Mokrica?
Zimska Mokrica!
Podobno kot zadnjič, le ta tokrat s sankami, gumami, bobi, takimi in drugačnimi plastikami in podmetači.
Se gremo sankat!
Kako smo vsi gor težko prišli, sem že zadnjič napisal. A ko si enkrat gor, ni več težav. Veselje ob snegu je vedno veliko, sploh otroško, kljub takšnemu vremenu:
Po vsem zapadlem snegu, ki ga je bilo kar nekaj,
se je bilo seveda težko sankat. Vse se je udiralo tja do konca, mimogrede si lahko nabasal še na kakšno skalo. Spodaj bi morala bit kakšna prejšnja plast snega, pa je letos na žalost ni in ni hotelo bit.
Smo bili pa vseeno veseli, tam nekje med stanom smo potem le našli kolikor toliko steptano od včerajšnjih ratrakov, da se je dalo vsaj malo spustit!
Drugi pa so raje gazili, ker so imeli od včeraj še premalo.
Drugače pa... saj vemo, kako to gre, ne?
Nekaj hrane
zabelimo z nekaj pijače,
dodamo vrsto ali dve igric,
zraven primaknemo še vsaj en lep dan
in vse je natanko tako kot tudi mora bit!
Še posebej, če spet vstaneš pravi čas! Juhuhuuuu! Tokrat ne jaz, Tamauček je bil dost priden!
Prekrasno!
Prav vseeno nam je bilo ali nas zasneži in moramo ostat gor še kak dan, dva, teden. Prav vseeno!
A s snegom je pač tako, da takrat, ko ga nočeš, je, ko pa si ga želiš, ga pa ni. Hm, ali ni tako tudi s čim drugim, kaj? Jah...
Skratka, vsega lepega je enkrat konec in tudi mi smo morali z zasnežene pravljice v dolino. Eni spet z gondolo in vso robo
drugi pa spet peš, a tokrat po prekrasno zgaženi potki! Tole pa ni bil nikakršen napor, le ena velika uživancija! Žabice gor, pa leti dol čist noro!
O, ja, seveda gremo še. A kdo ugane, kdaj?
Ja, spomladi, ne?! Rabim še pomladansko in pa jesensko Mokrico, pa bo tole celoletna zadevščna.
Vpiši se