Trenutno sva nekje na severu Belgije.

Še preden pa sva si privoščila večerjo, sva morala malo poprčkat po mašini. 500 konjev V8 mašine ne dobiš v roke kar tako, vsak dan! Je treba pogledat kaj je kje in a sploh dela dobro! Po slovensko: a so Švedi to sploh dobr sestavl?

V resnici so naju malo zafrkavale zračne blazine za kabino in je kabina kar naprej nasedala na nosilce, kar ni dobro ne za nosilce, ne za počutje v kabini. Pa sva cel dan obračala in premikala ročice, pa ni bilo nič bolje. 

Tako sva si zvečer vzela čas in zadevo najprej dobro razmislila, nato pa uredila kot je treba. Vsak ta prav dec mora bit tut mal mehanika, anede?

Je pa težko karkoli šraufat, ko si svetiš z malo lučko, prsti ti pa skoraj odpadejo, ker kar naprej ledeno piha. Brrrr. Ja, večerja je bila vsekakor zaslužena!

Noč je spet minila, kot bi mignil in čeprav spiva več kot 9h, naju mora zbudit budilka. Prespala bi cel dan, madonca!

Ob 7h sva že prijavljena in dajo nama napravico, ki pove kam bova morala it razkladat. Pri vsem tistem številu ramp še dobro, bi se drugače človek kar zgubil.

Natanko ob 8h, čisto po planu, začne napravica žmigat in tulit, da bi še mrtvega zbudila! Pa sva kar naprej gledala vanjo in preverjala, da ne bi česa zamudila, nato pa je tako glasna, da oba skoraj kap sune! Rampa 77 torej, gremo!

O parkiranju na rampo ne bom nič več govoril. Jaz vem, da bi se z našim Jukom bolj matral... Mogoče pa velja: daljši kot je, lažje ga je parkirat, a? Ja, seveda.

So imeli pa hudo politiko, da gredo na rampo lahko samo tisti v svetlečih telovnikih, midva pa s sabo samo enega! Tako sem ostal zunaj, sicer pa tako ali tako ne bi mogel kaj veliko pomagat, viličarja dobiš le enega. Tukaj si namreč moral razložiti sam.

Ampak Marko je hiter ko strela, komaj da sem se obril 

je bil že nazaj in leteti je bilo treba naprej, gremo, gremo, gremo!

Še kolesa zadnje osi sem lahko dvignil, ker sva trenutno prazna:

ostale ročice in gumbe pa sem moral pustiti pri miru, čeprav mi je tisti rdeč še vedno precej všeč! Le kako je, če ga stisneš, kaj? Hmmmm....

Zapodila sva se proti Antwerpnu, okoli po obvoznici, da ne bi po pomoti padla na plačljiv tunel. Madonca, koliko tovornjakov je bilo pa tu, na tej obvoznici! Vsi z enako potjo, proti pristanišču! 

Na koncu se mesto konča in se začne pristanišče. In še pristanišče, in še in še in še! Nikjer konca! Porti imajo že take številke, da se ti kar rola, madonca, kje je tu naša Luka Koper?! Vsaka stotnija portov ima svoj izvoz z avtoceste. Ja, ladijski promet je pa sploh ogromen!

Skladišča in skladišča, vsepovsod sami kontejnerji in tovornjaki.

In nadvse zanimive mašine, ki prenašajo kontejnerje naokrog. Seveda poleg vsega ostalega kupa mehanizacije.

Marko k sreči ve, kam morava, greva se vpisat in dobiva celo pisna navodila, kam je treba. Se znajdeš?

Ja, še dobro, da Marko ve, kam je treba. Saj ne bi bilo nič hujšega, a če kam narobe zaviješ... s tovornjakom ne moreš kaj prida obračat. Ne gre, nikjer ni dovolj prostora. Kaj bi bilo, če bi prišla do napačnih vrat?! Pet tovornjakov za nama bi naju zmlelo! Na razumevanje ni kaj preveč za računat.

Sva pa pravzaprav na morju, v pristanišču! A od morja vidiva le tole, pa še tole sem moral kar nekaj časa iskat. Hm.

Tokrat morava bolj pazit, na panelih so napisane številke in ko je najina na vrsti, se postaviva na rampo. Tokrat bova naložila banane!

Zanimivo je tudi, da mora voznik sam povedati nakladalcem kako in kam naj mu naložijo palete. Pa je seveda odvisno od teže in količine in vsega boga... Na koncu koncev gre notri tokrat 20 ton in najbrž res ni povsem vseeno, kako so naložene. Grem stavit, da ni malo mojstrov, ki so na prvem ovinku zvrnili cel tovornjak zaradi napačno naložene robe!

Noben te pa ne tehta več, tehtali so naju le v Italiji, najbrž imajo kak predpis. Tule pa se zdi, da ni omejitve v teži na 40 ton. Tako, da je spet od voznika odvisno, koliko bo naložil in kako bo zračunal težo tovornjaka in potem še težo vse robe, ki ti jo seveda povedo bolj na palec. Malce znanja, malce sreče, tako nekako? Najbrž pa ti tak izgovor pri avstrijskem policaju, ki  zapre celo avtocesto in te da na tehtnico, ne bo prav dosti pomagal.

Tokrat so imeli nakladalne rampe poimenovane Balerina, kjer se je nekje iz ozadja vsake par sekund pripeljala polna paleta banan. Vse avtomatsko. Potem pa so nakladalci preprijeli in jih podaljšali na naše tovornjake. 

Velike, male, srednje, nadvse  različne banane, predvsem pa zelo zelene banane. Vse so bile čez morje prevažane v zaprtih vrečkah, v pristanišču pa so vsako vrećko preluknjali. Do kupca bodo ravno prav rumene, ne?

Še posebej, ker jih bova imela na čisto posebni temperaturi, ravno pravi za banane, 13-14 stopinj! Tokrat hladilnik ni bil hladilnik, ampak prej grelnik. Je bil bolj pasji mraz, pri štirinajstih bi bila midva že v kratkih rokavih!

Še najbolj se je temperatura poznala, ko Balerina ni hotela (spet!) izpljunit zadnje palete banan in sva spet čakala in smrkala v leden veter kar nekaj časa.

A kmalu spet nisva bila sama. Midva in dvajset ton banan, na lepih sedemnajst ton tovornjaka. Škoda, še tri tone lufta! (Evo, že razmišljam kot pravi voznik tovornjaka: vsaka nenaložena tona, je izgubljena tona! )

Kam torej zdaj? Gradec, Avstrija, prihajamo!

Ampak kje naj greva? Možnih poti je kar nekaj, bolj spodaj, čez Luksemburg, tam, kjer sva prišla ali pa vzameva bolj sredinsko ali celo bolj desno? Kje je več kilometrov in kje je manj klancev? Cestnina? No, če moraš vse to vzet v zakup, zadeva postane kar presneto zakomplicirana! Le po kateri poti porabiš najmanj nafte?

Nekaj časa študirava, razmišljava, računava, nato pa se odločiva, da je najbrž najbolje, da greva kar tam, kjer gredo vsi. Marko je bolj pragmatičen, še dobro, da ne posluša mene. Jaz bi... jasno, jaz bi vsakič šel kje drugje, beležil pot in na koncu, čez kak mesec ali dva natanko vedel, kje je bolje it. In se tega potem ne držal. Hm.

Skoraj sigurno pa je to že zdavnaj nekdo dal skozi in zato zdaj vsi mi rinemo skozi Evropo za njim po isti poti!

In, kakor nam je enkrat malce ironično razložil pilot velikega Airbusa, da so piloti več ali manj le še "fuel managerji", bo to prej ali slej držalo tudi za voznike. Vse je odvisno od porabe. 

Je pa to ok, ker greva na Koln in tako spotoma v seznam prevoženih držav pobereva še Nizozemsko (k sreči vinjeta velja za benelux), 

ki pa ne traja dolgo in sva spet v Nemčiji.

Ob počitku tokrat poskrbiva za malce higiene. Zdaj vem, da so tuši na črpalkah pač nujno potrebni. Le to ti namreč ostane, da ne začneš preveč zaudarjat. Sva naletela na dobro črpalko, kjer so bili tuši celo zastonj, a kakor vsaka taka zastonjska stvar tudi tokrat ni šlo brez žrtev. Pričakoval sem, da bo voda mrzla ko hudir in sem se že psihično pripravil na kaj takega, na koncu pa so me čisto presenetili in le hitrim refleksom se imam zahvalit, da nimam opeklin po riti. Jebela cesta, sama vrela voda! Vrela!

Z mrzlo je težko, ampak z vrelo je pa še malo težje. Zgleda so se Nemci odločili, da bodo voznike razkužili čisto do konca. Do konca!

No, sva pa bila potem vsaj čista, prekuhana. Seveda sva bila brez fena in lahkotni ledeni vetrič, ki presneto piha kar naprej, je skupaj z mokrimi lasmi le še pripomogel k še večjem smrkanju.

Popoldan si v nekem kraju, kdo ve kje, na čisto pravem parkirišču za tovornjake, privoščiva še pozno kosilo. S hrano so presenetili, super dobro je bilo in sploh ne tako drago. Najdražje od vsega je pravzaprav pijača, ta se ti zdi draga, hrana pa ne stane nič več kot pri nas. Smo že tam, v Evropi! Juhuhuu!

Večerno organizacijo nama je potem zmotil bedak, pred katerim sva skorajda bežala, ker se mu je zdelo, da je Marko malce preblizu zavil pred njega in nama je kar sledil in sledil, tako, da sva se ga znebila šele po dolgih kilometrih in enem iskanju parkirišča. Še tam nama je hotel preprečit pot in nama je žugal s pestjo. Najbrž je moral stopit na bremzo ali pa dvignit pogled z DVDja, kar se mu je zdel hujši prestopek, ki ga je mogoče oprati le s pretepom. Po drugi strani pa je povsem mogoče, da ni imel prav nič pametnejšega za počet.

Ja, bistvo vožnje je v tem, da nič ne bremzaš, nič ne pospešuješ. Vsako pospeševanje te stane, dobesedno. Zato zdaj razumem vse tiste tovornjake na naših avtocestah, ko s 84km/h prehitevajo tistega, ki vozi 83km/h. Zelo veliko so pripravljeni naredit, da se jim ni treba dotaknit bremze ali plina, najbolje, da gre tako, kot je naštimano! Je pa res, da to velikokrat traja kar nekaj časa, še posebej, če se potem vmes najde kak klanec. Slabih 40 ton ni tako lahko vlečt in tudi tempomati delujejo drugače, kot v osebnem avtu, imaš jih namreč več. Zadeva ni toliko v hitrosti, kot je v moči motorja. In porabe, jasno.

In res je tudi, da v vseh tistih urah vožnje vozniki naredijo vse tisto, česar drugače ne morejo. Uredijo vse papirje, potelefonirajo povsod, kamor morajo, pogledajo vse filme, ki jih imajo. O, ja, koliko sem jih videl s prenosnikom na armaturi, ko so gledali film! Bili so tudi taki, ki so brali knjigo! Mogoče tista finta s policajskim avtom, ki kuka v kabine ni niti tako neumna...

Med počitkom namreč nimaš časa. Je treba lulat, se umit, spit kavo, jest itd. Za vse ostalo imaš pa potem čas. Seveda pride zelo prav, če sta v kabini dva. Tako en res vozi. Saj načeloma ni problem, ko je cesta ravna in nikjer nikogar. A kakor vemo, se hitro naredi kolona in tovornjaki so si velikokrat precej blizu. Kako boš takrat sploh lahko pazil, kaj je spredaj, če se greš igro, da niti enkrat ne boš zabremzal od Hamburga pa tja do Rima? 

Ja, morda pa zdaj res malce večkrat pogledam v vzvratno ogledalo, ko se mi bliža tovornjak. Bi rad prej vedel, kaj počne.

Ampak, da ne bi kritiziral le voznike tovornjakov. Bedastoče, ki jih delajo vozniki avtomobilov, so vsekakor mnogo hujše. Velika večina pelje prav tako na odklopomat, to je na tempomat, ko odklopiš možgane in le pelješ. Neumnosti, ki jih počnejo, si lahko vsak dan ogledamo v črnih kronikah, pogled iz kabine tovornjaka pa ti odkrije najrazličnejše prijeme nadebudnih voznikov, kjer večinoma delaš z glavo takole.

Sem pa tudi naivno mislil, da so vsi vozniki tovornjakov ena velika družina in da se vsi pozdravljajo in tako naprej. No, pa se ne. Eni se, drugi ne, tretji se le včasih ob določenih znamkah, državah, firmah itd. Eni so prijazni, drugi so zoprni, tretji sitni. Povsem človeški torej.

Kje sva torej? Aha, spet iščeva plac za spat. Zopet sva pogumna in zavijeva z avtoceste in seveda spet najdeva en dober plac ob neki večji firmi. Jasno je, da nisva sama, tu je že kar nekaj tovornjakov! Na hitro prestaviva še prikolico z reklamo (zaznamek: ročno je treba spustit, potem gre lažje, čurimuri!) in sva parkirana. Malce bolj zoprno je le lulat, ko so pa povsod kamere.

Za večerno popravilo imava tokrat navigacijo, ki ji sam Windows CE ni prav nič všeč. Ni čudnega, tudi meni ne bi bil. Zadeva je hecna in nikakor noče delat. Mogoče bo jutri kaj bolje?!

Večerja je zaradi dobrega kosila tokrat bolj skromna, midva pa spet padeva spat, kot da sva bila v rudniku izkoriščana osemnajst ur.

Naslednji dan naju čaka še nekaj Nemčije, nato pa v Avstriji postane okolica končno bolj zanimiva. Končno konec te presnete nižine in ravnine! Še sonček se v Alpah prikaže!

Proti večeru pa končno enkrat zapeljeva dol z avtoceste, do cilja imava še nekih kdovekoliko km regionalne ceste. Uau, celo pokrajino malo vidiš, celo približno veš, kje si, ne pa vedno za plankami avtocest!

Ustaviva se v manjšem kraju, parkirava kar na avtobusni postaji, ne moreva drugje, in si privoščiva eno običajno trgovino, spar. Uau, tole pa bo dobra večerja! In kavo. Ta pravo, v takem fensi bifeju, ne pa iz avtomata na pumpi. 

Do teme sva ravno na cilju, nekje med Gradcem in Dunajem. Tu pa ima firma, ki skladišči in pretovarja banane, dobro poskrbljeno za voznike. Imamo celo svoj prostor s kavo (in to tisto ta poceni, 40centov, ne pa po 2 evra!), na voljo je celo bio kava! Pa super stranišče. Pa super tuš. Pa kadilnica. Pa... ni, da ni.

Seveda s pridom uporabiva vse, kar je na voljo, od tuša do kave. Lepo je, da firme poskrbijo tako za voznike, saj nas sploh ni bilo malo. Kar nekaj slovencev, madžar, celo grka smo zasledili, vse narodnosti, vse države, vsi tovorijo banane. Sem in tja.

A ponoči vseeno ne delajo, čas za razkladanje imava zjutraj, tako ali tako je pa treba imet počitek, zato se porazdelimo po ne tako velikem parkirišču. Tokrat je treba še pazit, da nismo parkirani kabina ob kabini, ker se seveda vsem kar naprej vklapljajo hladilniki. In ti niso prav nič milozvočni. Fantje na vse pazijo!

Večerjo si tokrat res privoščiva! Juhca in vse ostalo! Saj vemo, kako pravijo v naših deželah: "ja, neki toplga pa je treba vsak dan pojest!"

Kljub hrumečim hladilnikom sva spet spala kot ubita. A tale vožnja res tako zmatra? Spet je morala budit budilka.

So bili pa razkladalci pridni, so začeli res ob sedmih. Dvajset čez sedem so že besno razkladali. Ampak ne prvo najinega, midva sva morala še malo počakat.

Še banane so naključno pregledali - šef je odprl naključno škatlo, vzel ven banano in jo prelomil na pol. Če ni bila črna, je bilo vse ok. Če bi pa bila črna, bi najprej zahteval listek z zabeleženo temperaturo, potem pa bi šli postopki naprej. Načeloma se nihče ne sekira, povsem jasno je, da se pri transportu lahko kaj zgodi. V tistem času, ko sva bila tam, je razložil štiri tovornjake, torej 80 ton banan v slabi uri in od vsega tega je bila le ena sama kišta na vrhu palete pri sosedu vsa zmečkana, ker je bil nakladalec prehiter. Nihče se ni sekiral.

Nepredstavljive količine. Ogromni hladilniki. Transport. Transport.

Tako sva dobila papirje, vse ok, ugasnila najin grelnik/hladilnik in odšla proti domu.

In se v tej deželi zaradi cestnin spet ustavljala na vsakih pol ure.

Je pa tokrat prvič najin pogovor malce zamiral, sva že bila z mislimi drugje, vsak v nadaljnjih korakih. Marko je že razmišljal, kako bo šel z novim voznikom naslednji dan spet na furo in kaj vse mu bo danes še uspelo narest.

Jaz pa sem imel tovornjaka zaenkrat povsem dovolj. Ja, za špedicijo moraš biti primeren človek. Jaz nisem ne organizran, ne urejen, ne potrpežljiv, mene za nos vodi naokrog kaos in tam uživam. Tole je vsekakor prehudo zame, če bi bil jaz na špediciji, bi me čakali kak mesec, dva, preden bi se priklatil s kakšnega ovinka nazaj. Banane bi že zdavnaj segnile, še makaroni bi šli v maloro. In da bi moral potem obrnit in še enkrat na isto pot? Jaoooooaj, neeeee!

Celo tako je, da še preden sem jaz ta sestavek spisal, sta bila on ali pa njegov voznik že vsaj desetkrat naokrog. To je ta razlika. Če tovornjak stoji, ne more prav nič zaslužit, kvečjemu denar porablja.

Seveda pa sem Markotu nadvse hvaležen za izkušnjo, bilo je mnogo več kot super! Presneto dobra izkušnja, moram priznat! Hvala, ej!

In, ja, za v Španijo seveda velja! 

Tokrat bi zgodba lahko imela celo svoj podnaslov: s tovornjakom prek Evrope!

Še danes se ne ve povsem natančno, kdo je bil prej: me je Marko prej povabil na pot, ali pa sem sam izrazil željo po tem? Kdo bi vedel, a tudi ni važno. Po dolgem času sva se le dogovorila in našla skupni čas, kar sploh ni bilo enostavno!

Tako sva nekega jutra, konec novembra dvaštirinajst, seveda še v trdni temi, kot se za tovornjakarje spodobi, po moško zadegala dve torbi v kabino Scanie in šla Evropi naproti!

Hit the Road, tokrat dobesedno.

Scania, najin skoraj celotedenski dom! Urejena po Markovih željah, lepo, a nič načičkano. za kar sem mu hvaležen. Po celem tednu bi s kakšnim super svetlečim se znakom za svojim hrbtom še dolga leta mežikal Scanio. Osvetlitev tovornjakov je lahko velika strast, to se hitro vidi na cesti...

Vse se seveda začne z nafto in z adblue, za kar sem pravzaprav prvič slišal. Nekaj za zmanjševanje strupenosti izpusta. Mi ni čisto jasno, ampak je treba met. Treba.

Po to sva morala najprej v Lj, Marko seveda ve, kje je najcenejši, pri vseh teh količinah se hitro pozna vsak cent. 

Se pa vsaj vse naredi s kartico, avtomatsko. Vsekakor pohvalno, ker v tej zgodnji uri itak ni nikjer nikogar.

Za začetek sva namenjena proti Trstu. Čez našo deželo se hitro prebijeva, bi se pa še hitreje, če se ne bi bilo treba na cestninah kar naprej ustavljat, vsake pol ure. Super mamo tole zrihtan.

A še preden zavijeva v Italijo, je treba zverino še natankat do konca. Pri nas se DDV odšteva, za vrnitev davka iz tujine pa je potrebno plačati kar nekaj provizije. Najbrž več, kot je pri nas dražja nafta.

Tako je za čez Evropo potrebno imet malo večji tank. Še bolje pa je, da imaš celo dva! 1100 litrov nafte je bil kar dober znesek na števcu črpalke in vesel sem, da ima naš mali avtomobilček le 40 litrov prostornine...

Ni čudno, da moraš tovornjak kar dobro čuvat, že samo kraja nafte te lahko v teh časih presneto veliko stane!

Tako sva bila ravno ob pravem času v Miljah, na kraju, kjer bova prvič nakladala robo!

Mala firmica makaronov se izkaže za ogromno firmo, kjer je za transport kar dobro poskrbljeno. Vage, rampe, preverjanja se izkažejo za učinkovite, kar pri italijanih ne bi ravno pričakoval. 

A formalnosti so opravljene presneto hitro, najin *prazni* tovornjak pa tehta natanko:

Ja, 17 ton. Juhuhu.

Ampak to Markota prav nič ne moti, da ne bi težke in dolge zverine na rampo iz prve parkiral na cm natančno. Brez dotika, brez gledanja, jaz pa tudi nisem pomagal, lahko bi še kaj zašuštral. Tole pa so izkušnje!

Sem pa potem lahko malo pomagal in sem vsaj zvedel, kje so kakšne zadeve na tovornjaku. Naprimer noge za spustit, da ti nadebudni skladiščniki s težkimi viličarji ob nakladanju ne drgnejo blatnikov.

Potem sva pa malo čakala na organizacijo skladiščnikov, ki so morali napolniti ves tale prostor:

Sicer imajo kar nekaj sodobne tehnologije za beleženje, kaj so že naložili in kaj ne:

a vseeno vse skupaj kar nekaj časa traja. Sem in tja se kak paket izgubi in vsi izginejo, midva pa čakava. Skozi odprtine pa vleče mrzla burja in jaz sem že po petnajstih minutah dodobra smrkav. Kapo in rokavice naslednjič!

Ni ravno mraz, a prav fino piha!

Hm, bi prižgala tale hladilnik in naredila namesto tega grelnik?

Na koncu res še najdlje čakava na zadnjo paleto. Kdo ve, kam se je šla izgubit.

In ko naju ponovno stehtajo pri izhodu, sva že malce težja. 

Midva, šestnajst ton tovornjaka in osemnajst ton makaronov, zdaj pa pojdimo zares!

Tako se je pravzaprav začelo tisto pravo potovanje. Z veliko asfalta

nekaterimi boljšimi kavami

in nekaterimi malce slabšimi.

Najrazličnejše napravice za beleženje cestnin so kar naprej piskale

še dobro, da ima tovornjak veliko šipo, da pridejo vse gor. Na eno sliko namreč ne dobiš vseh...

Ok, res je, po eni državi piska le ena od naprav. Kar je dobro. Čeprav nisi siguren ali je bolje, da piska bolj pogosto ali bolj poredko. Kaj hitro te začne ob piskih srbet žep v katerem imaš denar. Nekako neločljivo je to povezano...

Potem se pa voziva, klepetava kot nora in se imava pravzaprav čisto super. 

Hitrost sicer ni nadzvočna, okoli 85km/h jo šibava, približno tako, kot večina drugih tovornjakov. Ene prehitevava, drugi prehitevajo naju. Veliko jih ima vgrajene omejilnike hitrosti in hitreje kot 80, 85 sploh ne morejo it, tudi, če bi hoteli, lastniki ne dajo. Nafta je draga stvar in ob polnem plinu se pri vsej teži poraba presneto pozna. In ker je ravno nafta tista ločnica, ki ti pove ali boš kaj zaslužil ali pa bo šlo vse dobesedno v zrak, se povsod špara. Pri porabi, pri izbiri poti, pri načinu vožnje ipd.

Potem pa naju že začne basat čas. Seveda sem naivno mislil, da je urnik voznika tovornjaka nekaj enostavnega: voziš toliko, počivaš toliko in gremo. Ja, seveda.

Priznam, da sva se o tem veliko pogovarjala, ampak jaz še zdaj nimam pojma, kako in kaj. In če pogledaš malo po netu, tudi veliko profesionalnih voznikov nima čisto vsega razčiščenega. Ker to je seveda birokratski pravilnik, ki namesto, da poenostavi, vse skupaj zbirokratizira in je skupek zahtev vseh udeležencev, sindikatov, voznikov, držav, prometnih strokovnjakov ipd. No, vsaj meni se tako zdi. Zato kar kmalu neham Markota spraševat in se ne vpletam v ure vožnje. Bo že vedel, zame je to preveč komplicirano!

Ampak ko mora Marko na zasluženi počitek, nikjer v tej Nemčiji ni prostora! Pa poskusiva prvo črpalko - vse polno, vse! Pa poskusiva v drugo - isto, vse polno, do zadnjega kotička, sami tovornjaki! Pa poskusiva v tretje - isto, povsod isto, tovornjak ob tovornjaku. Malce nama gre že za nohte, a greva naprej, kaj pa čva, na odstavnem pasu pa tudi ne moreva bit!

Pa je v Nemčiji res veliko črpalk, parkirišč in prostora za počitek, pa še vseeno... Lahko si predstavljamo, kako je to pri nas, ko pa še prostora ni, tistih par parkirišč. Saj ni čudno, da je povsod gneča.

Ker pa je res samo še par minut do obveznega počitka in tega ni dobro kršit, na prvem odcepu zavijeva dol in... imava srečo!

Prav veliko parkingov posebej za tovornjake, pa še dobro sosedo imava! In to v zadnji minuti do počitka! Natančno, a!

Večerja, skuhava si celo čaj, malo klepetava, potem je pa že čas za spanje, jutri je treba zgodaj vstat!

"Kako bo tole kaj spat v tovornjaku, kaj?" se sprašujem, ko se kobacam na zgornji pograd. Zgleda nekam malo prostora, k sreči nisem klavstrofobičen.

Ampak potem potegnem v enem šusu čisto do jutra, niti lulat mi ni treba! Neverjetno! Spim ko top. Na vrhu pograda v tovornjaku, nekje sredi Nemčije. Ha!

Zjutraj vsaj izveva zakaj toliko mest za tovornjake! Sva skoraj na dvorišču DHL in Amazon.de! Jasno.

Zajtrk v kabini, potem pa jo mahneva naprej! Kavica bo nekje na poti, ko bo treba narest počitek!

V bistvu kar naprej poteka borba med voznikom in pravilnikom o času vožnje. Od jutra pa tja do večera, vse se lovi na minutke, vse se izvaja v zadnjem hipu, ko je nuja. Nobena minuta ne gre v nič. 

No, resnici na ljubo poteka borba med voznikom in policaji. Pa jih je - policajev - kolikor češ in na vsake toliko časa vidiš, kako imajo kak tovornjak v paci. Ampak tovornjakov je še mnogo, mnogo več! In nikoli ne bodo žandarji polovili vseh ravbarjev...

Hitrost, teža, ure vožnje, vse je regulirano, vse uzakonjeno, vse je torej stvar možnega goljufanja, kaznovanja in tako naprej. Jasno, ob zaostrovanju cen transporta, ob neznanski količini prevoznikov, ob mizernih plačah, ob... že na daleč je povsem jasno, da jih veliko preživi le z goljufanjem. Nekaj jih celo zavestno goljufa, še vedno se jim splača, tudi, če dobijo kazen. In tako poteka borba, ki seveda nima zmagovalca. Po eni strani zaostrujemo kazni in pravila, na drugi strani (zaslužka) pa počnemo povsem enako, zaostrujemo. Veliko voznikov pravzaprav sploh nima drugega izhoda kot imeti par kartic s seboj, magnete ali pa kdo ve, kaj še vse!

Transport je namreč ena ogromna reč. Ogromna! Z malo višjega gledišča šele dobro vidiš, koliko je teh tovornjakov! Saj kar ne moreš verjet! Povsod so, vsi se borijo za svoj del pogače. Vozi se z enega konca na drugega ali pa obratno, ali pa gor in dol, sem in tja. Različne narodnosti, različne države. Ni rečeno, da Turek vozi iz Turčije, kje pa! Čisto možno je, da vozi sadje iz Španije v Litvo, Litvanec pa tovori pralne stroje iz Poljske na Portugalsko. Vse je popolnoma pomešano, posli so res povsem brezmejni.

Dovolj se je voziti ob avtocesti in videti vsa tista logistična podjetja. Kar naprej, logistics sem, logistics tja. Povsod nekaj prekladajo, prenašajo, iz malih v velike, iz velikih v male tovornjake, v velike hale, v manjše hale, not, ven, 24 ur na dan, sedem dni v tednu. Kar naprej.

Kar je seveda dobro, a konkurenca je ubijalska. Kako torej dobit posel? No, ne mene tega spraševat, pojma nimam.

Pa da ne omenjam še vsega ostalega transporta, ki je prisoten in ki ga je tudi ogromno:

Tako pa s 500 konji V8 motorja in porabo okoli 30l/100km pičiva še mimo Euro vesoljskega centra, ki je pravzaprav tudi center neke vrste transporta:

in proti večeru pripeljeva vseh osemnajst ton makaronov na njihov cilj, nekam na sever Belgije!

A najin čas razkladanja je šele zjutraj, tako ali tako morava dati čez še počitek, dobro večerjo in ponovno dober spanec!

Kaj nama bo prinesel jutri?