Z načelnikom markacijskega odseka sva šla sredi poletja 2017 obiskat mlade upe našega planinskega društva.
Na njihov tabor na Jezerskem, da sva se lahko oba slinila *pod* hribi. Enkratno lokacijo so imeli, prekrasno!
Tu okoli sem tudi jaz nekoč to počel s taborniki, mislim da dvakrat ali pa celo trikrat (kdo bi vedel?), a to pred dolgimi, res dolgimi leti. Se še spomnim, kako smo trije mulci konec osmega razreda lezli skozi Žrelo do Savinjskega sedla. Uffa!
Res prekrasni kraji, a zame bolj poleti, že tako je vedno mraz, tudi ko (če se le zgodi) ne dežuje.
Midva pa sva mladim upom predstavila markacijska posla. Pa so lahko potem malo risali markacije. No, na karton, ne na drevesa.
To smo šli potem malo vsi skupaj risat, kakšno urico smo se sprehodili in še malo pot v Ravensko Kočno označili, kot je bilo seveda dogovorjeno z domačim planinskim društvom - ne označujemo kar tako, povprek. No, njen začetek smo malo pomarkirali, več nam v tisti uri tako ali tako ni uspelo.
Mogoče pa dobimo kakšnega markacista čez pet, deset, petnajst let?
Super je bilo, le zgodaj bi morala prit in prej skočit na kak hrib. Biti tam sredi gora, pa ne narediti nobenega koraka višje, je kar malo herezije, ne?
Vpiši se