Včasih, res bolj sem in tja, greva v hribe z avtom.

Ja, res, se zgodi. Tokrat se je 20. maja 2017.

Pravzaprav sva se šla malo pogovarjat, delat plane za naprej, to pa težko delaš doma, ko te vse moti, ko je perilo za obesit, ko je trava za pokosit. Bova malo zaokrožila, se zapeljala, pogledala, kako se imajo v drugih dolinah pod hribi.

Pa še pomlad naju je vabila ven, jasno.

Najprej na Jezersko, kjer je Kočna mogočnejša od Grintovca.

Kjer je Čedca enkrat pred leti kar čez noč izgubila svoj primat.

In kjer zelenilo Anclovega sveta umika sneg vedno bolj navzgor. Ravenska Kočna v vsem svojem sijaju. Kakorkoli obrneš, ne moreš it mimo Jezerskega, ne da bi pogledal semle, za vogal.

Sva se morala ustavit ob jezeru, uf, koliko enih dolgih let je tega, kar smo s taborniki taborili tule naokoli! Nekaj sem še poznal, kako klopco še najdem.

To so ta pomladna veselja!

Pa nama ni bilo dovolj, greva naprej, na sever!

Tam naokrog se je super vozit, sploh maja, ko še ni kopice kolesarjev. Nihče te ne podi.

Če sva enkrat iskala železno vodo v Podolševi, pa sva tu ugotovila, da prav iz vseh hribov tega okraja teče precej železnine. Sva morala vse pretaknit, tudi na avstrijski strani.

Malo pred Logarsko sva zmaja pustila pri miru, nama sicer ni zgledal preveč strašen, je pa pisalo, da je pot zaprta. In sva se tega držala. Kam bi pa prišli, da greš na izlet z avtom, potem ti pa kamen na glavo pade. Heh, mogoče bi se pa podala tja gor po stotniji stopnic, če bi le imela čelade.

Tako pa zmaja nisva vznemirjala.

Nato pa je bil že čas... da kaj pojeva. Najprej je bilo treba plačat 7 € za vstop z vozilom v Logarsko. Dom Planincev je bil zaprt, Logarski kot pa odprt. Kot vedno, tu sva res že kar nekajkrat bila. In bila vedno zadovoljna z obiskom.

Tudi tokrat ni bilo nič drugače. Zadovoljna! 23,50 €, pivo 2,30 €.

Po kosilu pa na sprehod do Rinke - ja, res sva rekla, da ne bova nič hodila, ampak saj do Rinke pa res ni izlet. To je le sprehod! 

Dobro sem trebuh not držal, ne? Opozorilo, da se slika, pride v zadnjih časih vedno bolj prav! Vsaj slike so lepše...

Orlovo gnezdo je bilo odprto in prvikrat se nama je primerilo, da sva zavila tja gor. So nama že dišale borovničke, je bilo treba po kosilu malo pogret želodčke.

In ker so hribi zraven - ne gre drugače, kot da iščem poti. Na Kamniško sedlo naprimer.

Pod Ojstrico čez Škarje na drugo stran. Opa je še snega!

Se je treba pozanimat ali je zastavo s Kamniškega sedla čez zimo odpihnilo. Ok, ni je odpihnilo, super.

Ampak ene borovničke niso nobene, če pa še ene spiješ, te pa že v hrib kar samo nosi. Vsaj gor do Rinke?

Umetniško delo!

Pogledat čez, v globino. Nekdo je bil tule prav razigran in čez nisem prišel suh!

Nazaj grede sva šla malo počez, iskala zanimive kotičke in našla polno zanimivih stvari.

Slikala pa sva se pri isti bukvi kot pred leti.

O, pred davnimi leti, skoraj celih petnajst je že od te slike. Bukvi se prav nič ne pozna, Tamaučku pa kar veliko.

Namen sva imela tudi spat tam kje naokrog, a naju je potem nekako zvleklo kar domov.

Dolgi pogovori in pričakovanje sprememb naju vznemirijo in kar težko se je obdržat na istem kraju. Vedno naju vleče naprej.

Kot je tudi najbolj prav.

Mislim, da sem bil v 2017 le enkrat na Kamniškem sedlu. In to na prvega aprila. Sramota. 

Pa ne sramota za prvega aprila, sramota za enkrat, edinkrat na Sedlu. Enkrat, ej! V celem dolgem letu. Nisem prepričan, da se mi je to že zgodilo, presneto.

K sreči pa vreme ni bilo prvoaprilsko. Začel sem pri Domu, Helena je imela v istem času tu izobraževanje PZS, sva se zmenila, da se ob vračanju vidiva.

Pravzaprav je bilo že kar presneto vroče.

Studenec ravno toliko, da je bil malce moker, kljub snegu, ki ga je še bilo nekaj po gorah.

Kar so veselo izrabljali gamsi, da so se hladili. Res je bilo vroče - če še gamsi tako pravijo!

Kamniški Dedec je kar sijal, ves vesel pomladi in končno konec snega.

Ampak na drugi, severni, strani, pa ni bilo še tega veselja, o, ne!

Pa saj tudi za na Planjavo še ni bilo za it! Povsod še kar precej snega, sploh malo višje.

Je vsaj Rinka veselo padala, da so jo lahko tiste drobne črne pike pod njo občudovale.

Pri Okrešlju so se množice kar veselo sončile. A sem že rekel, da je bilo vroče, ne?

Jah, na vrhu je tudi bilo vroče, ampak za slečt se pa ni, vseeno vedno malce piha, s severne strani kar hladno.

Dol sem veselo hitel, da sem od bolečih stegen spet dobil kakšno solzico na oči. Malo se mora človek pomatrat, še najbolje za kondicijo pa čeprav potem kake tri dni ne gre po stopnicah hodit.

Se je pa vreme počasi fižilo, a sem bil že dol. Ha!

Sem pa potem zaman čakal pri Jurju na Heleno, izkazalo se je, da sem narobe bral sporočilo. Sva čakala kar nekaj časa en drugega, vsak na svojem koncu. Eh.

Ampak, da si samo enkrat v letu na Sedlu je pa res svinjarija. Res.