Mladi upi

by piskec 10. april 2019 14:30

Z načelnikom markacijskega odseka sva šla sredi poletja 2017 obiskat mlade upe našega planinskega društva.

Na njihov tabor na Jezerskem, da sva se lahko oba slinila *pod* hribi. Enkratno lokacijo so imeli, prekrasno!

Tu okoli sem tudi jaz nekoč to počel s taborniki, mislim da dvakrat ali pa celo trikrat (kdo bi vedel?), a to pred dolgimi, res dolgimi leti. Se še spomnim, kako smo trije mulci konec osmega razreda lezli skozi Žrelo do Savinjskega sedla. Uffa!

Res prekrasni kraji, a zame bolj poleti, že tako je vedno mraz, tudi ko (če se le zgodi) ne dežuje.

Midva pa sva mladim upom predstavila markacijska posla. Pa so lahko potem malo risali markacije. No, na karton, ne na drevesa.

To smo šli potem malo vsi skupaj risat, kakšno urico smo se sprehodili in še malo pot v Ravensko Kočno označili, kot je bilo seveda dogovorjeno z domačim planinskim društvom - ne označujemo kar tako, povprek. No, njen začetek smo malo pomarkirali, več nam v tisti uri tako ali tako ni uspelo.

Mogoče pa dobimo kakšnega markacista čez pet, deset, petnajst let?

Super je bilo, le zgodaj bi morala prit in prej skočit na kak hrib. Biti tam sredi gora, pa ne narediti nobenega koraka višje, je kar malo herezije, ne?

Tags: ,

domači kraji | markacisti

S Tabora do Trojice

by piskec 2. avgust 2016 16:58

Marec je tudi kot naročen za markacijska posla. Za preglede poti naprimer.

V PD Domžale poskušamo ponovno obuditi Domžalsko pot spominov. Najbrž jo bo treba malce prirediti novim časom primerno, izbrati nove žige, se odločiti kaj in kako s tistimi velikimi vpisnimi knjigami. In še milijon malenkosti.

Predvsem pa - kako jo speljati. Morda narediti traso tudi za kolesarje? Jo držati čisto po črki kot je bila že pred leti ali jo malce spremeniti, nekje zaviti, drugje odviti? Spomeniki so še vedno na svojih mestih, a kar nekaj drugih stvari se je spremenilo, kolovozi, ceste, prehodi so postali drugačni.

Način hoje po takih obhodnicah je postal popolnoma drugačen. In če je bilo včasih super, da si se ustavil pri vsakem žigu, se pogovoril s skrbniki, kaj spil, kje počil... je danes to popolnoma drugače. Žigi in knjige, vse bi moralo biti dostopno brez omejitev, brez skrbnikov. Ljudje se ne ustavljamo več. Ali pa pohajamo naokrog ponoči, zgodaj zjutraj.

V vsej dolgi DPS je kar nekaj odsekov in zakaj torej konec marca ne bi bil primeren, da vsaj enega obdelamo? Naprimer tistega od Tabora do Sv. Trojice. Krajši, a začetek bo kar dober.

Pod Taborom skladovnice drv sicer ni več, a se bo jeseni najbrž ponovno pojavila in tabel spet ne bo več nikjer videt. Najbrž jih bo treba dat na drog ali kaj podobnega.

Sicer v marcu še ni zelenila, a vseeno sva z Lojzetom malce počistila. Bo potem junija, ko vse zeleno noro požene, mogoče kaj bolje.

Table so vse, vse še stare, a še vedno ok. K sreči nobenega vandalizma ali negodovanja in umikanja. Super.

Potem se nama pa je malo zakompliciralo, že v Brdu so naredili ogromen konjeniški center, skozi katerega bo treba speljat pot, še nihče ne ve, kako. Nato pa je pot markirana po cesti, a gredo čez gozd prav lepe poti. Kaj, če bi speljali kaj na novo, vsaj nekaj poti? Na enem koncu se je celo vse skupaj zaraslo in to kar precej. Bolje, da pot speljemo po grebenu?

So pa stvari v gozdu vedno zanimive. Vedno.

Po grebenčku med Oklim in Trojico sem hodil pravzaprav prvič, vedno sem prej zavil levo na cesto. Tako pa je kar nekaj stvari prav lepo presenetilo.

Cela pot je namreč super uhojena, ni nekaj, kjer ljudje sploh ne bi hodili, kje pa! Grebenska je še najbolj uhojena in zakaj ne bi poti označili tako, da bo šla tam, kjer že tako ali tako ljudje hodijo? Tisto po cesti pa lahko pustimo za kolesarje, za dvonamensko rabo naprimer.

Na Sv. Trojici sva med vikendi našla še spomenik padlemu Liberatorju

in se mimo ruševin Konfina in grajskega vodnjaka zopet priključila cesti. Od tam naprej bo tisti mali košček pa treba po cesti. Ne gre drugače.

Na Trojici je okrepčevalnica vedno večja in vedno prijaznejša.

Pohajkovanje je bilo seveda super, vedno je luštno kaj novega raziskovat. Sem imel pa še kar nekaj dela doma, ko sem moral potem vso to zmedo, obstoječe poti, načrtovane poti, kolesarske, pohodniške in wannabe poti združit v kaj bolj predstavljivega. Mi je skoraj barv zmanjkalo. Če si ne bom zapisal, kaj kakšna barva pomeni, pa tudi kmalu ne bom več vedel, kaj sem sploh hotel povedat s takole karto.

Pa je to samo en mali delček celotne poti DPS, ki je dolga čez 100km.

Počasi, delček po delček, pa bo šlo!

Tags: , , , ,

domači kraji | hribi | markacisti

Menina planina

by piskec 7. september 2011 10:55

Najino prvo prečenje Spodnjih Bohinjskih gora sva si privoščila v času, ko sva vse otroke uspela oddat.

Eni so šli tja, drugi drugam, še Tamauček je šel na gorniški tabor na Menino planino.

Oziroma sva ga morala gor na Menino odpeljat v petek popoldan.

Pravzaprav ni nobenega poznal, a se dobro drži. Malo ga že matra, a na koncu se vedno znajde in vedno mu je všeč. To, da nobenega ne pozna, nima kakega velikega vpliva nanj.

Ovce na Menini čuvajo psi, kdo bi si mislil?! Le najti ga je treba, so vsi enaki... In res je na naju presneto lajal!

Potem sva šla midva domov, spakirat in naslednji dan vstat sred noči. Pa po Grebenu.

Se pa nama je zato v nedeljo potem mudilo, ker sva spet morala bit na Menini do štirih popoldan, da otroka pobereva.

Seveda pa to ne gre tako lahko pri nas. Medtem ko se normalni ljudje usedejo v avto, poslušajo zgodbe in se odpeljejo domov, moramo mi vse to pogledat v živo!

Če je že bil na Menini, nas bo pa tudi malo odpeljal in nam razkazal, kje so vse bili!

In kako je bil ponosen, ko naju je povsem sam odpeljal direkt na Vivodnik! Nič nismo markacij gledal, Tamauček je bil tokrat čisto pravi gorski vodnik!

O, ja ponosa kolikor češ!

Le fotr si spet ni upal na to majavo leseno stojalo... so morale spet ženske dokazovati svoj veliko večji pogum...

Pa še nekaj je rosilo, a nam ni pokvarilo veselja. Veselja ob tem, da se tako dobro počutimo sredi hribov, zunaj v naravi. In da to - zaenkrat še uspešno - predajava še najmlajšemu rodu.

Za tisto navdušenje v otroških očeh bi prehodil Menino podolgem in počez! Pa čeprav po dveh dnevih naporne hoje...

Po cesti v dolino nas je skušal razjezit počasen voznik, ki ne bi nikoli v življenju hitrejšega od sebe naprej spustil. Mu je najbrž pod častjo... Mi pa smo se cjazili z džipom za njim ko kaki kreteni. Vedno je lepo videti človeka, ki mu je mar za ostale. Aaaaaaaaaa!

 Naj se gredo taki solit, kdo bi se zaradi njih sekiral!

 

Tako, da tisti vikend je bil pa res kar poln. In to prav za vse!

Tags: , ,

domači kraji

AVTOR

Blog Podkleteno Nebo pišem Aleš Kermauner. Preko njega skozi osebno opažanje sveta skušam nekaj povedati. Včasih mi uspe, večkrat ne.

ZADNJE S TERENA

KRTINA V ŽIVO

OBJAVE

KOMENTARJI

Comment RSS

VREMENSKA NAPOVED ZEVS