegli v enem dnevu iz Krtine je počasi zmanjkalo. Pa vseeno, si bomo pa kaj drugega spomnili, ni res?!

Ali pa začnemo krog spet znova! Ha! 

Take izlete je malce težje načrtovat. Nikoli ne veš čisto dobro, kdo vse se bo prijavil in kako bo cela skupina dihala. Vedno se najdejo eni, ki jih zebe in jim gre vse strahotno prepočasi, pa drugi, ki hodijo počasi in jih gre vse mnogo prehitro, pa spet tretji, ki iščejo gostilne in četrti, ki kdo ve kaj počnejo. Različni smo, kar je seveda dobro, a skupino je malce težje držat skupaj. Še posebej, če je to daljši izlet, ne tri, štiri ure, temveč kar cel dan, 10, 11 ur. Razlike med pohodniki se počasi izoblikujejo, proti koncu pa se opažajo vedno hitreje. Velikokrat se zgodi, da se skupina prav na koncu razdeli, ko ta hitri že vidijo konec, ta počasni pa skoraj že obupajo.

Vsekakor je luštno, a tudi naporno. S čimer pa seveda ni nič narobe, le pot moraš dovolj dobro poznat.

Za tole Čemšeniško nisva čisto natanko vedela, koliko časa naj računava, da bomo potrebovali. Tako strašansko daleč se zdi od Krtine... čeprav po kilometrih niti ni tako zelo oddaljena. Pa vseeno je treba vračunat še višince, pa gostilne vmes, pa kakšna pot je, pa sneg, pa vreme, pa... vsega vraga torej.

Zato smo letos krenili pol ure prej, 10.1.2015 ob 6:30. Krtina, trgovina! Vsi zadovoljni, vsi pripravljeni!

Meni je šel seveda najbolj na živce prvi del. Sama ravnina, ob avtocesti, nič zanimivega, je pa zjutraj še kar fino drselo in v temi in prvem mraku smo se vsi kar dobro lovili.

A pri Gradiškem jezeru je bilo že svetlo in končno se je nakazovalo nekaj klanca!

Ob sončnem vzhodu nam takoj postane vroče! Ali pa je to zaradi klanca, kaj?

No, in ko bo tale sonček šel na drugi strani dol, bomo mi ravno nekje okrog cilja, kajne? No... kaj takega ne govoriš na glas, ni ravno najbolje za moralo.

Malce pod Limbarsko pa že malce več snega, a nič hujšega.

Prvi čaj in prvi večji postanek si privoščimo na Limbarski. Nekaj vetra, a vseeno je nekaj sončka! Vsaj za občutek.

Po karti to takole zgleda - Krtina 6:36 - Limbarska 9:35, 11,6km, 631vm+, 182vm-

Potem gre pa kar hitro, pot mimo Golčaja in proti Trojanam je - če odštejem del ceste - res prekrasna!

Naša četica pa jo kar strumno maha.

Še zadnji postanek pred Trojanami,

potem pa malo klanca, nekaj krajšanja ovinka preko hoste za gušt in še malo ceste. Pa so krofi že tu!

Limbarska 10:06 - Trojane 12:52, 11km, 526vm+, 731vm-

O, ja, krofe smo si kar dobro privoščili. Jaz sem seveda *moral* planit na kremšnito, ni druge! Tudi krof bi, ampak bi prej kremšnito, tako pač je.

Juhej, juhej, je bilo kar težko ponovno začet... Dve udeleženki sta se tu poslovili od nas, mi pa naprej, Čemšeniška prihajamo!

Se mi zdi, da smo se potem začeli malce večkrat ustavljati, časovno smo bili povsem v okviru in nikamor se nam ni mudilo. Lepo po poti, ki smo jo zadnjič raziskali.

Prvine so se spet prikazale kar naenkrat. Se mi je zdelo, da se s Trojan še ogreli nismo...

Potem se je pa začelo nekaj snega, veter in megla. Sonček je rekel adijo, pihalo je pa vedno bolj. A k sreči sneg še ni bil pomrznjen, dereze niso bile potrebne.

In kdaj mi pridemo do Doma na Čemšeniški? Kdaj, a?

Natanko tako, kot je bilo načrtovano! Ob sončnem zahodu! Slabih deset ur hoda torej.

Eni so pač mojstri načrtovanja, to jim je treba priznat! Juhej in dobrodošli!

Ja, veliko pomeni, da skupino varno in pravočasno pripelješ na cilj. Saj sva imela polno lučk s seboj, a nikoli ne veš, kaj se vse zakomplicira. Tako pa se ni in tiste pol ure prej zjutraj se je izkazalo za dobro potezo. 

Ravno prav torej!

Trojane 13:55 - Čemšeniška 16:19, 6,81km, 651vm+, 83vm-

Seveda skupina ni šla prav hitro spat. Kje pa! Vsi zadovoljni po dolgem izletu smo dobro jedli, dobro igrali lažnivca, 

žurali in se dobro imeli. Kljub temu, da v sobah ni bilo zakurjeno, ni nikogar zeblo! Le ponoči nas je parkrat budil mehur ali pa zavijanje vetra okoli hiše, ki se je odločil, da bo vse skupaj odnesel. Pa k sreči ni...

Zjutraj dober in močan zajtrk in smo že dobri za v tokrat megleno jutro!

Je treba še dol prit, kajne?!

To jutro so dereze prišle nadvse prav! Je bilo vse pomrznjeno in brez derez je bilo zoprno.

Mimo Prvin in Šentgodarta še eno zrcalno skupinsko

pa smo nazaj na Trojanah. Juhu, spet kremšniteeeeeeeee! Ja, ja, in krofi, seveda.

Na Trojanah pa smo že tako blizu, da nas pridejo pobrat domači. Par avtov pa se razvozimo!

Krtina - Čemšeniška 29,4km in 1800vm, 9:43h. Vse skupaj pa 36,17km, 1881vm+, 1635vm-. Prekrasno pravzaprav!

Par dni po izletu se nama vedno zdi, da te izlete naredimo tako, kar nekako mimogrede. Kljub razdaljam, celodnevni hoji, skupini. Kar gre, ljudje kar gredo, hodijo in nihče se ne pritožuje, več ali manj so celo navdušeni. Kar je - vsaj meni - vedno tako nenavadno, drugače ljudje večinoma niso pripravljeni na take izzive. A če jih predstaviš v pravi obliki... ni ovir.

Torej gre. Tudi malce dlje.

Me pa zdaj, ko je tole varno za nami, resnično strašansko matra firbec kam neki gremo naslednje leto! A?