Pohod na Sabotin v začetku aprila 2017 je bil spet eden tistih z dolgimi kraticami: VGN MDO KBB PZS, kar je za neposvečene čista fantastika.

Varuhi gorske narave pri Kamniško Bistriškem meddruštvenem območju Planinske zveze Slovenije so ponovno organizirali izlet, pohod. Helena pri tem z veseljem sodeluje, čeprav sam MDO veselo meče polena pod noge. Zaradi takih težav bo to na žalost eden zadnjih takih pohodov, kljub temu, da zberemo kar nekaj zadovoljnih ljudi preko vseh društev našega področja, kar je kar lep uspeh. A težav je preveč, nekateri interesi vlečejo povsem v drugo smer, namesto, da bi skupaj kaj naredili.

Eh. Običajna praksa torej.

Ampak tokrat so organizatorji vseeno uspeli vse skupaj lepo spraviti pod streho. Dva avtobusa pohodnikov sploh ni malo!

Začeli smo po dolgi vožnji v Solkanu, pri pokopališču, malo pred mostom. Da smo lahko gledali dol, kam se mečejo tisti norci.

Pogled na želežniški most. Res je neprimerno lepši.

Nekaj ceste nam ni ušlo, a smo na drugem ovinku kar lepo zagrizli v klanec. V kar spodoben klanec!

Nekdo mora biti tudi metla in paziti na vse, ki hodijo počasi.

Ker vemo, kako gre - enim gre vse prepočasi, drugim vse prehitro. To bi moralo biti pravzaprav razumljivo vsem, se pa presenetljivo izkaže, da jih veliko tega preprosto ne razume in se kar naprej pritožujejo. Prehitro. Prepočasi. Dejmo čakat, mi je vroče Ne čakat, bom zmrznil. Ahhhh!

Nemogoče je biti prav z vsakim celo pot.

Čez ovinek spet direkt v hrib. Po stopnicah!

Kolegi markacisti se dobro znajdejo.

Pa smo že pri napisu Tito. Malca!

Tu imamo že svojega vodnika, ki nam je poln energije razložil prav vse, kar se tiče Sabotina. Super!

Jaz sem tovoril "ta velik" fotoaparat s seboj in sem moral malo naokoli poslikat.

Je pa bilo kar nekaj predavanj, kar nam je prišlo zelo prav, saj je povsod nekaj. Pa cerkvice, pa utrdbe, pa rovi, pa... 

Lepo obnovljene ruševine Sv. Valentina.

Na primorskem je bilo že vse zeleno, pomlad v deželi!

Večino časa smo hodili kar lepo ob/po meji,

pretaknili smo kar nekaj kotičkov, predorov, kavern,

naredili kakšno bedno, z vso navlako težko uravnotežljivo lastovko, ko je ravno toliko primernih kamnov tam naokrog,

se na koncu zapodili še na kosilo in kakšno pivce v planinski dom in to je bilo to.

Pohoda sicer ni bilo veliko, a velike skupine se obnašajo drugače, čas gre hitro naokrog. V vsakem primeru gre cel dan, res pa je, da je bilo vožnje kar veliko.

Veliko pa smo videli in tudi veliko izvedeli. Pa še družba je bila super!

Vsekakor mi bo ostal v lepem spominu!

Najprej en kup kratic: odbor VGN pri MDO KBO. Zanimive kratice, ki imajo zvezo s še eno kratico: PZS.

Po računalniški srenji se zdaj zgledujejo še vsi ostali, super.

Uradna različica istega zapisa se nahaja tu. Tole naprej pa je povsem neuraden, oseben zapis izleta v okolico Jezerskega, moj zapis.

V tiste konce še nisem prav velikokrat hodil, vedno jo mahneš proti Češki koči, Ledinam, vse ostalo puščaš ob strani. Morda za kakšne take dni, kot je bil ta. Tudi v redu, jaz sem bil povsem vesel, da si bom lahko ogledal nekaj novega!

Pa smo začeli ob starem(?) smučišču nad Jezerskim. Kar nekaj se nas je nabralo.

To sicer ni bil zahteven izlet, večinoma nas je čakala cesta. In že dolgo zaprte poti v deželi, kjer slapovi mimogrede izgubijo svoj primat.

Kljub cesti pa smo imeli nekaj lepih razgledov na Kočno.

Vreme 17.5. ni bilo kdove kaj, razgledi bolj za na blizu. A vseeno sta me Virnikov Grintovec in Pristovški Strožič - hm, čaki... kaj pa, če sta Virnikov Storžič in Pristovški Grintovec, kaj? - prevzela.

Zakaj, hudirja, tukaj še nisva nikoli bila, a?! Bi jih lahko obdelala v enem kosu? Kakšna krožna pot? Kar nekaj sten je povsod...

Tako sem se razgledoval cel čas, da smo en, dva, tri kar naenkrat prišli do posek, ki smo si jih hoteli ogledat.

Jah, temu je res težko reči, da je na novo pogozdeno. Obnovitvena sečnja, kaj? Hm.

Strokovnost je v tej deželi velikokrat zanimiva, so se pa že vsi naučili, da lahko govoriš vse, kar ti pade na pamet. Redko kdo čez par let preverja, če pa že, pa si pač kaj izmisliš ponovno. To pa res ni problem.

Ampak kaj pa jaz vem, nimam pojma o gozdovih. Jaz se le bojim, da tudi drugi, tisti, ki bi morali biti, niso najbolj "strokovni". 

Interesi so velikokrat različni.

Potem smo pa le eno skupinsko naredili.

In šli še na manjši pogovor, na obaro, žgance in kislo mleko k Drejcu in Poloni na Jezersko, kjer si turizem in narava skušata podajati roke. 

Seveda jim skušamo prebivalci te dežele veliko stvari otežit. Na tak ali drugačen način, kajti v tem smo resnično dobri. 

Takšno pot smo tokrat naredili. Veselilo bi me, če bi se kmalu spet vrnila v te kraje.

Konec septembra smo si šli malo ogledovat Barje. 

Ja, ljubljansko Barje, nekaj, kar imamo pred nosom, pa vse premalo poznamo. V organizaciji odbora VGN pri MDO KBO. 

Kaj?!

O VGN pri MDO KBO. 

Hja, to so te učene besede s katerimi se neznalce hitro dotolče. Kar pejte pogledat na gugla, kratico bi lahko razčlenjeval do jutra. Sicer pa niti ni važno.

Važno je tokrat Barje.

Česa vsega ne najdeš tam! Pa sem dolga leta živel na Viču, raziskoval Barje podolgem in počez, pa vseeno nimam pojma.

Naprimer o kakšnem mostu za glino in še par cevi.

Še dobro, da sem se upal it čez. Tale kovina je že precej zarjavela...

Pa o večjem jezeru nekje pri Vrhniki.

Pa o eni večjih zbirk - na žalost nagačenih - živali. O tem res ne vem, kaj bi si mislil. Kakšnega velikega navdušenja pri sebi nisem zaznal. Po mojem je lepše v živo videt takega Zlatoroga. Je pa najbrž tudi težje, sploh kar se tiče milijona različnih ptičev...

Pa dela visokega barja, nekaj malega je še ohranjeno!

Ter enega redkih ohranjenih šotišč. Seveda se šote že dolgo ne sme več kopat, sicer je pa tudi skoraj ni več, vse smo že pokurili...

Malo smo tudi hodili naokrog in to v pripekajočem soncu, česar seveda ni nihče pričakoval. Pravzaprav smo pogrešali kratke hlače!

Iskali in našli smo rimljansko spremenjeno strugo ter na koncu splezali še na razgledno točko - Sv. Ano.

S Tamaučkom sva seveda letela gor, na koncu sem dihal kot pokvarjena parna lokomotiva. Je bilo pa luštno, predvsem razgled. Barje na dlani!

Še pogled na Jezero, kjer smo se kopali že dolga, dolga leta nazaj

in to je bilo za ta dan to. Malce sprehoda, en lep razgled in veliko novega.

Midva s Tamaučkom pa... ko seveda nisva bila zmatrana zaradi enega samega hribčka, ne, ne, ne, kje pa!, sva doma kar hitro pristala v takem položaju: