Malica je bila super, a kmalu je bilo treba it naprej. Dan je sicer dolg, a naokrog jezer je še kar nekaj poti! Kdo ve, kaj nas še vse čaka!

Pogled od daleč na prekrasen slapič.

Pa potem od blizu, od zgoraj.

No, tu je pa vrag nekako vzel šalo. S postaje vlakca S3 se je vsulo na tisoče turistov, vsaj meni se je tako zdelo. In od takrat naprej gneča ni popuščala, z vsako uro je postajalo huje.

Tule je bilo nazadnje, da nam je uspelo

celo nekaj takega! Sama sva, uau, nikjer nobenega!

Zgornja jezera so super, manjši slapovi, a voda se pretaka spet na vse mogoče načine.

Sem se pa sam vse preveč ukvarjal z ljudmi in ne več toliko z vodo.

Pa čeprav je bilo še vedno prekrasno, prekrasno!

Je pa res, da človek počasi ne zmore več vsrkavati vseh teh lepot. Kar v shutdown bi šel, preveč je vsega, preveč!

Ha, še enkrat se nam je zgodilo - poplavljena pot. Seveda je zgoraj lepo pisalo, da je zaprto, pa nismo verjeli.

Oziroma, hoteli smo malce v hrib. Počez. Nekaj pa je treba hodit!

Kaj naj se peljemo s traktorjem?

Tako pa z druge strani. Ni bilo dovolj kamnov za skakanje...

Lepot pa nikakor ne zmanjka, le mi smo bili vedno bolj polni, vedno bolj smo vijugali med počasnimi turisti, prehitevali in se skušali prebiti - kam neki? 

Slikati je že skoraj nemogoče, povsod je kakšna glava, telo. Redka uspe.

In potem tam nekje, na sredi, kolona na polno. Kaj? Kako? Koga čakamo? Pa nimaš kaj, čakaš. In se na koncu izkaže, da čakamo na ladjice, ker se je treba prepeljat na drugo stran.

Midva s Tamaučkom se odločiva, da greva peš, zato si izbereva ladjico za ta kratek prehod, večina gneče pa je za ladjico, ki gre preko celega jezera! Tja se usmeri Helena, se hoče peljat.

Midva se na koncu le nekako prebijeva preko vrste, saj sva na najini ladjici edina potnika. Vsi gredo v nasprotno smer ali pa po daljši ruti. Je kar nekako scary - povsod naokrog vse polno, gneča, midva pa sama na celi ladjici.

Še po drugi strani jezera nazaj proti prvem pristanišču.

Električne ladjice res plujejo kar naprej, a ljudi je ogromno, težko je vse zvozit.

Vreme je tipično aprilsko, ko je sonce, je vroče, ko je senca, je hladno. In na jezeru piha, zato je Helena precej premražena. Uspe pa ji fotografirat vso to gnečo, ki čaka na ladjico v nasprotno smer. Ojej, še dobro, da smo bili zgodnji...

Vseeno pa se s Tamaučkom kar dobro načakava, preden Helena pride.

Ko se potem povzpemo še na hrib, kjer vozi tisti traktor, se končno pojavi bife. Pivo v tistem trenutku kar dobro sede, čeprav je po 17 kun, a je huje, da potrebuješ še kar nekaj dodatnih živcev, da se sploh prebiješ do njega.

Traktor seveda ignoriramo, če smo že vse prehodili, bomo pa se zdaj vozili?!

Je pa pogled z začetka ravno nasproten naši prvi sliki, na kateri je vse tole spodaj prazno, tule pa vse polno! 

Za parking nam za 7:21h zaračunajo še 56 kun, to je pač treba prišteti v ceno obiska. Sicer smo čisto na koncu našli, kje bi se celo dalo parkirat celo zastonj, a nam vseeno za parking ni bilo prav nič žal. Zadevam, ki so lepo urejene in organizirane, rade volje daš, da lahko to naprej še tako lepo počnejo. 

Precej smo bili polni vtisov, nas je kar malce nosilo postrani. Dolga je bila, vse skupaj pa je res prekrasno, prelepo. Nemogoče je vse zajeti naenkrat, lepo bi bilo, ko bi si človek vzel čas in si Plitvice ogledal v kakih treh, štirih dneh, počasi. Sploh taki, ki imamo radi vodo, pretakanja, slapove, stene, jezera. Nemogoče je, da vidiš vse, zato ti je potem kar malo žal.

Ko bi bilo pa še malo manj ljudi... potem bi pa sploh bilo hudo! 

Kar lepo pot smo naredili, se splača! 

Ni pa bilo povsem enostavno in hitro, k sreči. Za prvi dan polčetrta ura, okoli jezer pa slabih sedem ur. No, če bi bilo manj gneče, bi sigurno bili kaki dve uri manj.

Oh, prekrasno preživet dan! A je bilo treba nazaj domov, apartma smo imeli le za en dan. 

Polni vtisov nazaj domov nismo hoteli nič kaj dosti motovilit in eksperimentirat. Smo šli kar po običajni in najhitrejši poti, direkt domov hladit glave.

Mislim, da sem potem sestavljal slike še kak teden ali dva... Na računalniku in v glavi.

Prvomajske počitnice v 2017 niso bile namenjene morju, kot je pri nas v navadi za prvega maja. Saj smo razmišljali o morju, a smo se na koncu odločili za nekaj drugega: "pejmo mi na Plitvice!", kjer res že dolgo, doooolgo nismo bili!

Morje bo že počakalo!

V soboto 29.4.2017 smo se tako odpravili proti Plitvicam, počasi in sigurno. Seveda smo morali malo počez, ni šlo povsem direktno. Kar po avtocesti na Bosiljevo, pri Ogulinu pa smo zavili dol z avtoceste in počez čez Oštarije, Plaški in Ličko Jesenico. Cesta je bila super, sicer vedno bolj ozka, a tudi na koncu, skozi samo hosto, povsem ok. Zanimivi kraji, a precej odročni. Par avtomobilov in nič več. Do našega apartmaja smo tako prišli ravno direktno, mimogrede, še pred Plitvicami in to že nekje ob enih. Apartmajev je tam naokrog polno, cene padajo z oddaljenostjo od vhoda v park, povsem znižajo pa se ne nikjer, zato smo za našega za eno nočitev dali kar 522 kun. Ni bil najbolj poceni, bil je pa vsekakor super. Je pa ponudbe ogromno, vsaka druga hiša ima apartmaje.

Seveda mi ne bi bili mi, če ne bi vedno prinesli kaj snega in res, lastica se je prav pridušala, da je bilo še zjutraj na tleh kar nekaj beline. K sreči ga mi nismo bili več deležni, bilo pa je še vedno kar precej mraz.

Zato pa je bilo v apartmaju vroče ko sredi največje zime, dobro so ga ogrevali! A se nismo pritoževali, topline v začetku pomladi vedno manjka! Apartmajček je bil prav super.

Najprej smo seveda planili na hrano, kaj bi drugega!

Z okna pa smo imeli prav lep razgled na Medveđak - točno tja, kamor smo se namenili še isti dan! Da smo lahko pogledali ali je gor še kaj snega...

Ob dveh smo bili že na parkirišču, skoraj čisto sami. Le kje so vsi?! Mi pa vsi veseli in pripravljeni, da letimo v hrib! No, ne ravno vsi, Helena je ravno prebolevala manjšo virozo in je bila kar utrujena, a ji je šlo vseeno dobro!

Ah, zelenila! Vse je bilo res tako presneto zeleno, da so kar oči bolele. Seveda se je fotoaparatu od vseh zelenih odtenkov še dodatno mešalo... Mladini pa tudi.

Vrh Medveđak oštri, za nas skoraj mimogrede. No, kako urico in dvajset, tako kot je tudi napisano. 

Nič nismo hiteli, vreme je držalo, vedno bolj toplo je postajalo, razgledi sicer niso bili kaj dobri, a do Bosne se je nekako videlo. Oz. "s kazalci v zraku so iskali zahod".

Vse klopce naokrog smo našli in seveda tudi povsod obsedeli. V daljavi pa Plitvice, takrat še nismo bili povsem prepričani, a smo se o tem dobro prepričali naslednji dan.

Takole nekako sem posnel našo pot prvega dne. Lepo, hoste so mi vedno pri srcu, sploh take v začetku pomladi, tista zelenila so res nekaj posebnega. Ko je dovolj na voljo, narava pač ne špara.

Le parkingu se nismo mogli izognit, čeprav smo - kot pravi balkanci - seveda poskusili. A so tu doma nam enaki in poznajo že vse finte. Povsod avtomatika, nikogar ne moreš prepričevat (samo po mamo skočim!), še tablico ti prepoznajo! Prvi dan za 3:40h parkiranja 28 kun. Malo smo se še vozili naokoli in iskali kaj prijetnega za kako pivo, pa ni bilo ravno kake velike ponudbe, na koncu, v naši vasi, pa smo zadevo itak zgrešili, nazaj se nam pa ni dalo.

Smo šli pa potem kar v apartma na pivce in na... ja, na hrano, ne?!

Helena je naredila še večerni sprehod, fanta sva visela ne netu, je že bilo kaj posebnega (ja, seveda). Tako pa je vsaj nastala slika našega apartmaja.

Naslednji dan naj bi bili zgodnji - da bomo prehiteli vsaj prvi naval turistov. In res smo se na parking vsi zaspani (no, vsaj jaz) primajali že ob 8:15. Ampak so se turisti že zbirali! Nedelja je pač nedelja!

Vstopnina je bila 110 kun za odrasle, za ta velike fante, ki pa še niso povsem odrasli, pa 55 kun. Vsi so bili nadvse prijazni, na blagajni pa nam k sreči ni bilo treba čakat. Vsi so se šele zbirali in nakazovali kaj šele bo! Tako v tistem trenutku sploh še nismo vedeli, kaj pomeni beseda gneča. In kaj so to turisti!

Že začelo se je prekrasno! V jutranjem sončku.

V začetku samo gledaš, strmiš in se čudiš. Prekrasno.

Ko bi le lahko zajel vse tolmunčke, slapovčke, brzice in vse, kar paše zraven. 

Voda na milijon načinov. Iz vseh smeri, z vseh višin.

Vedno več ljudi je začelo postopat naokrog, med njimi nadvse veliko azijcev. Take slike, kjer na sliki zraven ni še vseh ostalih, so bile že kar umetnost.

V vsak klanec je bilo treba pogledat. Pa čeprav je bilo treba potem še nazaj dol. Tole je bil stari vhod do prvega dela jezer. 

Vse je lepo urejeno, ves les stoji in drži, nič nevzdrževanega.

Po pristanišču smo seveda zavili desno, gremo mi okrog in okrog ob jezeru, malo pa moramo hodit, kajneda!

Pomlad v vsej krasoti.

Voda sicer ni bila pretirano visoka, a vodostaj je bil malce višji, kot je običajno. Skakanje s kamna na kamen smo preživeli suhi.

Mehko, prvo pomladno zelenilo. Oujea.

Kakšna blatna past sem in tja, a bore malo. Tu naokrog, daleč od največje količine turistov, se je še zgodilo, da je kje kaj poti manjkalo.

So pa to eni izrabili, da so kazali svoje sposobnosti.

Kljub krokodilom, ki so samo čakali, kdaj nas pomalicajo!

Huh, tule pa s skakanjem ne bo šlo. Je bilo treba kar malo v hrib in naokrog.

Potem smo pa že bili na koncu jezera in slapovi so se spet počasi začeli!

Tamauček se je res dodobra nafotografiral.

Oznake so čisto ok, zgubit se nikakor ne moreš.

Malo je bilo treba v hrib, se razgledat kje smo in kam še gremo.

Pa še cajt za malco je bil, malcaaaaaa!

Tam na koncu poti, preden obrne nazaj in kjer si na najvišji točki poti, ki vodi okoli jezer, ni bilo prav veliko ljudi. Smo imeli kar lep mir. Več ali manj...

Po malci pa naprej!