Davnega leta 2017, nekje konec novembra. E-kipa Srčnih spet na pohodu. Mislim, da tokrat zadnjič.

Stari smo že.

Ampak takrat še nismo bili. Rado je bil sploh pripravljen na hude izzive!

Potem sem pa jaz že zjutraj od navdušenja začel s pivom... pa ni šlo več tako fino v hrib.

Čeprav na Brlogo je pa tak fin klanec, da ne moreš, da ne bi letel gor. In spustil duše.

Frajer, ja. Ko grem pa z Markotom, je pa on na vrh dve uri prej... 

Tole je tista zadeva, ki nas je vedno motila na Šentiljski in vedno smo upali - da nam tja ni treba. In res nam ni bilo treba.

Ampak zdaj smo pa le enkrat končno zakorakali v tisto smer!

Jesen je prekrasna, ne moreš verjet!

Klepetanja je bilo toliko, da prav čudno, da smo karkoli sploh našli. Hvala Rajkotu, da se ni pustil zmest.

Stolp. Oujea, nekaj zame. A čem al nečem?

No, ja, uspelo mi je, kaj pa čem. 

Še eno gasilsko, na naš stari način... kdaj smo že selfije delal, a, Rajko?!

Ograja za migrante tudi nas ni spustila.

Blata pa za izvoz - kot je pač navada v tistih koncih!

In spet tam nekje po panoramski poti. Super so tele Gorice!

V gostilno nismo zavili, smo imeli super pojedino na Zgornji Velki.

Ej, moji e-srčni, malo popuščamo, kaj? Priznam, da pogrešam naša druženja.

Morda še kdaj?

Helenin 43. pohod.

Ja, priznam, precej zamika se je nabralo s temile zapisi. Mogoče kar malce preveč, kaj?

Sladkih 6 je namreč prvi vikend v novembru. Novembru. Tistem lani...

Se opravičujem, ampak takole je. Mogoče pa v naprej kaj not prinesem. A? Ja.

Sem šel tečt? Sem šel firbec past? Sem šel prijatelje gledat, pozdravit? Hm, težko je rečt.

Res je, da sem nekaj malega res tekel.

Pa velik klepetal.

Pa mogoče še malo tekel. Da so me vsaj slikali.

Mogoče sem pa samo raziskoval lisice sladkogorske, ki uporabljajo nalepke za markacije!

Malo sem pa tudi pokvaril razgled na končno tabelo rezultatov. Vsi najboljši, pa še piskec povrhu, nad vsemi. Le krogov ne gledat.

Je pa bil to en mojih najbolj počasnih tekov. Kar je sicer težko, vsak je zadnje čase moj najpočasnejši, tako, da se že čudim, kje neki so sploh meje v počasnosti?

Po drugi strani pa bil lahko vse skupaj strnil v: lej, en polmaratonček pa stari še nekak obrne.

Torej je bilo predvsem zaradi prijateljev. In kakor zgleda, bo tudi naslednje leto prav tako. Nič ne kaže, da bom letos kaj več tekel. Kvečjemu še manj. Bomo videli, če konec tega leta še pretečem polmaratonček... 

A kakorkoli vzameš: prišel sem občudovat pokale!

Jej, jej, tale "moj" tek.