Malica je bila super, a kmalu je bilo treba it naprej. Dan je sicer dolg, a naokrog jezer je še kar nekaj poti! Kdo ve, kaj nas še vse čaka!
Pogled od daleč na prekrasen slapič.
Pa potem od blizu, od zgoraj.
No, tu je pa vrag nekako vzel šalo. S postaje vlakca S3 se je vsulo na tisoče turistov, vsaj meni se je tako zdelo. In od takrat naprej gneča ni popuščala, z vsako uro je postajalo huje.
Tule je bilo nazadnje, da nam je uspelo
celo nekaj takega! Sama sva, uau, nikjer nobenega!
Zgornja jezera so super, manjši slapovi, a voda se pretaka spet na vse mogoče načine.
Sem se pa sam vse preveč ukvarjal z ljudmi in ne več toliko z vodo.
Pa čeprav je bilo še vedno prekrasno, prekrasno!
Je pa res, da človek počasi ne zmore več vsrkavati vseh teh lepot. Kar v shutdown bi šel, preveč je vsega, preveč!
Ha, še enkrat se nam je zgodilo - poplavljena pot. Seveda je zgoraj lepo pisalo, da je zaprto, pa nismo verjeli.
Oziroma, hoteli smo malce v hrib. Počez. Nekaj pa je treba hodit!
Kaj naj se peljemo s traktorjem?
Tako pa z druge strani. Ni bilo dovolj kamnov za skakanje...
Lepot pa nikakor ne zmanjka, le mi smo bili vedno bolj polni, vedno bolj smo vijugali med počasnimi turisti, prehitevali in se skušali prebiti - kam neki?
Slikati je že skoraj nemogoče, povsod je kakšna glava, telo. Redka uspe.
In potem tam nekje, na sredi, kolona na polno. Kaj? Kako? Koga čakamo? Pa nimaš kaj, čakaš. In se na koncu izkaže, da čakamo na ladjice, ker se je treba prepeljat na drugo stran.
Midva s Tamaučkom se odločiva, da greva peš, zato si izbereva ladjico za ta kratek prehod, večina gneče pa je za ladjico, ki gre preko celega jezera! Tja se usmeri Helena, se hoče peljat.
Midva se na koncu le nekako prebijeva preko vrste, saj sva na najini ladjici edina potnika. Vsi gredo v nasprotno smer ali pa po daljši ruti. Je kar nekako scary - povsod naokrog vse polno, gneča, midva pa sama na celi ladjici.
Še po drugi strani jezera nazaj proti prvem pristanišču.
Električne ladjice res plujejo kar naprej, a ljudi je ogromno, težko je vse zvozit.
Vreme je tipično aprilsko, ko je sonce, je vroče, ko je senca, je hladno. In na jezeru piha, zato je Helena precej premražena. Uspe pa ji fotografirat vso to gnečo, ki čaka na ladjico v nasprotno smer. Ojej, še dobro, da smo bili zgodnji...
Vseeno pa se s Tamaučkom kar dobro načakava, preden Helena pride.
Ko se potem povzpemo še na hrib, kjer vozi tisti traktor, se končno pojavi bife. Pivo v tistem trenutku kar dobro sede, čeprav je po 17 kun, a je huje, da potrebuješ še kar nekaj dodatnih živcev, da se sploh prebiješ do njega.
Traktor seveda ignoriramo, če smo že vse prehodili, bomo pa se zdaj vozili?!
Je pa pogled z začetka ravno nasproten naši prvi sliki, na kateri je vse tole spodaj prazno, tule pa vse polno!
Za parking nam za 7:21h zaračunajo še 56 kun, to je pač treba prišteti v ceno obiska. Sicer smo čisto na koncu našli, kje bi se celo dalo parkirat celo zastonj, a nam vseeno za parking ni bilo prav nič žal. Zadevam, ki so lepo urejene in organizirane, rade volje daš, da lahko to naprej še tako lepo počnejo.
Precej smo bili polni vtisov, nas je kar malce nosilo postrani. Dolga je bila, vse skupaj pa je res prekrasno, prelepo. Nemogoče je vse zajeti naenkrat, lepo bi bilo, ko bi si človek vzel čas in si Plitvice ogledal v kakih treh, štirih dneh, počasi. Sploh taki, ki imamo radi vodo, pretakanja, slapove, stene, jezera. Nemogoče je, da vidiš vse, zato ti je potem kar malo žal.
Ko bi bilo pa še malo manj ljudi... potem bi pa sploh bilo hudo!
Kar lepo pot smo naredili, se splača!
Ni pa bilo povsem enostavno in hitro, k sreči. Za prvi dan polčetrta ura, okoli jezer pa slabih sedem ur. No, če bi bilo manj gneče, bi sigurno bili kaki dve uri manj.
Oh, prekrasno preživet dan! A je bilo treba nazaj domov, apartma smo imeli le za en dan.
Polni vtisov nazaj domov nismo hoteli nič kaj dosti motovilit in eksperimentirat. Smo šli kar po običajni in najhitrejši poti, direkt domov hladit glave.
Mislim, da sem potem sestavljal slike še kak teden ali dva... Na računalniku in v glavi.
Vpiši se