Evropa II.

Trenutno sva nekje na severu Belgije.

Še preden pa sva si privoščila večerjo, sva morala malo poprčkat po mašini. 500 konjev V8 mašine ne dobiš v roke kar tako, vsak dan! Je treba pogledat kaj je kje in a sploh dela dobro! Po slovensko: a so Švedi to sploh dobr sestavl?

V resnici so naju malo zafrkavale zračne blazine za kabino in je kabina kar naprej nasedala na nosilce, kar ni dobro ne za nosilce, ne za počutje v kabini. Pa sva cel dan obračala in premikala ročice, pa ni bilo nič bolje. 

Tako sva si zvečer vzela čas in zadevo najprej dobro razmislila, nato pa uredila kot je treba. Vsak ta prav dec mora bit tut mal mehanika, anede?

Je pa težko karkoli šraufat, ko si svetiš z malo lučko, prsti ti pa skoraj odpadejo, ker kar naprej ledeno piha. Brrrr. Ja, večerja je bila vsekakor zaslužena!

Noč je spet minila, kot bi mignil in čeprav spiva več kot 9h, naju mora zbudit budilka. Prespala bi cel dan, madonca!

Ob 7h sva že prijavljena in dajo nama napravico, ki pove kam bova morala it razkladat. Pri vsem tistem številu ramp še dobro, bi se drugače človek kar zgubil.

Natanko ob 8h, čisto po planu, začne napravica žmigat in tulit, da bi še mrtvega zbudila! Pa sva kar naprej gledala vanjo in preverjala, da ne bi česa zamudila, nato pa je tako glasna, da oba skoraj kap sune! Rampa 77 torej, gremo!

O parkiranju na rampo ne bom nič več govoril. Jaz vem, da bi se z našim Jukom bolj matral... Mogoče pa velja: daljši kot je, lažje ga je parkirat, a? Ja, seveda.

So imeli pa hudo politiko, da gredo na rampo lahko samo tisti v svetlečih telovnikih, midva pa s sabo samo enega! Tako sem ostal zunaj, sicer pa tako ali tako ne bi mogel kaj veliko pomagat, viličarja dobiš le enega. Tukaj si namreč moral razložiti sam.

Ampak Marko je hiter ko strela, komaj da sem se obril 

je bil že nazaj in leteti je bilo treba naprej, gremo, gremo, gremo!

Še kolesa zadnje osi sem lahko dvignil, ker sva trenutno prazna:

ostale ročice in gumbe pa sem moral pustiti pri miru, čeprav mi je tisti rdeč še vedno precej všeč! Le kako je, če ga stisneš, kaj? Hmmmm....

Zapodila sva se proti Antwerpnu, okoli po obvoznici, da ne bi po pomoti padla na plačljiv tunel. Madonca, koliko tovornjakov je bilo pa tu, na tej obvoznici! Vsi z enako potjo, proti pristanišču! 

Na koncu se mesto konča in se začne pristanišče. In še pristanišče, in še in še in še! Nikjer konca! Porti imajo že take številke, da se ti kar rola, madonca, kje je tu naša Luka Koper?! Vsaka stotnija portov ima svoj izvoz z avtoceste. Ja, ladijski promet je pa sploh ogromen!

Skladišča in skladišča, vsepovsod sami kontejnerji in tovornjaki.

In nadvse zanimive mašine, ki prenašajo kontejnerje naokrog. Seveda poleg vsega ostalega kupa mehanizacije.

Marko k sreči ve, kam morava, greva se vpisat in dobiva celo pisna navodila, kam je treba. Se znajdeš?

Ja, še dobro, da Marko ve, kam je treba. Saj ne bi bilo nič hujšega, a če kam narobe zaviješ... s tovornjakom ne moreš kaj prida obračat. Ne gre, nikjer ni dovolj prostora. Kaj bi bilo, če bi prišla do napačnih vrat?! Pet tovornjakov za nama bi naju zmlelo! Na razumevanje ni kaj preveč za računat.

Sva pa pravzaprav na morju, v pristanišču! A od morja vidiva le tole, pa še tole sem moral kar nekaj časa iskat. Hm.

Tokrat morava bolj pazit, na panelih so napisane številke in ko je najina na vrsti, se postaviva na rampo. Tokrat bova naložila banane!

Zanimivo je tudi, da mora voznik sam povedati nakladalcem kako in kam naj mu naložijo palete. Pa je seveda odvisno od teže in količine in vsega boga... Na koncu koncev gre notri tokrat 20 ton in najbrž res ni povsem vseeno, kako so naložene. Grem stavit, da ni malo mojstrov, ki so na prvem ovinku zvrnili cel tovornjak zaradi napačno naložene robe!

Noben te pa ne tehta več, tehtali so naju le v Italiji, najbrž imajo kak predpis. Tule pa se zdi, da ni omejitve v teži na 40 ton. Tako, da je spet od voznika odvisno, koliko bo naložil in kako bo zračunal težo tovornjaka in potem še težo vse robe, ki ti jo seveda povedo bolj na palec. Malce znanja, malce sreče, tako nekako? Najbrž pa ti tak izgovor pri avstrijskem policaju, ki  zapre celo avtocesto in te da na tehtnico, ne bo prav dosti pomagal.

Tokrat so imeli nakladalne rampe poimenovane Balerina, kjer se je nekje iz ozadja vsake par sekund pripeljala polna paleta banan. Vse avtomatsko. Potem pa so nakladalci preprijeli in jih podaljšali na naše tovornjake. 

Velike, male, srednje, nadvse  različne banane, predvsem pa zelo zelene banane. Vse so bile čez morje prevažane v zaprtih vrečkah, v pristanišču pa so vsako vrećko preluknjali. Do kupca bodo ravno prav rumene, ne?

Še posebej, ker jih bova imela na čisto posebni temperaturi, ravno pravi za banane, 13-14 stopinj! Tokrat hladilnik ni bil hladilnik, ampak prej grelnik. Je bil bolj pasji mraz, pri štirinajstih bi bila midva že v kratkih rokavih!

Še najbolj se je temperatura poznala, ko Balerina ni hotela (spet!) izpljunit zadnje palete banan in sva spet čakala in smrkala v leden veter kar nekaj časa.

A kmalu spet nisva bila sama. Midva in dvajset ton banan, na lepih sedemnajst ton tovornjaka. Škoda, še tri tone lufta! (Evo, že razmišljam kot pravi voznik tovornjaka: vsaka nenaložena tona, je izgubljena tona! )

Kam torej zdaj? Gradec, Avstrija, prihajamo!

Ampak kje naj greva? Možnih poti je kar nekaj, bolj spodaj, čez Luksemburg, tam, kjer sva prišla ali pa vzameva bolj sredinsko ali celo bolj desno? Kje je več kilometrov in kje je manj klancev? Cestnina? No, če moraš vse to vzet v zakup, zadeva postane kar presneto zakomplicirana! Le po kateri poti porabiš najmanj nafte?

Nekaj časa študirava, razmišljava, računava, nato pa se odločiva, da je najbrž najbolje, da greva kar tam, kjer gredo vsi. Marko je bolj pragmatičen, še dobro, da ne posluša mene. Jaz bi... jasno, jaz bi vsakič šel kje drugje, beležil pot in na koncu, čez kak mesec ali dva natanko vedel, kje je bolje it. In se tega potem ne držal. Hm.

Skoraj sigurno pa je to že zdavnaj nekdo dal skozi in zato zdaj vsi mi rinemo skozi Evropo za njim po isti poti!

In, kakor nam je enkrat malce ironično razložil pilot velikega Airbusa, da so piloti več ali manj le še "fuel managerji", bo to prej ali slej držalo tudi za voznike. Vse je odvisno od porabe. 

Je pa to ok, ker greva na Koln in tako spotoma v seznam prevoženih držav pobereva še Nizozemsko (k sreči vinjeta velja za benelux), 

ki pa ne traja dolgo in sva spet v Nemčiji.

Ob počitku tokrat poskrbiva za malce higiene. Zdaj vem, da so tuši na črpalkah pač nujno potrebni. Le to ti namreč ostane, da ne začneš preveč zaudarjat. Sva naletela na dobro črpalko, kjer so bili tuši celo zastonj, a kakor vsaka taka zastonjska stvar tudi tokrat ni šlo brez žrtev. Pričakoval sem, da bo voda mrzla ko hudir in sem se že psihično pripravil na kaj takega, na koncu pa so me čisto presenetili in le hitrim refleksom se imam zahvalit, da nimam opeklin po riti. Jebela cesta, sama vrela voda! Vrela!

Z mrzlo je težko, ampak z vrelo je pa še malo težje. Zgleda so se Nemci odločili, da bodo voznike razkužili čisto do konca. Do konca!

No, sva pa bila potem vsaj čista, prekuhana. Seveda sva bila brez fena in lahkotni ledeni vetrič, ki presneto piha kar naprej, je skupaj z mokrimi lasmi le še pripomogel k še večjem smrkanju.

Popoldan si v nekem kraju, kdo ve kje, na čisto pravem parkirišču za tovornjake, privoščiva še pozno kosilo. S hrano so presenetili, super dobro je bilo in sploh ne tako drago. Najdražje od vsega je pravzaprav pijača, ta se ti zdi draga, hrana pa ne stane nič več kot pri nas. Smo že tam, v Evropi! Juhuhuu!

Večerno organizacijo nama je potem zmotil bedak, pred katerim sva skorajda bežala, ker se mu je zdelo, da je Marko malce preblizu zavil pred njega in nama je kar sledil in sledil, tako, da sva se ga znebila šele po dolgih kilometrih in enem iskanju parkirišča. Še tam nama je hotel preprečit pot in nama je žugal s pestjo. Najbrž je moral stopit na bremzo ali pa dvignit pogled z DVDja, kar se mu je zdel hujši prestopek, ki ga je mogoče oprati le s pretepom. Po drugi strani pa je povsem mogoče, da ni imel prav nič pametnejšega za počet.

Ja, bistvo vožnje je v tem, da nič ne bremzaš, nič ne pospešuješ. Vsako pospeševanje te stane, dobesedno. Zato zdaj razumem vse tiste tovornjake na naših avtocestah, ko s 84km/h prehitevajo tistega, ki vozi 83km/h. Zelo veliko so pripravljeni naredit, da se jim ni treba dotaknit bremze ali plina, najbolje, da gre tako, kot je naštimano! Je pa res, da to velikokrat traja kar nekaj časa, še posebej, če se potem vmes najde kak klanec. Slabih 40 ton ni tako lahko vlečt in tudi tempomati delujejo drugače, kot v osebnem avtu, imaš jih namreč več. Zadeva ni toliko v hitrosti, kot je v moči motorja. In porabe, jasno.

In res je tudi, da v vseh tistih urah vožnje vozniki naredijo vse tisto, česar drugače ne morejo. Uredijo vse papirje, potelefonirajo povsod, kamor morajo, pogledajo vse filme, ki jih imajo. O, ja, koliko sem jih videl s prenosnikom na armaturi, ko so gledali film! Bili so tudi taki, ki so brali knjigo! Mogoče tista finta s policajskim avtom, ki kuka v kabine ni niti tako neumna...

Med počitkom namreč nimaš časa. Je treba lulat, se umit, spit kavo, jest itd. Za vse ostalo imaš pa potem čas. Seveda pride zelo prav, če sta v kabini dva. Tako en res vozi. Saj načeloma ni problem, ko je cesta ravna in nikjer nikogar. A kakor vemo, se hitro naredi kolona in tovornjaki so si velikokrat precej blizu. Kako boš takrat sploh lahko pazil, kaj je spredaj, če se greš igro, da niti enkrat ne boš zabremzal od Hamburga pa tja do Rima? 

Ja, morda pa zdaj res malce večkrat pogledam v vzvratno ogledalo, ko se mi bliža tovornjak. Bi rad prej vedel, kaj počne.

Ampak, da ne bi kritiziral le voznike tovornjakov. Bedastoče, ki jih delajo vozniki avtomobilov, so vsekakor mnogo hujše. Velika večina pelje prav tako na odklopomat, to je na tempomat, ko odklopiš možgane in le pelješ. Neumnosti, ki jih počnejo, si lahko vsak dan ogledamo v črnih kronikah, pogled iz kabine tovornjaka pa ti odkrije najrazličnejše prijeme nadebudnih voznikov, kjer večinoma delaš z glavo takole.

Sem pa tudi naivno mislil, da so vsi vozniki tovornjakov ena velika družina in da se vsi pozdravljajo in tako naprej. No, pa se ne. Eni se, drugi ne, tretji se le včasih ob določenih znamkah, državah, firmah itd. Eni so prijazni, drugi so zoprni, tretji sitni. Povsem človeški torej.

Kje sva torej? Aha, spet iščeva plac za spat. Zopet sva pogumna in zavijeva z avtoceste in seveda spet najdeva en dober plac ob neki večji firmi. Jasno je, da nisva sama, tu je že kar nekaj tovornjakov! Na hitro prestaviva še prikolico z reklamo (zaznamek: ročno je treba spustit, potem gre lažje, čurimuri!) in sva parkirana. Malce bolj zoprno je le lulat, ko so pa povsod kamere.

Za večerno popravilo imava tokrat navigacijo, ki ji sam Windows CE ni prav nič všeč. Ni čudnega, tudi meni ne bi bil. Zadeva je hecna in nikakor noče delat. Mogoče bo jutri kaj bolje?!

Večerja je zaradi dobrega kosila tokrat bolj skromna, midva pa spet padeva spat, kot da sva bila v rudniku izkoriščana osemnajst ur.

Naslednji dan naju čaka še nekaj Nemčije, nato pa v Avstriji postane okolica končno bolj zanimiva. Končno konec te presnete nižine in ravnine! Še sonček se v Alpah prikaže!

Proti večeru pa končno enkrat zapeljeva dol z avtoceste, do cilja imava še nekih kdovekoliko km regionalne ceste. Uau, celo pokrajino malo vidiš, celo približno veš, kje si, ne pa vedno za plankami avtocest!

Ustaviva se v manjšem kraju, parkirava kar na avtobusni postaji, ne moreva drugje, in si privoščiva eno običajno trgovino, spar. Uau, tole pa bo dobra večerja! In kavo. Ta pravo, v takem fensi bifeju, ne pa iz avtomata na pumpi. 

Do teme sva ravno na cilju, nekje med Gradcem in Dunajem. Tu pa ima firma, ki skladišči in pretovarja banane, dobro poskrbljeno za voznike. Imamo celo svoj prostor s kavo (in to tisto ta poceni, 40centov, ne pa po 2 evra!), na voljo je celo bio kava! Pa super stranišče. Pa super tuš. Pa kadilnica. Pa... ni, da ni.

Seveda s pridom uporabiva vse, kar je na voljo, od tuša do kave. Lepo je, da firme poskrbijo tako za voznike, saj nas sploh ni bilo malo. Kar nekaj slovencev, madžar, celo grka smo zasledili, vse narodnosti, vse države, vsi tovorijo banane. Sem in tja.

A ponoči vseeno ne delajo, čas za razkladanje imava zjutraj, tako ali tako je pa treba imet počitek, zato se porazdelimo po ne tako velikem parkirišču. Tokrat je treba še pazit, da nismo parkirani kabina ob kabini, ker se seveda vsem kar naprej vklapljajo hladilniki. In ti niso prav nič milozvočni. Fantje na vse pazijo!

Večerjo si tokrat res privoščiva! Juhca in vse ostalo! Saj vemo, kako pravijo v naših deželah: "ja, neki toplga pa je treba vsak dan pojest!"

Kljub hrumečim hladilnikom sva spet spala kot ubita. A tale vožnja res tako zmatra? Spet je morala budit budilka.

So bili pa razkladalci pridni, so začeli res ob sedmih. Dvajset čez sedem so že besno razkladali. Ampak ne prvo najinega, midva sva morala še malo počakat.

Še banane so naključno pregledali - šef je odprl naključno škatlo, vzel ven banano in jo prelomil na pol. Če ni bila črna, je bilo vse ok. Če bi pa bila črna, bi najprej zahteval listek z zabeleženo temperaturo, potem pa bi šli postopki naprej. Načeloma se nihče ne sekira, povsem jasno je, da se pri transportu lahko kaj zgodi. V tistem času, ko sva bila tam, je razložil štiri tovornjake, torej 80 ton banan v slabi uri in od vsega tega je bila le ena sama kišta na vrhu palete pri sosedu vsa zmečkana, ker je bil nakladalec prehiter. Nihče se ni sekiral.

Nepredstavljive količine. Ogromni hladilniki. Transport. Transport.

Tako sva dobila papirje, vse ok, ugasnila najin grelnik/hladilnik in odšla proti domu.

In se v tej deželi zaradi cestnin spet ustavljala na vsakih pol ure.

Je pa tokrat prvič najin pogovor malce zamiral, sva že bila z mislimi drugje, vsak v nadaljnjih korakih. Marko je že razmišljal, kako bo šel z novim voznikom naslednji dan spet na furo in kaj vse mu bo danes še uspelo narest.

Jaz pa sem imel tovornjaka zaenkrat povsem dovolj. Ja, za špedicijo moraš biti primeren človek. Jaz nisem ne organizran, ne urejen, ne potrpežljiv, mene za nos vodi naokrog kaos in tam uživam. Tole je vsekakor prehudo zame, če bi bil jaz na špediciji, bi me čakali kak mesec, dva, preden bi se priklatil s kakšnega ovinka nazaj. Banane bi že zdavnaj segnile, še makaroni bi šli v maloro. In da bi moral potem obrnit in še enkrat na isto pot? Jaoooooaj, neeeee!

Celo tako je, da še preden sem jaz ta sestavek spisal, sta bila on ali pa njegov voznik že vsaj desetkrat naokrog. To je ta razlika. Če tovornjak stoji, ne more prav nič zaslužit, kvečjemu denar porablja.

Seveda pa sem Markotu nadvse hvaležen za izkušnjo, bilo je mnogo več kot super! Presneto dobra izkušnja, moram priznat! Hvala, ej!

In, ja, za v Španijo seveda velja!