Pa smo prišli do zadnjega dne. Do zadnjih ur pravzaprav.

Čakajo nas samo še zoprna opravila - napolnit rezervoar rentacarja, pohajkovanje po letališču in let do Trsta. Nič od tega mi ni ravno pri srcu, pa take zadnje urice Sicilije!

"Pa pejmo vsaj še na en kofe, ko je že končno tako lepo vreme!", sem zagodel in v Trapaniju nekje ob obali parkiral naproti bara. Parkirišč dovolj, vse ok, niti plačat ni treba, zdi se mi, da prav to piše na znaku.

Prvič naročimo arancino, prej ga sploh nikjer nismo zasledili. Otrokom je kar všeč, nekega velikega navdušenja pa ni.

In tako kofetkamo, se pogovarjamo in uživamo na sončku. Končno!

Medtem pa na drugi strani ceste... ravno naproti nas...

Jebela cesta!!!!! 

V zadnjem trenutku, v čisto zadnjem postanku! Pa to ne more bit res...

Seveda nikjer nikogar, nihče nič videl, nobenega redarja, nobenega policaja, da bi mu šel težit.

Ufff, ene deset minut sem moral bit zaprt sam v avtu, da se mi je jeza vsaj toliko polegla, da nisem prvega, ki je prišel mimo, na nos. Tokrat bi res potreboval anger management, aaaaarghhh, presnet zadnji trenutek!

Ker jasno ni bilo časa, da bi šli iskat neko policijsko postajo, kjer bi prišli skozi s 40 evri, bo vse skupaj najbrž naraslo na nekih 200, preden bo prišlo do mene čez par držav. Se pa ni za bat, da ne bi, rentacar tega vsekakor ne bo sam plačal, nabil bo še dodatne stroške in prej ali slej bo treba plačat. Eh, kdo ve, koliko bo tole zneslo na koncu... Edino, kar vem, je, da bo sigurno presneto več kot pa 40€. Edina svetla točka je potečena kreditna kartica, s katero sem najel avto in mi ne bodo mogli direkt dol trgat. Ali pa tudi ni svetla točka - mi bodo nabil še dodatne stroške...

Sranje.

Pa cel Trapani smo prevozil, da smo našli ta plac. Plac, kjer so bili redarji blizu... 

Pa še prav potuhnjeno so mi nabili kazen, nihče jih ni ne slišal, ne videl, pa smo sedeli prav naproti.

Potem sem bil še kar nekaj časa precej živčen in jezen, tako, da smo spet naredili celo štalo z zadnjo črpalko, ko je bilo potrebno natankati poln rezervoar. Smo se vozili po tisti cesti gor in dol in se ustavili vsaj na treh črpalkah, dokler nisem bil zadovoljen s tisto prvo.

Na koncu sem še črpalkarja prav vprašal, če tista cena, zapisana na črpalki, drži. Slabe izkušnje pač.

Me je pa tistih več kot 20 centov na liter vsaj malce pomirilo. Tako ali tako pa časa za jezo ni bilo več. Je bilo treba najt plac kam vrnit avto. 

In skrbet ali bo Francesco zadovoljen ali pa bo našel kako prasko, udarec v feltno ali pa kdovekaj. Stresna posla.

V Španiji jih vrnjen avto sploh ni zanimal, saj je bil zavarovan do konca in še čez, tule pa je bil Francesco kar pozoren. Ampak nov avto je bil še vedno kot nov! Juhuhuuu! Le da je imel 1103,6km več.

Smo pa vse naredili elektronsko - na Siciliji, ej! Tablica, podpis, računalnik, email, vse samo še e-. Ha!

Hm, si nisem mislil, da bom kdaj zadovoljen z Oplom, ampak... no, ja, kaj čem: super je bil! Pravzaprav bi ga vsi še kar naprej imeli... Zafira se je torej dobro držala in naredila lepo uslugo Oplu.

Takole nas je odpeljala zadnji dan:

mi pa le še na avion. Nazaj mi gre malo lažje, saj druge ni, moraš prit nekako domov.

Sva pa s Tamaučkom probavala nove prijeme. Sploh pri vkrcavanju, ko sva na vsak način hotela biti zadnja. Saj vsi poznamo tisto gnečo, ko že pol ure pred odprtjem vrat ljudje stojijo v vrsti. Pa so sedeži označeni in prav vseeno je, kdaj se vkrcaš, nobene prednosti ni, če si prvi. To ni trajekt, kjer se na življenje in smrt boriš za spalno mesto za letalskimi sedeži...

Pa nisva zdržala, nisva bila povsem zadnja, vse se je preveč vleklo in šlo počasi, mene je pa že zvijalo.

Sva pa le ugotovila, kaj je drugače, če čakaš do konca. Nalepkico dobiš.

Ko je avion skoraj poln, ti prtljago hudobni ljudje vzamejo iz rok in jo spravijo nekam spodaj v avion. Ne gre vse v predale nad sedeži.

S tem ni prav nič narobe, seveda pa se lahko takšna prtljaga izgubi. Kakšne ključe od avta bi bilo torej fino imet pri sebi, ne pa v kufru.

Da bom vedel, ko bom drugič spet pameten.

Ker so mi vsi govorili o dobrih učinkih branja, sem tokrat poskusil s tem tudi jaz.

Kaj pa vem... uspešno ali ne? Mah, avion mi gre še vedno na živce. Tko.

Na Ronchi smo prileteli malce pred mrakom. Avto nas je čakal na dragem parkirišču, za katerega smo dali približno toliko kot za dve karti do Sicilije in nazaj. Kaj, če bi tudi parkirišča prevzel kak nizkocenovni prevoznik?

Potem smo bili pa že doma, v Krtini. Kratko je bilo, prekratko.

Kaj torej na koncu reči o Siciliji?

Prevozili smo kar nekaj, a vseeno mnogo, mnogo premalo. (Barva črtic pomeni hitrost potovanja. Se dobro vidi, kje ceste niso najboljše, kajne?)

En mesec bi morda bil ravno prav, da bi videli še kaj več. En mesec brez vsega tega dežja, kot smo ga imeli mi. Za dober začetek, potem pa naprej.

Sicilija je lepa, prav nič majhna, ogromno je za videt, njeno lepoto in bistvo vidim ravno v njeni spremešanosti prav vsega. Premešanosti morja in gora, vremenskih vplivov, premešanosti ljudi in značajev, premešanosti zgodovine. Je več kot zanimivo in nikakor ni enostavno.

Sploh ne za uboge štiri dni.

Skratka: bo treba še it!

Od Agrigenta naprej je bila k sreči malo boljša cesta. Poudarek je na malo.

Sem in tja celo štiripasovnica, so pa vsi viadukti - in teh res ni bilo malo - imeli en pas vedno zaprt, ker so bile na prehitevalnem pasu ogromne luknje pri stiku plošč. Oujea, pazit je bilo torej še vedno treba.

Se pa lepo vidi, kaj začne propadati, ko zmanjkuje denarja...

Med vožnjo proti Sciacca-i (kako hudirja to napišeš, ne da bi potem izgovoril narobe? Hmm... ) smo v daljavi gledali prav zanimive hribe, no, bolj hribčke, ampak zanimivi so pa bli. Nas je kar tja vleklo, a časa prav veliko ni bilo. Večer se je počasi že bližal in skoraj gotovo bo treba iskat apartma v temi.

Kar se je seveda tudi zgodilo. Kako pa smo apartma našli, nam je pa še vedno uganka. Kot vedno smo vedeli le približno lokacijo in naslov, navigaciji pa smo še vedno iskali dušo. Ni bilo druge, kot da tam nekje zavijemo z avtoceste, se peljemo malo nazaj in ko je bil podvoz pod železnico, zavijemo še tam spodaj. Na palec.

In potem smo celo takoj našli pravo ulico! Juhej. Ampak ulica dolga kot ponedeljek, številke pa nastreljane kot pri nas v Krtini - kaže, da po času zidave, ne pa po lokaciji. Hudirja, kako pa potem kaj najdeš?

"Saj to je popolnoma nemogoče!", sem se pridušal, zavil v neko stransko ulico in ustavil avto, ker sem hotel še malce pojokcat nad strašno usodo, ki nas je zadela. Zmatran ko pes od gledanja za luknjami sem bil že presneto siten, priznam.

V naslednjem trenutku pa se je zvrstilo kar nekaj manj in bolj glasnih WTFjev, ker sem ustavil direktno pred našim apartmajem.

"Ej, pa to je naša številka! Tuki smo!" je avto, ki je prej skoraj napol spal, kar naenkrat oživel!

Tipično morski apartma, prav tak, kot so pri nas. Nobenemu ni bil všeč. Edino meni in to iz celo dveh razlogov - ker sem mislil, da mi ne bo treba več nikamor in - jasno - ker je bil poceni. Najprej ga zaradi vsega navdušenja, da smo ga sploh našli, sploh nismo slikali, ko pa se je navdušenje poleglo, ga pa nismo slikali, ker nam ni bilo ga za slikat... Eh.

Je pa res, da je tudi mene motil presnet mraz, zato nisem niti preveč sitnaril, ko so se vsi odločili, da moramo pa vseeno it v Sciacco. Vsaj malo pogledat. Vsaj dokler nažican kalorifer ne doda kakšne stopinje celemu apartmaju.

Pa smo šli, kaj pa čem.

Polno keramike povsod. Vsem nam je bilo všeč. Barvito.

In celo uporabno. Vsaka trgovinica je imela zunaj pepelnik. Super za videt.

Sicer so bili vsi povsem polni, ampak dobro pa je vseeno zgledalo. Milijoni čikov pa so vsaj ostajali nekje zgoraj, ne pa po tleh. Do poletja bodo že spraznili, ne?

Jaz sem bil še vedno zmatran, nekateri drugi pa ne. Veliki Tamauček iz rodu Skakačev.

Prav veliko nismo prehodili, nekaj pa smo le videli.

Na koncu so me hoteli spraviti še na pijačo, a sem bil res že siten. Že kar malo preveč, sem samo še sanjal o postelji in vse zminiral. Smo se potem kar pobrali nazaj v apartma, kar je bil spet poseben podvig, a smo ga našli, čeprav se nepoznana križišča v temi skozi čas spreminjajo, vsaj tako se ti zdi.

Dolg dan je bil, še najbolj pa te zmatra cesta, ko moraš bit kar naprej pozoren. Pa presnet nov avto! Pa presneta odbitna franšiza za feltne! Argh.

Potem pa se zbudimo v petek, naš zadnji dan, ko moramo bit popoldan že v Trapaniju.

In - kakšno je vreme zunaj, a? Ne, takšno ni bilo cel teden, ne, ne, ne! Sonček je, sončeeeeeeeek! No, vsaj en dan!

Takoj na začetku nas hočejo zmest z delom v železniškem podhodu, kjer nam zaprejo cesto, kjer vemo, kamor moramo it, tako da moramo iskat nek drug prehod pod železnico, seveda vse neoznačeno. Zato pa najdemo Slovensko cesto, ha!

Gor na hribčku pa kraljuje hotel za katerega še vedno ne morem ugotovit ali sploh deluje ali ne. Je pa impozatna stavba, to pa res! 

Po iskanju prave poti in ne preveč vijuganja, se le izvijemo iz Sciacce. Ker pa je tak lep sonček, se končno zapeljemo tudi na plažo. Ej, morje, sonce... Ko bi takole bilo cel teden, kaj?

Čas pa priganja, ša par stvari je treba videt! Nič poležavat!

Do Trapanija se zapeljemo kar po avtocesti, je mnogo hitreje! Naprej gremo pogledat, kako priti na Erice, v mesto na vrh hriba nad Trapanijem. Imajo celo gondolo, pejmo pogledat!

Seveda je vse zaprto, zima je, turistov je le par tisoč namesto milijona, komu se da delat stroške. Nekam se nam zdi znan pristop, a se ne sekiramo, itak bi šli na hrib z avtom. Najprej pa na kavico, kjer v bifeju srečamo Ivana, točno tistega, ki nam je oddal prvi apartma. Ha, prav neverjetno! Kot da bi bil Trapani mala vas... Malce se mu mudi, po mojem ima še vedno slabo vest zaradi nedelujočega interneta. 

Cesta na Erice je super, taka (skoraj) prava gorska, ampak italijani to naredijo super in je široka in položna. Seveda so lepi razgledi in kar naprej gledamo dol na Trapani.

In na naš rt, kjer smo imeli apartma prvo noč.

Erice je super mestece, na vrhu hriba, polno zgodovine. Je pa malce ozko sem in tja. In ker se italijani pač povsod vozijo, se moramo tudi mi.

Srečamo celo dva pospeševalca prodaje, ki nas hočeta usmerit na parkirišča, a se ne dam. Raje parkiramo sto metrov naprej, tem pospeševalcem ni za zaupat, ko te dobijo v roke, ti sigurno kaj prodajo...

Zato se raje odpravimo sami malce naokrog.

Mestece je res super

a kar nekako... no, kako bi rekel... izumrto?

Samo par turistov, mislim, da smo v celem mestu le mi.

Najdemo tudi znamenito slaščičarno, kjer ob cenah poskočimo precej visoko in od vseh slaščic ostane le tole:

Je pa slaščičarna edina odprta stvar v celem mestecu. Hja, pa ta zima.

Še grad gremo pogledat, ampak to že zelo na hitro, se nam že počasi mudi

bi pa tu lahko čepeli cel dan, je veliko za prehodit, veliko za videt, parki, gradovi, lepo urejeno, super. Za drugič torej?

Takole pa mestece lahko dobiš naenkrat v objektiv:

nato pa se skozi majcena mestna vrata le stisnemo ven iz mesta. Komaj, da je šlo. Novi najeti avti so mnogo širši...

S hriba se spustimo po cesti na drugo stran. Do mesteca na vrhu hriba namreč vodijo vsaj štiri cestice in ker od tega vedno vsaj dve popravljajo, imaš vedno vsaj dve na voljo.

Kar je super, saj je na drugi strani vedno nek drug svet...

Je pa vreme končno takšno, kot naj bi na Siciliji bilo - toplo. Sicer piha, a nam je že vroče! Juhej!

Seveda, prav na zadnji dan, le še par ur imamo do odhoda!

 

Nazadnje sta nam bila način potovanja in izvedba nadvse všeč. Ampak tega je že dve leti, dve leti!

Tako smo za letošnje polletne počitnice spet sklenili, da nekam gremo. Nekam nas vleče!

No, sklenili smo že davno prej, to ne gre kar tako, čez noč, sploh, če hočeš prit do poceni avionskih kart. Zato se dandanes vse skupaj malo spremeni. Ne spomniš se najprej, kam bi rad šel in potem gledaš prevoze. Ah, kje pa, tako so delali včasih! Starih časih!

Danes pa lepo pogledaš, od kje do kam je poceni, oz. koliko bi še dal, potem pa se na podlagi cen odločiš, kam boš šel. Vsaj pri nas je tako, kotičkov je še ogromno za pogledat, bomo že kaj primernega našli, kajneda?!

Potem sicer ne vem, ampak govorili smo o... hm, pravzaprav res ne vem. Kakorkoli je že bilo, tega je že davno, na koncu je s prednostjo zmagala Sicilija!

Na žalost bo časa le par dni, si pač odvisen od počitnic otrok in voznih redov. Od ponedeljka popoldan, do petka popoldan. Ne bo prav veliko, nekaj pa vseeno bo! Juhuuu!

Tale juhuuuu so seveda imeli v glavi vsi ostali, jaz pa sem zaradi presnetega aviona spet poskušal s taktiko "nič ne vidim, slišim, vem". Kakšna dva tedna prej sem si vzel čas, da rezerviram rentacar, par dni prej pa, kaj bi rad videl na Siciliji, drugače pa se za počitnice preprosto nisem hotel zmenit.

No, za počitnice sem se že hotel menit, ko le ne bi bile povezane z avionom. Mater! In vsakič, ko sem pomislil na tisti avion, me je stisnilo in sem razmišljal le o tem, kako bi se temu izognil.

A ker se mora človek boriti s svojimi strahovi (tistega, ki se je tega spomnil, bi z veseljem brcnil v tazadnjo), mi ni preostalo prav nič drugega, kot da sem določenega dne stoično prenašal letališko čakalnico

mečkal rajanerovo karto v rokah in se kot vedno čudil njihovi učinkovitosti ter uveljavljenim spremembam v okolju, ki temu ni bilo ravno naklonjeno. A jim je uspelo. Kar pomeni, da se (še vedno) da. Človek dobi malce upanja.

Skratka, delal sem se čisto povprečnega uporabnika letalskih prevozov, neboječega očeta in letečo kišto še celo slikal.

Seveda mi tamauček ni nič verjel, predobro me pozna, jaz pa tega tudi ne skrivam. Je pa fino, ko te vzpodbuja in tolaži sine, dober občutek.

Kaj naj rečem, ura in dvajset mojega življenja bi šla lahko hitreje, pa se je presneto vlekla. K sreči brez makadama in drugih nevšečnosti. Skozi okno sem gledal le pri pristanku, tistega me pa ni strah, hecno, ne? Najbrž zato, ker vem, da bo zdaj zdaj poleta konec.

Prodajni inženiring smo tudi preživeli, najmanj (n + 3)-krat so šle punce gor in dol. Leteče oglaševanje, ki jim ga odpustiš. Za pod 20€ na karto se je pač splačalo.

Na letališču v Trapaniju smo se seveda vsi prebivalci te dežele gnetli ob enem samem okencu za rentacarje. Vsa ostala okenca - in bilo jih je še vsaj pet - so samevala. "Le zakaj?", bi se spraševal nevedni opazovalec. Bolj posvečeni bi najbrž hitro pogruntali, da je Locauto pač najcenejši.

Zato je to kar nekaj časa trajalo, na koncu vseh papirjev in le tri minute od letališke stavbe pa nam je potem Francesco predal čisto nov, novcat avto.

Naročili smo sicer VW Touran ali podobno (edino, kar je bilo avtomatik) in dobili Opel Zafira Tourer CDTI 2.0 Cosmo s 389 prevoženimi kilometri. Kot da bi zafirco kupili povsem za nas!

Eh, ti dajo čisto nov avto s tisoč knofi, ključ v roke in adijo, odpelji se! Po dvesto metrih smo se ustavili na parkirišču, da sem vsaj vedel kje so presneti brisalci. Čeprav... saj je vse avtomatsko, nič ne rabiš. Volan, gas in bremza, to je to.

Ampak čisto nov, novcat avto? V italijanskem norem kotlu voznikov? V sicilijanskem norem kotlu vseh južnotemperamentnih voznikov imeti popolnoma nov avto? Je to res pametna ideja? Sicer imaš vsa tista zavarovanja, a nikoli nisi povsem prepričan, da ti ne bi bilo česa treba plačat, če se nekdo zabije vate. Tistega malega tiska je preprosto preveč, da bi se v enem življenju prebil čez!

Kakorkoli že, bo treba it previdno, čeprav mi to ne gre najbolj v italijanski način vožnje. Na koncu je zmagala moška: bo že nekak!

Prvi dan, ker smo prišli šele popoldan, zvečer, smo imeli celo rezerviran apartma. Direktno na koncu rta v Trapaniju.

Lastnik nas je - k sami sreči! - počakal ter nas celo našel med iskanjem po ulicah in nam točno pokazal kje je. Malce sreče, prijaznost Ivana in kaj pa vem, kaj še drugega, je na nas vplivalo pozitivno.

Saj apartma je bil luštkan

a TV sploh ni delala, bilo je mraz, za Wifi pa nekdo že mesece ni naložil dobroimetja gor. Za TV nam ni bilo mar, za mraz smo kurili klimo, bit brez Wifija pa je cel dizaster! Mogoče je malo pomagal majhen zajtrk, ki nam ga je pripravil za naslednji dan, kdo bi vedel?

Zvečer smo se šli malo peljat naokrog, naredili petstodvajset krogov

a se nismo mogli odločiti za prav nič.

Zjutraj je že treba it naprej, čas nas polagoma začne priganjat.

Škoda le za vreme. Takšnole je, bolj bogo:

Gremo proti Palermu, kar po avtocesti, vzporedne ceste bodo mnogo preveč ovinkaste, počasne. Najprej najdemo še trgovino, skoraj zavijemo k Lidlu, ki pa ga še delajo, nabavimo hrano v domačem supermarketu za pot in letimo proti Palermu!

A ker ni počivališč, moramo nekje zavit z avtoceste in se nahranit sredi vasi. Luštkano, a veliko, predvsem javnih površin, je že videlo mnogo boljše čase. Vse javno takorekoč počasi propada. 

Sem in tja dežuje.

In tako danes, jutri in cel čas. Razgledi z avtoceste v dežju niso ravno najlepši.

In tudi ko ne dežuje, ni kaj bolj lepo. Vreme. Pokrajina pa je zanimiva!

Potem smo pa že kmalu v Palermu. Se najprej pozna na gostoti prometa! En čez drugega. 

Mi pa s čisto novim avtom, sem to že povedal? 

Kljub vsem tehnologijam in ne vem čemu še, dež in gneča in prodajalci sredi ulice še vedno naredijo štalo. Pogled iz avtomobila je približno takšen. Pa se pejt.

Oznak na cesti ni, sicer se jih pa nihče ne drži. Če pa slučajno je narisan pas, pa se vanj stlačita vsaj dve koloni. Bolje kar tri. Nekaj časa te seveda vsi guzijo in ti trobijo, a kmalu spoznaš, da s previdnostjo ne boš daleč prišel in začneš trobit nazaj. Odločen in učinkovit je treba bit, nič drugega ne pomaga. Ni problema zavit levo ali desno ali se ustavit sredi ceste ali pa naredit celega kroga! To sploh nikogar ne moti. Moti le cincanje, previdnost in to, da se ne moreš odločit kam in kako. Vse ostalo je dovoljeno in pravzaprav pričakovano.

Prav veliko časa za Palermo na žalost nimamo, pogledat gremo predvsem Normanski del v centru.

Že tako smo se v vsej tisti gneči in nerazumnem sistemu enosmernih ulic preveč vozakali naokrog. Je pa zanimivo, da šele potem, ko daš GPS sled dol z naprave, vidiš, da si večinoma vozil po enih te istih ulicah! Presnete enosmerne!

Smo pa veseli, da trenutno ne dežuje in skačemo po lužah in se nam nikamor ne mudi!

Palme in vse tisto cvetje in narava, ki pritiče južnim deželam!

Tale slika je pozneje postala nadvse pomembna. Saj se lepo vidijo moja očala, ki visijo z mojega vratu. 

Smo šli namreč na kavo. Ja, na kavico, tam v centru. Saj je bilo vse ok, ampak... potem kar naenkrat ni bilo več mojih očal. In prav ta fotografija je uspela pokazat, kje se ostala. Šmrc. Sredi Palerma, sama, samcata, uboga moja očalca... Ej jej.

Pa dajmo narest še eno sliko

in gremo naprej v Monreale, na hribu nad Palermom

kjer se spet vozakamo gor in dol, kdaj neki se bomo navadili na te enosmerne?!

Katedrala je fantastična, polna mozaikov in vzhodnjaškega pridiha

dva od nas pa si ogledata še katakombe in zadnja počivališča normanskih kraljev

ter nekaj zakladov.

Ko pridemo iz katedrale, se na nas zgrne prava nevihta, lije, brije in je skratka nadvse neprijetno. Naši dežniki so majhni, potrebovali pa bi kakšnega Storm Mastra z Irske, ki kljubuje še tako močnemu vetru...

Malo se skrivamo, malo smo mokri, se pa zato hitro spokamo v avto in jo pičimo dalje. Ustavimo se v nekem obmorskem kraju, na lepem razglednem mestu, kjer je vse lepo urejeno, na žalost sicer vse zaprto, pa spet tako zoprno piha...

da gremo kar naprej. Do Messine ne gremo, na žalost je premalo časa, Etno bi radi napadli s strani Catanie, potem pa gremo na jug. V podporo takšnim načrtom kaže tudi vremenska napoved, ki je za zdaj lepša na severu, druge dni pa naj bi bilo lepše na jugu.

Proti Catanii torej!