Pa smo začeli letos.

V čisto drugi telovadnici, na parketu. Da naše - z emšom obdelane - nogice ne trpijo preveč.

Na žalost le enkrat tedensko po eno uro, ampak nekaj pa je le.

Smo se že danes znoreli ko norci, pri zadevanju pa nobene razlike od lani - popolnoma enako, torej skoraj nič. Pa to še ni najhujše, najhujše je, ko si tako presneto počasen, ko tvoji gibi prihajajo za tvojimi mislimi precej počasneje. Precej počasneje. In potem se tudi kam zaletiš.

No, ja. Do marca bomo ravno dobri.

Dan je bil lep. Midva s tamaučkom pa sama. Nikjer nikogar, kaj pa čva potem doma počet.

Pa sva šla na Bled. In ne, nisva rabila 1:30h do tja, ne! Do tja sva rabila le 50 minut.

Zato je bilo še veliko mečevanja, preden se je tek le začel. In so me prsti že fino boleli, ker sem jih staknil kar precej...

Veliko je bilo tudi nastavljanja in premišljevanja, od kje neki same superge. Torej, če kdo potrebuje superge, bo sigurno našel kaj zase na Bledu. Tokrat je bilo tam vsaj ducat parov, ni hudir, da ne najdeš kaj zase.

Tekači Karmen, Miha, Matija, Bufo in BigK so se hrabro spustili v borbo z obsegom jezera in priznam, da sem jim kar precej zavidal. En krog bi mi prav fino prišel.

Čeprav smo imeli s sabo uradnega fotografa, se je tudi tamauček trudil s slikanjem. V takem in podobnem stilu - slikanje podporne ekipe - Dana:

Ampak boljših fotk nimam. Ker je napolnil vse, od kartice do pomnilnika. Pravzaprav sem bil kar vesel, da ga je. Je vsaj nehal slikat in bliskat naokrog. Je pa še drugod polno slik.

Matija, tole je pa zate - prav posebej sem ga moral držat, da ga je lahko slikal! Mu je bil prav posebno všeč:

Seveda sem moral na koncu vse pokvarit, ko sem se šel nažret še pice. Čemu neki? Ker sem tekel, morda???

V piceriji sta se nam pridružili še dve punci in you.go.

In ne, Hana, tamauček ni šel čisto nič prepozno spat.

No, eno majčkeno... Čisto majčkeno...

San Marino je svobodna država.

Na vsakem metru ti to dopovedujejo. Liberta gor in liberta dol.

Zato imajo nekaj posebnosti, še posebej parkirni avtomati.

Mnogo več možnih kombinacij je takole, anede?

Skrivnost oranžne majice je razkrita! Ugotovljeno je, da je oranžna majica precej vandrovske narave. Rada potuje naokrog in ji je čisto vseeno na kakšen način. Na ljudeh, na avtu, peš, s kolesom, z letalom... vseeno. Samo, da se gre.

In rada sedi v dobri družbi in pije kavo.

To je pa tudi vse, kar človek rabi vedet o takšni oranžni majici. No, poleg tega, da jo lahko dobi le pri ŠD Krti.

Vsako leto oktobra si privoščimo en mali izlet.

Natanko tako, kot smo to naredili lani novembra.

Letos smo bili pa precej neorganizirani. Še zjutraj sva vedela le približno smer - Zahod, Juhozahod - kaj več pa ne. Niti do kam, niti kje, niti... niti nič.

Pa smo vseeno šli. Ker oktobra je pač treba iti, da se nam ne zmeša.

Ker nas je mraz že malo dotolkel, smo sicer šli proti zahodu, ampak nas je vleklo vse bolj proti jugu. Tam je kazalo na sonček in na toploto.

Pa smo si prvo malico privoščili šele malo pred Chioggio, nekje v lagunah, ki so bile urejene, kot bi bili kje v avstriji, ne pa v italiji.

Od kdaj neki se Italijani sekirajo, kdo, kje in kdaj vozi? Tale vratca je bilo kar fino zadet... No, sreča, da sem jih zadel iz prve.

In potem smo vozili ob lagunah čisto do Ravenne, kjer smo se seveda morali ustaviti. Tako ali tako se lahko v vsakem italijanskem mestecu ustaviš in boš kaj videl. Z imeni piazza del'Italia ali pa del Popolo ali pa Unita vedno zadaneš. Znajti se pa - kljub pregovorni neorganiziranosti - ni čisto noben problem.

Ravenna je pravzaprav krasna, mi smo pa le skočili iz avta, parkirali pred parkiriščem (po balkansko jasno, kdo bo pa plačeval!), se sprehodili po mestu, spili kavo, se natekli in odbrzeli naprej. Škoda, ker bi si Ravenna sigurno zaslužila več, a nekdo ni naredil domače naloge in o Ravenni ni imel pojma! Kje, kaj in kako. Le to je vedel, da so nekje rimljani naokoli in da bi bilo treba videt mozaike. Hja, to pa ni ravno dovolj.

Je pa na koncu tudi res, da z otrokoma ne hodiva rada v muzeje, ni nekakšnega užitka. Ne za naju, ne zanju. Najraje imata kartice. Hja, morda čez dvajset let, ko bosta z nahrbtnikom na rami potovala kje naokoli...

Potem smo pa že prišli na plaže. Na tiste neskončne kilometre mivke..., nekje okrog Riminija, Cervia.

Prav super zgleda, a mene vseeno kar zmrazi, ko si zamišljam, koliko ljudi mora to brbotat po tej mivki sredi poletja! Ufffa, brrrr. Že količina hotelov, penzionov, sob in vsega tega, je prav neznanska. Ma ne vem, najbrž ne bom šel pogledat. Ne, raje ne!

Ampak odprt hotel je bilo pa težko najt. No, ne zelo težko, ampak malo težko pa vseeno. Še posebej, če si gorenc, ko je vse preveč. Tale je bil 105€ z zajtrkom za nas štiri. Priznam, da je bilo kar več, kolikor sem mislil, da bo. Me je Helena opozarjala,  pa nisem verjel. Ah, kje, 50-60 evrov bomo dal, saj ni sezone... Japajade.

Ampak na potovanju se ne razburjaš. Raje greš zjutraj tečt po neskončnih plažah - Helena, ali pa spiš kot polh - Aleš. Hm, tole sem malo zafrknil, najbrž bi bilo bolje it tečt, anede?

Po vsej tisti količini školjk, rakov in vsega boga morskega... pa že ne grem tečt, no...

Naslednji postanek je bil seveda jasen - San Marino, saj je čisto blizu, na prvem gričku.

Za katerega se izkaže, da je poseljen skoraj do zadnjega metra.

Lahko bi kupila iPhone-a za 499€ - 17% pa ga nisva. Kaj ga pa rabiva! Ampak me je prodajalka lepo prepričevala, da je UMTS drag kot žefran in da je 499€ presneto drago za en čuknen telefon, pa apple gor al dol. Skratka njej se je zdelo drago kot pes. Nama pa na koncu tudi.

Zato smo raje tokrat plačali parking in se nismo šli balkancev. Ampak za gondolo pa tudi nismo dal.

Sicer pa ne razumem teh turističnih naprav. Ne bi rekel, ko spodaj ne bi bilo treba plačat za parking - bi najbrž bilo tudi uporabno. Tako se pa le voziš gor in dol za par evrov. Hja.

Vreme je bilo čudno, oblačno, pihalo je pa, kot da hoče celo trdnjavo odpihnit. A se nismo dal.

Je pa drugače cel stari del sila luštkan, prepreden s prehodi, potkami, stopnicami, podhodi, nadhodi in kaj jaz vem še s čim. Zanimivo in luštno.

Zadekani kot v sibiriji. Še dobro, da smo imeli bunde s sabo.

Je pa res, da je bilo tole potovanje v japonskem stilu - prideš nekam, vse poslikaš kot nor in doma potem gledaš, kje si bil in kaj pomeni kakšna zgradba. Hja, tudi to se zgodi, pa naj tisti brez ____ prvi vrže kamen.

Ko smo bili vsi prepihani podolgem in počez, sva nabutala otroke spat v avto, ker sva se odločila, da je treba it čez hribe. Proti jugu!

Kar je trajalo kar nekaj časa, ker je bila cesta ovinkaaaaaasta kot še nobena do zdaj. Je bilo pa nepreštevno število gradov povsod naokoli. Ene par sva jih obdelala kar iz avta, drugi pa so le slike v najinih glavah...

Na koncu do Perugie sploh ni bilo taaako daleč, vseeno pa se je večerilo, preden smo našli dostojen hotel. Za kar smo se seveda zapeljali vsaj petindvajsetkrat skozi center in bližnjo okolico. Vprašal sem najmanj v desetih hotelih, a so bili vsi nekam dragi, ali pa zasedeni. Nekam več ljudi je bilo, kot sem si predstavljal, da jih bo.

Hotel smo seveda našli in ker imamo tudi malo sreče, smo ga našli prav fino blizu centra, čeprav ni zgledalo. V delu Monteluce, sedem minut oddaljenega od Duomo-ta. Super.

Seveda smo takoj planili v mesto. Dokler se še kaj vidi. Tam pa se ni nič videlo, ker so bili na ulici popolnoma vsi mladi iz Perugie in vseh okoliških krajev. Pa še kaj so jih uvozili, se mi zdi. Joj, kaj je bilo živo, neverjetno. Žur!

Kaj veliko nismo mogli, kot si privoščit nekaj za jest, ker nas je že dajalo - in sploh ni bilo drago, čeprav sredi centra - in poslikat malo nočnih. Postrani fotk, ker lahko le postrani postaviš fotkiča na tla. Super ideja.

Zjutraj je bil zajtrk in seveda še enkrat izlet v mesto. Jaz, pametna buča sem kar naprej govoril, da pa v nedeljo že ne bo nikogar v mestu, saj bodo ja vsi spali. Kje pa italijani pogledajo izpod odeje ob 8h. No, ob 8h je bilo res bolj malo ljudi, ob 9h je bilo pa že vse polno. Sami turisti, mater!

Nisem vedel, da stopnice vplivajo blagodejno na otroke! Jih ne spraviš dol! So pa neverjetni, noben ni niti enkrat padel... ah, ne, lažem... tamauček se je enkrat zvrnil počez, ampak tudi glasu ni dal od sebe, čeprav ga je bolelo. Je bil preveč ponosen. Midva sva se pa tudi vzdržala slavnega: "a sem ti rekel!". Pa smo se le gledali in vsak jedli svoj cmok v grlu.

Je bil pa tak lep dan, povsod naokrog megla,

da smo šli še na kavico, v katakombe pod mesto, potem smo pa vzeli pot pod noge. Ura je bila že nekje 11, naslednji dan pa vrtec, šola, služba.

Še pljunek v Tibero, naj ga odnese vse do Rima! Le nekih 150km nas je še ločilo. Hja, enkrat ko bo več časa...

In piči proti domu.

Kar je tudi - čeprav žalosten - del potovanja, zaključek. Čas, ko urediš razmišljanja, premelješ vtise, obujaš spomine in podobno.

Ja. Vsako jesen je TREBA it nekam. Anede?

P.S.
Vse ta dobre fotke so pri Hani in v Galeriji!

Naš Sony 828 gre počasi rakom žvižgat. Čeprav po slikah sodeč, še ni čisto za v staro šaro, pa nekaj stvari ne dela več najbolje.

Oz. sploh ne dela.

Kar pa niti ni čudno. Fotoaparat je odslužil svoje, amortiziral se je v polno. Posnela sva ogromno slik, škljocala kar naprej. Z njim sva več kot zadovoljna, a počasi je treba tudi kaj zamenjat. Drugače se bo cel kapitalizem sesul...

In mogoče je tudi prišel čas, da bi šla za en korak naprej. V DSLR svet.

Če ima kdo kak predlog, kar na plano z njim. Naj pa upošteva, da bi bil to najin prvi DSLR in da nikakor nisva profesionalna fotografa!

Tako kakšen Mark VIII za 22.865€ ne pride v poštev...

Obeti za vnaprej so dobri.

Pravzaprav enkratni!

He, he... jutri imam dopust.

Poležavanje, here I comeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeee!

Največji dogodek v Krtini.

V organizaciji ŠD Krti.

Že v nedeljo, le da šele danes uspem kaj napisat...

Kot vedno je spet uspelo. Nekateri sicer pravijo, da letos ni bilo tistega žara, nekateri pa so ravno žar ponovno opazili pri igralkah. Letos jih je bilo namreč kar veliko, precej več kot lani. In tudi jaz mislim, da so se punce kar dobro zabavale.

Fantje smo se.

Ko je igrišče še samevalo.

Ko je bilo že kar polno, čeprav nas je precej motilo vreme. Namesto sončka je pihal prav zoprn veter.

In vse punce, ki so si letos upale. Selo, Krtinke & Kelnarce, Mamice, Tornado.

V tradicionalni tekmi Stari - Mladi, so letos Stari povsem zasenčili Mlade. Prav neverjetno, kako so bili uigrani! Kot da bi včeraj igrali skupaj.

No, včasih tudi malo sreče pride prav! In znanja, jasno, in znanja!

Pokalčki so pa tudi bili. Tamauček jih je čuval. Pa nas tudi.

A kakorkoli sem se nazaj držal in ne pretiraval, je celodnevno udejstvovanje v bližini jurčka in točenega piva in prijateljev, vseeno preveč.

Zvečer sem bil precej zmatran. Drugo leto bo treba dogodek izpustiti. Ker preprosto ne gre več.

Je bilo pa - takole od daleč - spet zelo luštno!