Nazadnje sta nam bila način potovanja in izvedba nadvse všeč. Ampak tega je že dve leti, dve leti!
Tako smo za letošnje polletne počitnice spet sklenili, da nekam gremo. Nekam nas vleče!
No, sklenili smo že davno prej, to ne gre kar tako, čez noč, sploh, če hočeš prit do poceni avionskih kart. Zato se dandanes vse skupaj malo spremeni. Ne spomniš se najprej, kam bi rad šel in potem gledaš prevoze. Ah, kje pa, tako so delali včasih! Starih časih!
Danes pa lepo pogledaš, od kje do kam je poceni, oz. koliko bi še dal, potem pa se na podlagi cen odločiš, kam boš šel. Vsaj pri nas je tako, kotičkov je še ogromno za pogledat, bomo že kaj primernega našli, kajneda?!
Potem sicer ne vem, ampak govorili smo o... hm, pravzaprav res ne vem. Kakorkoli je že bilo, tega je že davno, na koncu je s prednostjo zmagala Sicilija!
Na žalost bo časa le par dni, si pač odvisen od počitnic otrok in voznih redov. Od ponedeljka popoldan, do petka popoldan. Ne bo prav veliko, nekaj pa vseeno bo! Juhuuu!
Tale juhuuuu so seveda imeli v glavi vsi ostali, jaz pa sem zaradi presnetega aviona spet poskušal s taktiko "nič ne vidim, slišim, vem". Kakšna dva tedna prej sem si vzel čas, da rezerviram rentacar, par dni prej pa, kaj bi rad videl na Siciliji, drugače pa se za počitnice preprosto nisem hotel zmenit.
No, za počitnice sem se že hotel menit, ko le ne bi bile povezane z avionom. Mater! In vsakič, ko sem pomislil na tisti avion, me je stisnilo in sem razmišljal le o tem, kako bi se temu izognil.
A ker se mora človek boriti s svojimi strahovi (tistega, ki se je tega spomnil, bi z veseljem brcnil v tazadnjo), mi ni preostalo prav nič drugega, kot da sem določenega dne stoično prenašal letališko čakalnico
mečkal rajanerovo karto v rokah in se kot vedno čudil njihovi učinkovitosti ter uveljavljenim spremembam v okolju, ki temu ni bilo ravno naklonjeno. A jim je uspelo. Kar pomeni, da se (še vedno) da. Človek dobi malce upanja.
Skratka, delal sem se čisto povprečnega uporabnika letalskih prevozov, neboječega očeta in letečo kišto še celo slikal.
Seveda mi tamauček ni nič verjel, predobro me pozna, jaz pa tega tudi ne skrivam. Je pa fino, ko te vzpodbuja in tolaži sine, dober občutek.
Kaj naj rečem, ura in dvajset mojega življenja bi šla lahko hitreje, pa se je presneto vlekla. K sreči brez makadama in drugih nevšečnosti. Skozi okno sem gledal le pri pristanku, tistega me pa ni strah, hecno, ne? Najbrž zato, ker vem, da bo zdaj zdaj poleta konec.
Prodajni inženiring smo tudi preživeli, najmanj (n + 3)-krat so šle punce gor in dol. Leteče oglaševanje, ki jim ga odpustiš. Za pod 20€ na karto se je pač splačalo.
Na letališču v Trapaniju smo se seveda vsi prebivalci te dežele gnetli ob enem samem okencu za rentacarje. Vsa ostala okenca - in bilo jih je še vsaj pet - so samevala. "Le zakaj?", bi se spraševal nevedni opazovalec. Bolj posvečeni bi najbrž hitro pogruntali, da je Locauto pač najcenejši.
Zato je to kar nekaj časa trajalo, na koncu vseh papirjev in le tri minute od letališke stavbe pa nam je potem Francesco predal čisto nov, novcat avto.
Naročili smo sicer VW Touran ali podobno (edino, kar je bilo avtomatik) in dobili Opel Zafira Tourer CDTI 2.0 Cosmo s 389 prevoženimi kilometri. Kot da bi zafirco kupili povsem za nas!
Eh, ti dajo čisto nov avto s tisoč knofi, ključ v roke in adijo, odpelji se! Po dvesto metrih smo se ustavili na parkirišču, da sem vsaj vedel kje so presneti brisalci. Čeprav... saj je vse avtomatsko, nič ne rabiš. Volan, gas in bremza, to je to.
Ampak čisto nov, novcat avto? V italijanskem norem kotlu voznikov? V sicilijanskem norem kotlu vseh južnotemperamentnih voznikov imeti popolnoma nov avto? Je to res pametna ideja? Sicer imaš vsa tista zavarovanja, a nikoli nisi povsem prepričan, da ti ne bi bilo česa treba plačat, če se nekdo zabije vate. Tistega malega tiska je preprosto preveč, da bi se v enem življenju prebil čez!
Kakorkoli že, bo treba it previdno, čeprav mi to ne gre najbolj v italijanski način vožnje. Na koncu je zmagala moška: bo že nekak!
Prvi dan, ker smo prišli šele popoldan, zvečer, smo imeli celo rezerviran apartma. Direktno na koncu rta v Trapaniju.
Lastnik nas je - k sami sreči! - počakal ter nas celo našel med iskanjem po ulicah in nam točno pokazal kje je. Malce sreče, prijaznost Ivana in kaj pa vem, kaj še drugega, je na nas vplivalo pozitivno.
Saj apartma je bil luštkan
a TV sploh ni delala, bilo je mraz, za Wifi pa nekdo že mesece ni naložil dobroimetja gor. Za TV nam ni bilo mar, za mraz smo kurili klimo, bit brez Wifija pa je cel dizaster! Mogoče je malo pomagal majhen zajtrk, ki nam ga je pripravil za naslednji dan, kdo bi vedel?
Zvečer smo se šli malo peljat naokrog, naredili petstodvajset krogov
a se nismo mogli odločiti za prav nič.
Zjutraj je že treba it naprej, čas nas polagoma začne priganjat.
Škoda le za vreme. Takšnole je, bolj bogo:
Gremo proti Palermu, kar po avtocesti, vzporedne ceste bodo mnogo preveč ovinkaste, počasne. Najprej najdemo še trgovino, skoraj zavijemo k Lidlu, ki pa ga še delajo, nabavimo hrano v domačem supermarketu za pot in letimo proti Palermu!
A ker ni počivališč, moramo nekje zavit z avtoceste in se nahranit sredi vasi. Luštkano, a veliko, predvsem javnih površin, je že videlo mnogo boljše čase. Vse javno takorekoč počasi propada.
Sem in tja dežuje.
In tako danes, jutri in cel čas. Razgledi z avtoceste v dežju niso ravno najlepši.
In tudi ko ne dežuje, ni kaj bolj lepo. Vreme. Pokrajina pa je zanimiva!
Potem smo pa že kmalu v Palermu. Se najprej pozna na gostoti prometa! En čez drugega.
Mi pa s čisto novim avtom, sem to že povedal?
Kljub vsem tehnologijam in ne vem čemu še, dež in gneča in prodajalci sredi ulice še vedno naredijo štalo. Pogled iz avtomobila je približno takšen. Pa se pejt.
Oznak na cesti ni, sicer se jih pa nihče ne drži. Če pa slučajno je narisan pas, pa se vanj stlačita vsaj dve koloni. Bolje kar tri. Nekaj časa te seveda vsi guzijo in ti trobijo, a kmalu spoznaš, da s previdnostjo ne boš daleč prišel in začneš trobit nazaj. Odločen in učinkovit je treba bit, nič drugega ne pomaga. Ni problema zavit levo ali desno ali se ustavit sredi ceste ali pa naredit celega kroga! To sploh nikogar ne moti. Moti le cincanje, previdnost in to, da se ne moreš odločit kam in kako. Vse ostalo je dovoljeno in pravzaprav pričakovano.
Prav veliko časa za Palermo na žalost nimamo, pogledat gremo predvsem Normanski del v centru.
Že tako smo se v vsej tisti gneči in nerazumnem sistemu enosmernih ulic preveč vozakali naokrog. Je pa zanimivo, da šele potem, ko daš GPS sled dol z naprave, vidiš, da si večinoma vozil po enih te istih ulicah! Presnete enosmerne!
Smo pa veseli, da trenutno ne dežuje in skačemo po lužah in se nam nikamor ne mudi!
Palme in vse tisto cvetje in narava, ki pritiče južnim deželam!
Tale slika je pozneje postala nadvse pomembna. Saj se lepo vidijo moja očala, ki visijo z mojega vratu.
Smo šli namreč na kavo. Ja, na kavico, tam v centru. Saj je bilo vse ok, ampak... potem kar naenkrat ni bilo več mojih očal. In prav ta fotografija je uspela pokazat, kje se ostala. Šmrc. Sredi Palerma, sama, samcata, uboga moja očalca... Ej jej.
Pa dajmo narest še eno sliko
in gremo naprej v Monreale, na hribu nad Palermom
kjer se spet vozakamo gor in dol, kdaj neki se bomo navadili na te enosmerne?!
Katedrala je fantastična, polna mozaikov in vzhodnjaškega pridiha
dva od nas pa si ogledata še katakombe in zadnja počivališča normanskih kraljev
ter nekaj zakladov.
Ko pridemo iz katedrale, se na nas zgrne prava nevihta, lije, brije in je skratka nadvse neprijetno. Naši dežniki so majhni, potrebovali pa bi kakšnega Storm Mastra z Irske, ki kljubuje še tako močnemu vetru...
Malo se skrivamo, malo smo mokri, se pa zato hitro spokamo v avto in jo pičimo dalje. Ustavimo se v nekem obmorskem kraju, na lepem razglednem mestu, kjer je vse lepo urejeno, na žalost sicer vse zaprto, pa spet tako zoprno piha...
da gremo kar naprej. Do Messine ne gremo, na žalost je premalo časa, Etno bi radi napadli s strani Catanie, potem pa gremo na jug. V podporo takšnim načrtom kaže tudi vremenska napoved, ki je za zdaj lepša na severu, druge dni pa naj bi bilo lepše na jugu.
Proti Catanii torej!
Vpiši se